Tiskane izdaje
Stvari na Korejskem polotoku in okoli njega se, če uporabimo blag izraz, nevarno zapletajo. Na problem severnokorejskega nuklearnega in raketnega programa je svojega naslednika predsednik Barack Obama opozoril že novembra lani. Zgodba o severnokorejskih nuklearnih in raketnih ambicijah ni nova, je pa v zadnjih letih dobila skrb vzbujajoče pospeške.
Edini, ki izvajajo jedrske poskuse
Začetki nuklearnega programa Severne Koreje segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Njen nuklearni oborožitveni program pa je sledil kakšnih dvajset let kasneje. Levji delež pri njegovem razvoju je imel Pakistan. Prvi preizkus atomske bombe so Severni Korejci opravili oktobra leta 2006. Do septembra 2016 so sledili še štirje. V enem naj bi celo preizkušali vodikovo bombo. In to kljub temu da je Severna Koreja leta 1985 ratificirala mednarodni sporazum o neširjenju nuklearnega orožja (NPT). Tako je edina država na svetu, ki še izvaja nuklearne preizkuse.
Po poročilu Centra za višje mednarodne študije Univerze John Hopkins naj bi Severna Koreja že pred dvema letoma razpolagala s približno enakim številom jedrskih bomb (od 10 do 16), kot jih imata Izrael in Pakistan. V zadnjih desetih letih je Severna Koreja razvila tudi svoje raketne kapacitete tako s kopnega kot s podmornic, po letu 2012 tudi rakete daljšega dosega.
Na začetku tega meseca pa je prvič preizkusila tudi medcelinsko raketo. Končala je približno tisoč kilometrov stran v morju, v japonski izključni gospodarski coni. Po mnenju nekaterih bi lahko dosegla že tudi Aljasko. Severnokorejski voditelj Kim Jong Un se je očitno trdno odločil dokopati se do balističnih izstrelkov dolgega dosega z nuklearno glavo, vsem mednarodnim sporazumom in resolucijam OZN ter tudi revščini Severnih Korejcev navkljub. Z argumentom, da to počne v samoobrambi pred nasilnimi ZDA.
Mednarodna skupnost je poskušala Severno Korejo večkrat odvrniti od te poti. Najbolj znani so šeststranski pogovori iz let 2003 do 2009. Vključevali so obe Koreji, Kitajsko, Rusijo, Japonsko in ZDA. Nekaj časa je celo kazalo na dogovor. V zameno za energetske dobave in normalizacijo odnosov s sosedi in ZDA bi Severna Koreja privolila v razgradnjo svojih nuklearnih naprav. ZDA pa so zahtevale, naj se Severni Korejci nuklearnemu orožju odpovedo že vnaprej.
Kitajci se bojijo
Američani s predsednikom Trumpom na čelu ugotavljajo, da tako ne gre več naprej. Običajni retorični odzivi, se pravi obsodbe Severne Koreje v varnostnem svetu OZN (VS) za resne kršitve njenih mednarodnih obveznosti in flagrantno nespoštovanje resolucij VS so kljub najostrejšim besedam premalo. Severnokorejske bombe in rakete namreč ne ogrožajo več le sosedov in ameriških zaveznikov na jugu polotoka in čez Japonsko morje, ampak postajajo strateška grožnja tudi za same ZDA kljub vsemu njihovemu nuklearnemu in konvencionalnemu arzenalu. Postavlja se vprašanje, kaj Američani lahko storijo?
Država družine Kim
Sankcij VS OZN o omejevanju izvoza severnokorejskega premoga ali prepoved prodaje njihovega bakra, niklja, srebra in cinka, s čimer naj bi Severno Korejo prisilili k pogajanjem, niso spoštovale niti nekatere članice VS. Izvoz severnokorejskega premoga se je v letih 2015–2016 celo povečal. Sankcije niti niso bile take, da bi k pogajalski mizi glede njegovega nuklearnega programa prisilile Iran. Severna Koreja je ohranila dostop do mednarodnega bančnega sistema.
S tem ko pospešeno preizkuša takšne ali drugačne rakete, korejski diktator preizkuša tudi novega predsednika ZDA Trumpa. Podobno kot Obama je tudi Trump v dosedanjem soočanju s Severno Korejo precej računal na Kitajsko. To ni presenečenje, saj je Kitajska tista, ki ima še največ vzvodov za vplivanje na severnokorejsko vodstvo. Je vse od korejske vojne zaveznica Severne Koreje in danes tudi daleč največji, tako rekoč edini trgovinski partner, pa naj
gre za hrano, energijo ali vojaško robo. Severnokorejski voditelj s svojim ravnanjem v zadrego spravlja tudi Kitajsko in pomembno vpliva na kitajsko-ameriške odnose. Ti so seveda najpomembnejši bilateralni odnosi na svetu in vse prej kot enostavni. Poleg korejskega nuklearnega vprašanja je tu še vprašanje neuravnotežene medsebojne trgovine in vprašanje Vzhodnega oziroma Južnega kitajskega morja, če omenimo samo tri. Američani so trdno prepričani, da bi Kitajci v odnosu do početja Kim Jong Una morali storiti veliko več, kot so. Vprašanje pa je, ali lahko upajo na ugodno ravnanje kitajske strani v vseh treh primerih.
