Individualna delitev po delu je napaka

Moj cilj predlaganega modela motivacije zaposlenih v zdravstvenem sistemu je preoblikovati ta družbeni sistem tako, da bo precej boljši za vse državljane RS, in sočasno doseči, da bodo zdravstveni izvajalci postali ponosni nase in uresničevali smisel svojega življenja. S tem bi jim bilo tudi omogočeno, da bi dosegli svojo etično moralno in strokovno integriteto, kar je sine qua non, da bo ZS postal konkurenčen na prostem trgu EU. Oba navedena cilja sta medsebojno pogojena.

Homo economikus : homo duplex

Predlagani model je popolnoma na drugem polu sedanje ideologije in prakse, ki pojmuje, da je vsak zase, samoljuben, kar spodbuja osebno sebičnost bežnega užitka, zanemarja pa človeško skupnost in domovino, v kateri posameznike povezuje moralni zakon. Model obravnava človeka, državljana kot hommo duplexa, ki se poleg skrbi in interesa zase čuti enako odgovoren do skupnosti, tako v delovnem in poslovnem okolju kot tudi odgovoren državljan za bogato in zdravo državo. Model precej presega tudi samoupravno ideologijo delitve po delu, ker upošteva velike prednosti povezovanja (po Jonathanu Haidtu) posameznikov v skupnosti, ki izhajajo iz dejstva, da je človek ultrasocialno bitje. Še zdaleč ne zanikam načela medsebojnega tekmovanja, vendar je zdravo in produktivno le tekmovanje med skupinami, ki so organsko formulirane. Tekmovanje na ravni posameznikov bi moralo biti bolj izjema kot pravilo.

Nasprotje tej metodi je ideja turbokapitalizma, v katerem z družbo upravljajo politični in finančni monopoli, ki si prisvajajo ogromni delež DBP. Ljudi potrebujejo le kot potrošnike, kupno moč na eni strani in delavce kot proizvodni strošek na drugi strani, ki mora biti čim nižji oziroma konkurenčen na globalnem trgu.

Torej to sta v bistvu dve popolnoma nasprotni ideologiji. Na eni strani je turboliberalna ekonomija, ki človeka postavlja v položaj objekta, na drugi demokratična družba, v kateri je človek član številnih družbenih sistemov. Od člana v delovni skupini do odgovornega državljana.

Slovenija je v etični in moralni krizi. Smo v razmerah, ko so stranke in oblastne klike državljanom ukradle državo. Prav je, da se takoj vprašamo – zakaj. Zato, ker smo državljani dopustili, da so se oblast, razne mreže, lobiji, »družine« vedle tako, kot so se. Njihova logika in njihovo pojmovanje nista naša logika in naše razumevanje.

Moderno transformacijsko vodenje, ki je element predlaganega modela, je zasnovano na večravenski selekciji, v kateri se vodenje razume kot sledenje. Naloga in odgovornost vseh skupin – od delovnega tima, podjetja pa vse do države – mora biti osredotočena na ustvarjanje moralne matrice, ki je zasidrana v temelje sistemov. Glavna značilnost takih vodij je, da zagotavljajo zaupanje med člani. Organizacije, ki temeljijo na homo economikusu, so daleč od tega, da bi bile optimalne, saj vsakega člana prvenstveno pojmujejo, kot da ga zanima zgolj njegova lastna korist, podoba in napredovanje, ne pa tudi cilji organizmov, v katerih delujejo. Medtem ko organizacija, zasnovana na organskih skupinah, izkorišča prednosti skupinskega dela, ki v članih skupin povečuje tako imenovani socialni kapital, ki v svojem bistvu spodbuja ustvarjalnost in tudi požrtvovalnost, in sicer ne kot žrtev, ampak kot osmislitev osebnega dela in vloge, ki jo odgovorno opravljajo kot člani skupine. Logična posledica organizacij, katerih osnova je homo economikus, je, da njihovi člani menijo, da je delo nujno zlo, zato mora biti vsaka ura dobro plačana. Medtem ko delo v pojmovanju človeka kot homo duplexa iz predlaganega modela postane smisel življenja, osebne integritete in s tem ugleda.

