Tiskane izdaje
Prvi namigi o delovanju IS v Afganistanu so se pojavili natančno pred enim letom. Na začetku je šlo bolj za govorice, ki so jih širili mediji kot za njeno dejansko prisotnost na tem območju; IS v Afganistanu so najprej bombastično opredelili kot organizacijo »virtualne resničnosti«.
Tudi konec prvega četrtletja 2015 je razprava o IS potekala predvsem okoli vprašanj »ali bodo« in »ali ne bodo«, medtem ko so analitiki namigovali, da gre pri vsem skupaj zgolj za tolpo nekdanjih talibskih skrajnežev, ki so oportunistično spremenili svojo javno podobo v upanju, da se bodo lahko okoristili s simboličnim pomenom uradnega omrežja v Siriji in Iraku.
A kot je začela v poletnih mesecih naraščati vročina, se je začela širiti tudi prisotnost IS v Afganistanu. Sledili so siloviti spopadi s talibi, kar je dokončno odpravilo ugibanja o njihovi medsebojni povezavi. S Helmanda, tradicionalnega uporniškega jedra, so se pripadniki IS zdaj osredotočili na provinco Nangahar, ki meji na Pakistan. Gre za razvpito podganje gnezdo v gorskih votlinah Tora Bore, kjer se je Osama bin Laden skupaj z drugimi privrženci Al Kaide skrival pred koalicijskimi silami, preden je nato potiho prestopil pakistansko mejo.
Prezgodnji optimizem
Naj se je to zgodilo zaradi pretirane pozornosti medijev, panike, ki so jo vztrajno podpihovale posamezne afganistanske politične elite, ali zato, ker je skupina v nekaterih okrožjih Nangaharja začela uspešno napredovati, so grožnjo, ki jo pomeni IS, iz »nastajajoče« nadgradili v »operativno nastajajočo«. Ob podpori ameriških dronov so afganistanske varnostne sile mobilizirale in likvidirale številne voditelje IS, in to skupaj z na ducate, če še ne več sto skrajneži. Afganistanska varnostna služba je nato rekrutirance »odstranila«, vlada pa je na ogrožena območja poslala svoje predstavnike, da bi tam okrepila svojo prisotnost in poglobila sodelovanje s plemenskimi starešinami.
In ta strategija je bila uspešna. V Afganistanu je bila IS obglavljena. Delovanje te organizacije je skoraj zamrlo, res pa je, da bi to lahko delno pripisali tudi dejstvu, da so takrat določen del pozornosti pritegnili spopadi med talibi, ki so izbruhnili po smrti njihovega skrivnostnega voditelja mule Omarja. A optimizem je bil prenagljen. Izkazalo se je, da imata IS v Afganistanu in »prava IS« v Siriji in Iraku skupne smernice.
Trdoživost
V preteklih tednih se je IS v Afganistanu prerazporedila in povzročila pravo opustošenje v skupnostih Nangarharja, s tem ko je barbarsko pobijala plemenske starešine, se bojevala skupaj s talibi, pošiljala v zapore celotne družine in uvajala stroga pravila za ženske. Afganistanske varnostne sile so se na vse to odzvale, a imajo še vedno hude težave zaradi silovitih talibskih ofenziv, ki potekajo na drugih območjih.
Zdaj bi morali ugotoviti, ali si bo IS s svojimi najnovejšimi podvigi utrdila položaj na tem območju. Afganistan ne zagotavlja naravnega volilnega okrožja, iz katerega bi IS lahko rekrutirala svoje pripadnike. To pomeni, da se bo morala opirati večinoma na prebege iz uporniških skupin. Nevarnost pa utegne biti to, da je IS, ki je prizadeta zaradi lastnih notranjih spopadov pa tudi zadržana glede morebitnega sodelovanja v mirovnih procesih, po vsej verjetnosti postala orodje talibskih skrajnežev za nadaljevanje dobičkonosne svete vojne.
Za zdaj velja splošna ugotovitev, da IS za Afganistan še vedno ne pomeni večje strateške nevarnosti. To, v kar je prerasla, je po politični plati oteževalni dejavnik, saj večinoma vpliva na to, kako bodo člani vlade in različne uporniške skupine pripravile svojo politiko, in to vključno z odnosom do mirovnih pogajanj. Zaradi vsega tega se je treba začeti odločno boriti proti IS v Afganistanu.
In to takoj.
Protistrategija
To, kar potrebujemo, je takojšnja protistrategija. Samo tako se bomo izognili visoki ceni, ki bi jo morali plačati, če bi dovolili, da bi se IS še naprej krepila in razvijala. Seveda pa to zahteva globlje razumevanje same dinamike te organizacije; IS ne bo mogoče korenito odpraviti, če je ne bomo v celoti in pravilno razumeli.
Afganistanske varnostne sile in njeni mednarodni zavezniki morajo ugotoviti, ali IS resnično verjame v svojo apokaliptično retoriko v zvezi z dokončnim spopadom na območju Afganistana in Pakistana. Ima skupina v Afganistanu v resnici svoje strateške interese ali pa gre v tem primeru morda bolj za naključno prisotnost?
Afganistanska vlada mora poleg tega poiskati ustrezen način za zmanjšanje pomembnosti same IS in njene podporne baze, ker je znano, da se njena moč povečuje predvsem zaradi strahu in propagande ter koordiniranih akcij na terenu. Poleg tega si je treba prizadevati za to, da bomo sledili denarnim tokovom, saj vemo, da se sodobne vstaje pogosto oddaljijo od svojih ideoloških ciljev. Pravzaprav pa je to dejavnost kot vsaka druga, zato so tudi v njej posamezniki, ki so se pripravljeni brezplačno bojevati.
Od vsega pa je najpomembneje to, da si končno priznamo, da analize, ki so bile izdelane na podlagi razmer v Iraku in Siriji, ne morejo veljati za Afganistan. Če hočemo učinkovito ukrepati, moramo dobro poznati cilje IS, njeno moč in zmogljivosti v primeru Afganistana, v katerem se uporniške skupine napajajo z javnim nezadovoljstvom nad vlado. Vse dokler bo vlada za afganistansko javnost še vedno boljša rešitev, bo podpora IS (ali talibom) ostajala na nizki ravni.
Preprosto povedano, bombni napadi in vojaška posredovanja proti IS v Afganistanu se lahko nadaljujejo zgolj do določene mere. Učinkovita protistrategija bo tista, ki se bo osredotočila na vzpostavitev boljše območne oblasti in zagotavljanje ustrezne oskrbe na ogroženih območjih. Poskrbeti je treba za to, da bodo ljudje spet zaupali svoji vladi.
V Siriji smo si o IS ustvarili napačno sliko in za to plačali grozljivo visoko ceno. Še vedno pa lahko ustrezno ukrepamo v Afganistanu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
