Humanitarna pomoč je globalna odgovornost
Lani smo bili priča največjemu številu konfliktov od konca druge svetovne vojne. Ta skrb vzbujajoči trend se je v zadnjih letih močno okrepil, konflikti pa ostajajo glavni vzrok humanitarnih potreb po svetu. Poleg tega ti konflikti postajajo vse bolj dolgotrajni in zapleteni. Grozljive posledice navedenega so najbolj vidne v Gazi, kjer je bilo ubitih že več otrok kot na vseh konfliktnih območjih od leta 2019. Hkrati je bilo od obsežne ruske invazije ubitih več kot 10.000 ukrajinskih civilistov. To sta le dve od številnih človeških tragedij, ki se odvijajo večinoma stran od oči javnosti.
Ob teh brutalnih dogodkih svetovne humanitarne razmere še naprej poslabšuje vse hujša podnebna kriza, zaradi katere so ranljive skupnosti še bolj izpostavljene nestabilnosti in trpljenju. Humanitarno pomoč trenutno potrebuje približno 300 milijonov ljudi. Če bi ti predstavljali prebivalstvo ene države, bi bila to četrta največja država na svetu. Z naraščanjem tega števila so tisti, ki že dolgo potrebujejo pomoč, čedalje bolj pozabljeni. Tako na primer primanjkuje ali pa sploh ni sredstev za rohinške begunce v Bangladešu ali dekleta v Afganistanu, ki jim odrekajo človekove pravice, medtem ko politika in mediji preusmerjajo svojo pozornost na novejše izredne razmere. Od Venezuele, Sudana do Jemna se je število lačnih ljudi v samo treh letih povečalo za več kot 120 milijonov, kar predstavlja več kot četrtino prebivalstva Evropske unije. Več milijonov otrok nima dostopa do izobraževanja in osnovnih pravic, kot je hrana, ali pa jih celo novačijo oborožene skupine.
V času, ko je humanitarna pomoč najbolj potrebna, pa globalni odziv še zdaleč ni zadosten. Vrzel med humanitarnimi potrebami in razpoložljivimi sredstvi je danes večja kot kdaj prej. Pozivi k podpori se še naprej močno zanašajo na skrb vzbujajoče ozek krog donatorjev. Lani je več kot 90 odstotkov sredstev zagotovilo le 20 donatoric, pri čemer so tri največje, med njimi tudi evropska komisija, zagotovile skoraj 60 odstotkov sredstev za humanitarno pomoč po svetu. Poleg evropske komisije so med desetimi največjimi svetovnimi donatoricami še štiri države članice EU, in sicer Nemčija, Švedska, Nizozemska in Francija. Komisija in te štiri države skupaj prispevajo skoraj 90 odstotkov evropskih humanitarnih sredstev. EU je sicer leta 2023 določila prostovoljni cilj financiranja humanitarne pomoči v višini 0,07 odstotka bruto nacionalnega dohodka, s čimer je naredila velik korak k povečanju skupnega prispevka EU. Španija je ta cilj celo vključila v nacionalno zakonodajo.
Za tiste redke akterje, ki nosijo večino bremena, vztrajno majhen krog donatoric ni niti vzdržen niti pravičen. Poleg tega je nerazumno, da v tej skupini praktično ni Rusije in Kitajske, dveh od petih stalnih članic varnostnega sveta ZN, tj. mednarodnega organa, ki je primarno odgovoren za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti. V svetu vse pogostejših konfliktov bi to moralo biti zelo skrb vzbujajoče za vsakogar. Ob tem bi morale vse druge države z ambicijo postati globalni akter, zlasti tiste v skupini G20, storiti več in prispevati h globalnemu humanitarnemu odzivu v skladu s svojo gospodarsko močjo. Humanitarna pomoč je namreč globalna odgovornost, ki si jo je treba pravično deliti.
Vendar nezadostno financiranje ni edini izziv, s katerim se spoprijemamo. Po vsem svetu storilci nasilja vse bolj predrzno kršijo mednarodno humanitarno pravo. Lani je bilo zabeleženih več civilnih žrtev oboroženih spopadov kot v kateremkoli letu od leta 2010. Žrtve tega nasilja so najpogosteje ženske in otroci, tudi zaradi porasta spolnega nasilja in nasilja zaradi spola na konfliktnih območjih. Poleg tega se humanitarni dostop do teh območij vse bolj onemogoča, humanitarni delavci pa delujejo v bolj nevarnem okolju kot kdaj prej.
EU je ena najodločnejših zagovornic spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava na konfliktnih območjih. Kljub tem prizadevanjem pa potrebujemo usklajene in dosledne ukrepe celotne mednarodne skupnosti, da bi spremenili te razmere. Namreč, tudi v vojnah obstajajo pravila in tisti, ki jih kršijo, morajo odgovarjati za svoja dejanja.
Toda zgolj s humanitarno pomočjo ne bomo mogli zaustaviti tega naraščajočega trpljenja. Za trajnostno reševanje kriz so ob humanitarni podpori potrebna ustrezna razvojna in mirovna prizadevanja, saj je to edini način, da pomagamo ranljivim skupnostim priti iz začaranega kroga ranljivosti in odvisnosti od pomoči. To bi moralo vključevati tudi večje naložbe v krepitev odpornosti na lokalni ravni, saj se podnebna kriza poglablja.
Če povzamemo, so razmere po svetu slabe. V zadnjih letih je naše humanitarno delo postalo vse bolj potrebno in težavno hkrati. Vendar obstaja pot iz tega in od Evrope se pričakuje, da bo storila še več. Kljub vsem izzivom, s katerimi se Evropejci spoprijemamo v zadnjih letih, ostaja EU solidarna s tistimi, ki potrebujejo pomoč. Nedavna raziskava je pokazala, da več kot 90 odstotkov Evropejcev meni, da je pomembno, da EU financira dejavnosti humanitarne pomoči. Večina pa jih meni tudi, da je humanitarna pomoč učinkovitejša, če jo usklajuje in zagotavlja EU.
Prva priložnost za odgovor na to zahtevo je letošnji evropski humanitarni forum, ki ga skupaj gostita evropska komisija in belgijsko predsedstvo sveta EU. Več kot tisoč predstavnikov iz celotne humanitarne skupnosti, držav članic EU in od drugod se bo 18. in 19. marca sestalo v Bruslju, da bi sodelovali v strateških razpravah o tem, kako bolje pomagati ljudem v stiski, in – ko gre za države članice EU – izkazali svojo zavezanost zapolnitvi finančne vrzeli.
Ne moremo si zatiskati oči pred tem, da se svetovni humanitarni obeti še naprej slabšajo. Vemo, kaj moramo storiti. Čas za ukrepanje je zdaj.
***
Janez Lenarčič, evropski komisar za krizno upravljanje,
belgijsko predsedstvo Sveta EU
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
