Tiskane izdaje
Bezalelu Smotrichu sem dolžan veliko zahvalo. Da, da, skrajnemu desničarju in fašistu Smotrichu. Pred kratkim je imel pred svojimi privrženci govor, ki naj bi bil nacionalni dogodek in novo poglavje v judovski zgodovini. Bil je tako prijazen, da me je omenil v svojem monumentalnem sporočilu. Povedal je, da je po vojni leta 1948, ko je bil ustanovljen Izrael, Uri Avneri z majhno skupino privržencev ustvaril ideologijo »dveh držav za dve ljudstvi«.
Potrpežljiva prizadevanja skozi mnoga leta so prinesla preobrat, ko je ta ideja postala nacionalni konsenz oziroma kar aksiom. Smotrich je svojim privržencem povedal, da morajo tudi oni formulirati svojo ideologijo ter si mnoga leta potrpežljivo prizadevati, da bo postala nacionalni konsenz, ki bo nadomestil Avnerijevega.
Kompliment sovražnika je vedno slajši od komplimenta prijatelja. Še toliko bolj, ker od prijateljev nisem nikoli dobil prav veliko komplimentov. Številni politiki, ki zatrjujejo, da se borijo za »dve državi za dve ljudstvi«, poskušajo zakriti dejstvo, da sem bil prvi, ki je predlagal to zamisel, kar je bilo veliko pred njihovim sprejetjem ideje.
Zato hvala, Smotrich. Skupaj z zahvalo pa naj izrazim željo, da si nadenete hebrejsko ime, primerno za moža, ki si prizadeva postati hebrejski duce.
Po komplimentu je Smotrich razodel svoj načrt za prihodnost Izraela. Temelji na tem, da bi morali Arabci, ki živijo med reko Jordan in Sredozemskim morjem, izbrati med tremi možnostmi: prva bi bila, da sprejmejo denarno plačilo in zapustijo deželo; druga, da bi postali subjekti judovske države brez državljanstva in brez volilne pravice; in tretja, da se lahko vojskujejo in so poraženi.
Povsem jasno je, da gre tu za fašizem. S to izjemo, da ni Benito Mussolini, ki je iznašel to besedo (iz fasces, povezanih palic, ki so bile v starem Rimu simbol avtoritete), nikoli pridigal množične emigracije katerega koli ljudstva. Tudi ne italijanskih Judov. Mnogi od njih so bili zagreti fašisti.
Oglejmo si sam načrt. Ali je mogoče celotno ljudstvo nagovoriti k temu, da v zameno za denar mirno zapusti svojo domovino? Mislim, da se to ni še nikoli zgodilo.
Že sama ideja kaže na velik prezir do Palestincev. Posamezniki zapustijo svoje domove v stiski in emigrirajo na bolj zelene pašnike. Med veliko lakoto so množice Ircev in Irk z otoka smaragdne barve emigrirale v Ameriko. V današnjem Izraelu kar lepo število Izraelcev emigrira v Berlin ali Los Angeles.
Toda, ali lahko odidejo milijoni? Prostovoljno? Za dobiček? Smotrichu bi svetoval, naj ponovno prebere pesem, ki jo je nacionalni pesnik Natan Alterman napisal veliko prej, preden se je Smotrich sploh rodil. Med »Arabskim uporom« leta 1937 je Alterman hvalil nezakonite enote hebrejskih podtalnih sil: »Nobeno ljudstvo se ne umakne iz jarkov svojega življenja.« Ni šans.
Druga možnost bi bila lažja. Arabci, ki že zdaj tvorijo šibko večino med reko in morjem, bi postali parije in bi služili svojim izraelskim gospodarjem. Arabska večina se bo zahvaljujoč veliko večji palestinski rodnosti hitro povečevala. Tako bi lahko namenoma poustvarili razmere južnoafriškega apartheida. Stara in novejša zgodovina kažeta, da takšne razmere neizogibno vodijo do upora in na koncu do osvoboditve.
Ostane torej samo še tretja možnost, ki veliko bolj ustreza izraelskemu temperamentu. Vojna. To pa ne bi bila neskončna vojna, v katero smo vpleteni že od začetka sionizma, ampak velika in odločilna vojna, ki bi končala vso zmešnjavo. Arabci bodo neizogibno poraženi in uničeni. Konec zgodbe.