Motivacija v korporaciji

Vsaka skupina mora biti organizirana kot organska skupnost, kar je bistveni pogoj za uveljavljanje skupine na trgu z drugimi skupinami. Seveda skupine tudi med seboj sodelujejo, si pomagajo, vendar vedno prek skupine kot celote, ne pa kot posamezniki, kar je danes v zdravstvu vsesplošna praksa. Kako naj vodja skupine uveljavlja moralno matrico in vodi skupino po najsodobnejši sledilni metodi in zagotavlja transformacijsko vodenje, če tudi sam »fuša« v drugih skupinah, ki so pogosto ali celo zelo pogosto konkurenčne. Pri nas se to dogaja kar v vrhu sistema, saj minister še sam opravlja zdravniško službo kot nosilec zdravstvenega varstva, prav tako strokovni direktor ljubljanskega kliničnega centra, pa vse do ravni zdravstvenega doma, v katerem direktor izvaja še svojo prakso.

Da bi bolje razumeli model motivacije, poglejmo, kaj pravzaprav je korporacija (npr. v ljubljanskem kliničnem centru). To je oblika organizacije, ki je zmagovalna že več kot sto let. Dejavnost znotraj korporacije izhaja iz delitve dela. Vsaka korporacija prevzema velike, kompleksne naloge, ki jih male ne zmorejo. Korporacija brani svoje meje z okoljem (drugimi skupinami) in zatira zajedalce znotraj sebe in je zaradi tega tudi ekonomsko uspešnejša. Naš zdravstveni sistem bi morali zasnovati na podlagi koncepta homo duplexa. Korporacija pritegne najboljše člane in jih je tudi sposobna najbolje plačati. Nekateri posamezni izvajalci so zunaj korporacije zaradi interesa korporacije, ne pa zato, da bi posameznim izvajalcem omogočili velike zaslužke. Nekateri izvajalci zunaj korporacij so, ker se korporacijam, preprosto povedano, nekatere dejavnosti ne izplača opravljati.

Korporacijska organizacijska struktura kot nujni pogoj potrebuje strateško upravljanje, določitev misije, vizije, politike in ciljev. Šele izvedbena raven potrebuje strategijo. Pri nas je splošna praksa, da začnemo kar pri strategijah, brez predhodnih faz, kar ni le ekonomski, ampak tudi izrazito politični problem. Brez vizij, politik in ciljev je praksa nujno turboliberalna, namesto demokratična. Da ne bomo zopet krivili ljudi, povejmo še, da se bo vsak človek zaradi svojega bistva kot ultrasocialno bitje integriral v skupine, če bodo za to ustrezni pogoji.

Poleg politike so za sedanje stanje krize v zdravstvenem sistemu odgovorni tudi zdravniška zbornica in Fides, v katerih niso spoznali, znali ali razumeli pravih vrednot zdravstvenih izvajalcev kot pogoja, da bi ti postali resnično odgovorni člani skupin v delovnem in poslovnem procesu, in tudi ne njihove vloge državljana. Ker teh zunanjih pogojev ni bilo, je bila selekcija znotraj zdravstvenih izvajalcev daleč od družbeno optimalne, kar se je izražalo na individualni ravni, še bolj pa v njihovih formalnih skupnih organizacijah, ki so skupaj s politiko, mrežami, lobiji vodili tak zdravstveni sistem, ki zdravstvene izvajalce atomizira na raven posameznika. S tem so tudi ustvarjeni pogoji, da so vsi izvajalci zdravstvenega varstva objekti politike, skupaj z menedžerji.

Močan negativni vpliv na zdravstveni model ima tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) (skupaj z zavarovalnicami za dopolnilno zavarovanje), ki izhaja iz napačne domneve, da gre za zdravstveno zavarovanje, ki je zasnovano na vzajemnosti, v resnici pa mora biti javni zdravstveni sistem utemeljen na solidarnosti. ZZZS se mora zato nujno preoblikovati v zdravstveno blagajno, ki je po organizacijski plati profesionalna državna uprava. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je treba ukiniti, vendar ne tako, da bi za nekatere zdravstvene storitve obdržali doplačila za nadstandardne storitve. Vsaka storitev mora biti kot celota v zdravstveni košarici za javno zagotovljeno solidarnost, vse druge, teh je lahko toliko, kolikor jih bo sprejel trg, pa v dodatnem zdravstvenem zavarovanju. Predlog ministrice za zdravje s košarico A in B pomeni z gotovostjo le poglabljanje korupcije.

Korporativno upravljanje vseh velikih družbenih sistemov mora biti zasnovana na strateškem upravljanju, ki dosledno ločuje politični del (to je določanje misije, vizije, politik in ciljev) in upravni, izvršilni del, ki je opredeljen v strategiji. Pri nas se vedno začenja kar s strategijo, kar pomeni, da pravih strategij nimamo.

»We don’t have time!« (»Nimamo časa!«)

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.