Tiskane izdaje
Medtem ko so razmere v Ukrajini napete, Združene države Amerike in Rusija pa previdno merijo druga drugo, se zdi, da se bo svet zapletel v dolgotrajen spor, podoben hladni vojni. Toda ali je res tako?
Rusija je Zahod obtožila, da je pomagal izvesti državni udar, s katerim so v Kijevu na oblast prišli »fašisti« in »teroristi«, nato pa priključila Krim, preizkusila medcelinsko balistično raketo in si pridržala pravico do vojaškega posega v vzhodni Ukrajini, da bi zaščitila tamkajšnje ruske prebivalce. ZDA so uvedle sankcije proti Rusiji in priključitev Krima označile za nezakonito. Toda hkrati so pozvale Rusijo, naj sodeluje pri mirnem reševanju krize, in povedale, da bi morala Ukrajina imeti dobre odnose tako z Rusijo kot z Zahodom. Doslej so Rusi zavračali njihove ponudbe.
Uspešnost ZDA ob upoštevanju interesov Rusije
Kljub temu ne moremo trditi, da se res začenja druga hladna vojna in da je Rusija ameriška sovražnica. Prav tako ni njena prijateljica. Obe državi se ne strinjata o zelo različnih vprašanjih. Toda nekaterih zelo pomembnih mednarodnih vprašanj – denimo tistih, povezanih z Iranom in Sirijo – ni mogoče reševati brez medsebojnega sodelovanja. Ni si več treba prizadevati za »ponovni zagon« dvostranskih odnosov, ampak bi bilo koristneje – potem ko se razmere v Ukrajini umirijo – poiskati skupne točke, na podlagi katerih bi državi lahko sodelovali na tistih področjih, na katerih imata obe enake interese.
Toda ostati moramo realistični. Vsi ameriški predsedniki po letu 1992 so poskušali spremeniti ameriško-ruske odnose ter preseči nekdanjo ideološko in vojaško tekmovalnost, značilno za hladno vojno. Toda vsi njihovi poskusi so nazadnje pomenili razočaranje, čeprav so bili vsaj delno uspešni. To se je dogajalo predvsem zato, ker državi popolnoma drugače razmišljata o tem, kakšni bi morali biti njuni izboljšani medsebojni odnosi.
Če si ogledamo pretekle poskuse, lahko opazimo neko stalnico: ZDA so bile najuspešnejše pri vprašanjih, pri katerih se je Rusiji zdelo, da Amerika upošteva njene interese. Pri prvem diplomatskem ponovnem zagonu ob koncu predsedovanja Georgea H. W. Busha so uspešno zmanjšali jedrske nevarnosti, ki so grozile zaradi razpada Sovjetske zveze. Rusija je ostala edina jedrska sila med posovjetskimi državami, z zakonodajo, ki sta jo zagovarjala takratna ameriška senatorja Sam Nunn in Richard Lugar, pa so uspešno poskrbeli za jedrske objekte, znanstvenike in materiale.
Drugi ponovni zagon je bil bolj velikopotezen: z njim so odločno poskusili vzpostaviti partnerstvo, s katerim bi se ZDA vključile v rusko gospodarstvo in razvijajoči se politični sistem. Z njim so poskusili prepričati nejevoljno Rusijo, da bi podprla Natova posega na Balkanu. Toda druga vojna na Kosovu leta 1999 je ta zagon dokončno pokopala.
Tretji ponovni poskus se je zgodil na pobudo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je ponudil rusko pomoč v akciji v Afganistanu po terorističnih napadih 11. septembra 2001. Toda pričakovanja administracije Georgea W. Busha so bila popolnoma drugačna od Putinovih. Rusija je hotela vzpostaviti »enakovredno partnerstvo neenakovrednih« in si prizadevala predvsem za to, da bi ZDA priznale rusko vplivno območje v svoji soseščini.
Hibridni politični sistem
Namesto tega se je morala Rusija sprijazniti z vojno v Iraku, širitvijo Nata v baltske države, prozahodnimi revolucijami v Ukrajini in Gruziji ter z Bushevo »agendo svobode«, namenjeno globalni demokratizaciji. V Kremlju so zelo zaskrbljeno opazovali spreminjanje režimov v svoji soseščini. Ko se je ta ponovni zagon končal z vojno med Rusijo in Gruzijo leta 2008, so ZDA že razumele Rusijo kot dejavnik, ki škodi njihovim globalnim načrtom.