Ko sem leta 1949 spoznal, da je edini način za končanje konflikta pomoč Palestincem pri ustanovitvi njihove lastne države, ki bi obstajala ob boku države Izrael, sem svoje razmišljanje začel z zelo originalno predpostavko, da obstaja palestinsko ljudstvo. Po pravici povedano, tega nisem dojel prvi. Pred tem je idejo izpostavil modri levičarski sionistični učenjak Aharon Cohen. Vsi drugi sionisti so vedno znova besno zanikali to dejstvo.
Znana je izjava Golde Meir: »Palestinsko ljudstvo ne obstaja!« Kdo torej so Arabci, ki jih vidimo na lastne oči? Preprosto: menda je to drhal, ki je prišla v deželo iz sosednjih območij po tem, ko smo prišli sem mi in naredili deželo cvetočo. Z lahkoto pridejo in gredo.
Dokler je bil Zahodni breg pod jordansko vladavino in območje Gaze egiptovski protektorat, je bilo lahko tako razmišljati. »Palestina« je izginila z zemljevida, dokler se ni pojavil mož po imenu Jaser Arafat, ki jo je spet postavil tja. V vojni leta 1948 je bila polovica palestinskega ljudstva izgnana z ozemlja, ki je postalo Izrael. Arabci so to poimenovali »nakba«, katastrofa. (Mimogrede, niso bili izgnani iz Palestine, kot so mnogi prepričani. Veliko jih je našlo zatočišče na Zahodnem bregu in na območju Gaze.)
Od leta 1949 je dejstvo, da v tej mali deželi živita dve ljudstvi. Nobeno od njiju noče oditi. Obe sta goreče prepričani, da je dežela njuna domovina. To preprosto dejstvo me je pripeljalo k logičnemu zaključku, da je edina rešitev mir, ki temelji na sobivanju nacionalnih držav Izraela in Palestine, ki tesno sodelujeta, morda tudi v nekakšni federalni ureditvi.
Druga rešitev bi bila unitarna država, v kateri bi ljudstvi v miru živeli skupaj. Kot sem v zadnjem času že nekajkrat poudaril, sam ne verjamem, da je to mogoče. Obe ljudstvi sta goreče nacionalistični. Poleg tega je razlika v življenjskem standardu med njima ogromna. Tudi po značaju in izgledu sta si kar se le da različni.
Potem pa pride Smotrich in predlaga tretjo možnost, v katero so mnogi na skrivaj prepričani. Pobijmo jih ali pa jih vse preženimo. To je še hujše od Mussolinijevega programa. Spomni pa nas na še na eno sodobno zgodovinsko osebnost. Spomnimo se tudi, da so Mussolinija ubili lastni ljudje, ki so njegovo truplo za noge obesili na mesarsko kljuko.
Smotricha je treba jemati resno. Ne zaradi tega, ker bi bil politični genij, ampak zato, ker odkrito in iskreno izraža to, kar si številni Izraelci mislijo na skrivaj. Star je 37 let, lepega videza in z urejeno brado. Rojen je bil na okupirani Golanski planoti, odrasel je v naselbini na Zahodnem bregu in trenutno živi v naselbini v hiši, zgrajeni nezakonito na arabski zemlji. Njegov oče je rabin, sam pa se je izobraževal v elitnih verskih ješivah in je odvetnik.
Trenutno je tudi član kneseta. Na demonstracijah proti homoseksualcem je bil aretiran in zaprt za tri tedne. Vendar se je po izjavi, da »je ponosen homofob«, opravičil. Ko je njegova žena rodila enega od šestih sinov, je nasprotoval temu, da bi bila v sobi skupaj z Arabko. Nasprotuje tudi temu, da bi Arabcem prodajali domove v judovskih soseskah. Pravi, da bi bilo treba ustreliti arabske otroke, ki mečejo kamenje.
Neki drug sionistični pesnik je zapisal, da ne bomo normalna nacija do takrat, ko bomo imeli judovske kriminalce in kurbe. Hvala bogu, da imamo obojega v izobilju. Zdaj pa imamo tudi vsaj enega pristnega judovskega fašista.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