Globoko pod zemljo
Glede na to, da za ZDA severnokorejski glavobol postaja vse hujši, je predsednik Trump dal tudi vedeti, da bo za rešitev poskrbel sam, če Kitajci ne bodo pohiteli. Trumpovi pomočniki poudarjajo, da so na mizi vse možnosti. Torej tudi za vojaško akcijo. Katero pot bodo torej ubrale ZDA, če Kitajski ne bo uspelo obrzdati Kim Jong Una?
Na prvi pogled, sodeč po odnosu do zunanjega ministrstva in predloga državnega proračuna, diplomacija ni ravno na prvem mestu razmišljanja sedanje ameriške administracije. V ospredju je mir prek (vojaške) moči. Jemlje se denar diplomaciji na eni in dodatno oborožuje ameriško vojsko na drugi strani. Ameriška vojaška prisotnost v regiji se povečuje. V Južni Koreji so Američani že namestili tudi modern protiraketni sistem (THAAD) na nejevoljo tako Kitajske kot Rusije. Navzoča so tudi razmišljanja o vrnitvi ameriškega taktičnega nuklearnega orožja v Južno Korejo.
ZDA seveda lahko poskusijo živeti ob nuklearni Severni Koreji z njenimi medkontinentalnimi raketami ter se osredotočijo na krepitev protiraketne obrambe in odvračanje. Kar pa ni najbolj vabljivo in verjetno. Protiraketna obramba ni nujno stoodstotna, učinkovito odvračanje pa temelji na predpostavki, da imaš racionalnega nasprotnika. Če bi se odločile za preventivno vojaško akcijo, je pomembno vprašanje, ali bi z njo uničile severnokorejski nuklearni in raketni arzenal. Ta je večinoma shranjen globoko pod zemljo. Strahotno ceno takšnega pristopa bi plačali Južni Korejci in še kdo na dosegu severnokorejskih topov ter raket in Kim Jong Unovega srda.
Kompromis za preživetje
Ne glede na ne najboljše napovedi bi torej vendarle bilo treba še enkrat poskusiti z diplomacijo. To velja tako za ZDA kot za obe korejski državi in Kitajsko ter tudi Japonsko in Rusijo. Vse bi morale izkazati potrebno politično voljo. K temu bi lahko pripomogla tudi EU, in to s podporo pobudam za zmanjšanje napetosti oziroma z ustvarjanjem pogojev za pogajanja. Za pogovore s severno sosedo se zavzema tudi novi južnokorejski predsednik Mun Džae In. Podal je že tudi dva konkretna predloga. Po dveh letih naj bi se obnovili stiki med vojskama dveh Korej, da se vsaj nekoliko zmanjšajo napetosti. Prav tako naj bi ponovno omogočili stike med družinami, ki jih je med letoma 1950 in 1953 ločila vojna na polotoku. Vprašanje je, kako prepričati ali prisiliti severnokorejsko stran, da tudi sama prepozna koristnost dialoga. Odločnost in enotnost mednarodne skupnosti bosta odločilni.
Dialog bo seveda vse prej kot lahek, še posebno o njegovem končnem rezultatu. Tako ZDA kot Kitajska se zavzemajo za Korejski polotok brez nuklearnega orožja. Vendar bo ta cilj težko doseči. Severna Koreja se nuklearnemu orožju ne bo kar tako odpovedala. To je njen edini adut in izkušnja Ukrajine je še zelo živa.
Pogajanja bi morala privesti vsaj do kompromisa, s katerim bi bilo mogoče živeti. Kompromisa, ki bi zmanjšal napetosti in preprečil oboroževalno tekmo v ožji in širši regiji. Ki bi prinesel konec testiranj ter zamrznitev enih in ukinitev drugih programov ob ustreznem mednarodnem nadzoru. Po drugi strani bi Severni Koreji, njenemu režimu in vodstvu omogočil nadaljnji obstoj ter ukinitev sankcij, obnovitev pomoči, manjšo prisotnost orožja v regiji in tudi prenehanje vojaških manevrov ob njenih mejah. Vsaj delna normalizacija odnosov bi zagotovila boljši standard Severnih Korejcev in lažjih medčloveških stikov na polotoku. Časa in manevrskega prostora za diplomacijo je še nekaj, samo dovoliti ji je treba, da spet stopi na prizorišče.
Dr. Božo Cerar,
do nedavnega veleposlanik RS v ZDA
––––––
Izraža svoja osebna stališča