Poskus Obamove administracije – že četrti po razpadu Sovjetske zveze – je bil najuspešnejši do zdaj, vsaj med prvim predsednikovim mandatom. Bil je bolj realističen, zato je dosegel pomembne rezultate: novi sporazum o strateškem zmanjševanju jedrskega orožja (Start), ostrejše sankcije proti Iranu, sodelovanje pri prevozu v Afganistan in iz njega ter ruski vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo.
Toda uspeh tega novega začetka je bil predvsem posledica dobrih osebnih odnosov med Obamo in Dmitrijem Medvedjevom, ki je bil predsednik Rusije štiri leta, preden se je leta 2012 vrnil Putin in začel svoj tretji mandat. Ko je Putin obtožil ZDA za opozicijske demonstracije, ki so pospremile njegovo vrnitev, so se odnosi začeli slabšati. Avgusta lani so v Kremlju odobrili začasni azil nekdanjemu sodelavcu ameriške varnostne službe Edwardu J. Snowdnu, to pa je pomenilo konec ponovnega zagona.
Ideoloških nasprotij, značilnih za hladno vojno, morda res ni več, toda Rusija je zdaj sprejela vlogo alternativnega civilizacijskega in družbenega modela. Rusija odločno zatrjuje, da je sila, ki zagovarja status quo, v nasprotju z ZDA, o katerih pravi, da so »revizionistična« sila, ki poskuša destabilizirati svet s spodbujanjem spreminjanja režimov, zlasti v arabskem svetu. Poleg tega so ZDA po mnenju v Kremlju vir nestabilnosti na prostoru nekdanje Sovjetske zveze, Zahod pa je odgovoren za sedanje nemirne razmere v Ukrajini.
Kljub temu so Rusija in ZDA vedno znale ločeno reševati posamezna sporna vprašanja. Tudi zdaj se svet spopada z več večplastnimi problemi, pri reševanju katerih morajo ZDA sodelovati z Rusijo, in sicer predvsem pri vprašanjih, povezanih s Sirijo, Iranom in Afganistanom (od koder bodo ZDA letos umaknile svoje vojake). ZDA in Rusija se sicer ne strinjajo o tem, kako končati državljansko vojno v Siriji, vendar sta obe državi sodelovali pri odstranjevanju kemičnega orožja iz Sirije. Poleg tega nobena od njiju ne bi rada videla, da bi Iran razvil lastno jedrsko orožje.
Po dveh desetletij obojestranskih velikih pričakovanj in po tem, ko smo bili zaradi njih vsi večkrat razočarani, lahko ugotavljamo, da bi morale biti ZDA po koncu ukrajinske krize v odnosih z Rusijo skromnejše in bolj realistične. Če in dokler ne bosta obe državi presegli svoje zapuščine iz hladne vojne, razmer iz devetdesetih let in sedanje krize, bo kakršen koli ponovni zagon – ne glede na to, ali ga bodo predlagali v Beli hiši ali Kremlju – lahko samo nekoliko učinkoviteje urejal medsebojne odnose, ki pa bodo kljub vsemu ostajali omejeni in težki.
Za ZDA to pomeni, da morajo sprejeti Rusijo takšno, kakršna je: velika in še vedno pomembna država s hibridnim političnim sistemom ter z resnimi domačimi gospodarskimi, demografskimi in političnimi izzivi. Ruska posvojetska evolucija potrebuje več desetletij in ne more napredovati brez zastojev in prekinitev. Njen pogled na svet je zelo drugačen od ameriškega in bo takšen ostal tudi v prihodnje. Toda hladni mir je boljši od hladne vojne.
Angela Stent,
vodja središča za evrazijske, ruske in vzhodnoevropske študije na univerzi Georgetown ter avtorica knjige The Limits of Partnership: US-Russian Relations in the Twenty-First Century (Meje partnerstva: ameriško-ruski odnosi v enaindvajsetem stoletju)
Project Syndicate, 2014
