Tiskane izdaje
Morda se spomnite obdobja čaščenja tajkunov? Prve debate o BTC in Jožetu Mermalu, ki je izvedel prenos podjetja v zasebne vode z upoštevanjem zaposlenih? Nato so sledile precej drznejše z Boškom Šrotom, Mercatorjem itd. Slovenski tajkuni sami so menili, da so tako zelo spretni in uspešni, da je normalno, da so si prilastili premoženje na svetovni ravni. Večinsko javno mnenje je bilo, da vse počnejo zakonito in da je bolje imeti domače bogataše kot tuje. Kadar smo zelo redki ugovarjali, so nas bolj ali manj razglasili za abotne zagovornike socializma, ki ne razumejo modernega trga. Takrat nasprotniki nismo imeli zelo trdnih argumentov, razen zdrave pameti, da tako poslovanje nima normalnih temeljev, saj so elite na položajih po zvezah pridobile več sto milijonov v nekaj letih. Ker ni zdrave konkurence in uspeha na podlagi trdega in kakovostnega dela, to ne more biti pozitivno. Tudi korupcija ni, ker odmika odločanje in delovanje trga od uspeha boljšega oziroma spretnejšega v odprti konkurenci. Kdor ne vlaga v razvoj, v napredek, ampak se ukvarja predvsem s finančnimi mahinacijami brez vsebine in za lastni žep, ni koristen za državo in davkoplačevalce. Ko je prišel na vrsto Merkur z Binetom Kordežem, tudi javno mnenje ni bilo naklonjeno tajkunom. Končno so na zaporne kazni obsodili vsaj nekaj tajkunov, medtem ko se še nobenemu bankirju ni skrivil las na glavi. Vseeno so spretni tajkuni velik del premoženja prenesli na prijatelje in sorodnike, naš pravni red pa take poteze – v nasprotju na primer s hrvaškim – dopušča. In zakaj imamo take predpise, če sodišča sodijo v imenu ljudstva? Ali pravne in druge elite iz takih ali drugačnih razlogov namerno pišejo take zakone?
Slepo navdušenje nad tujim
Politiki so nam nenehno razlagali, kako nam bo šlo bolje, ko bomo pristopili v EU, Nato, če bomo prevzeli evro itd. Potem se bomo brez težav pravično dogovorili za slovensko morje in za še marsikaj. V resnici je bil prevzem evra napaka, gledano skozi sedanji čas, saj smo izgubili preveč ekonomske samostojnosti in nas to hudo tepe pri reševanju ekonomskih težav. Priznam, da tudi sam tega nisem predvidel in da kaj več kot zdrav dvom – da bo uspešnost te poteze pokazala bodočnost – nisem znal oceniti. Da pa še zdaj večinsko javno mnenje misli, da je bil prevzem evra dobra poteza, nam pove nekaj o javnem mnenju in o tem, da so res kakovostni slovenski ekonomisti diskretni, odkritosrčni analitiki pa težko dobijo medijski prostor. No, vsaj pri EU in Natu ni skrbi, da je bila odločitev slaba, ker sta bili obe potezi po javnem mnenju in naših analizah večinoma dobrodošli za Slovenijo. Slepo navdušenje pri prevzemanju vsega tujega pa je bilo in je še ena večjih slovenskih hib.
Ste se kdaj vprašali, ali ima sprejemanje tujih veletrgovcev z odprtimi rokami kakšne negativne posledice za Mercator, Tuš in Slovenijo? Ali ni logično, da bodo tuji prodajalci dajali prednost svoji ponudbi in bo zaradi tega pritisk na slovenske pridelovalce hrane? Ali ni logično, da bo Mercator zašel v finančne težave, ker bo izgubljal tržni delež? Pametni ljudje pri ocenjevanju potez predvidijo nekaj potez in jim uspe predvideti neposredne in tudi širše posredne posledice. Ste sposobni uvideti, kakšne bodo posledice prodaje Mercatorja ali Telekoma, Petrola in več drugih slovenskih podjetij? Ste sposobni predvideti posledice odsotnosti nujnih reform ali uvedb slabih?
Ekonomist Velimir Bole je na predavanju na Institutu Jožef Stefan analiziral posledice predvsem dveh potez: odsotnost pokojninske reforme za časa Pahorjeve vlade in uvedba zakona o uravnoteženju javnih financ (Zujf). Obe sta se za Slovenijo izkazali med bolj škodljivimi v zadnjih letih. Če zdaj morda že razumemo, da z nemogočim razmerjem med zaposlenimi in upokojenci Slovenija ob odsotnosti novih pokojninskih reform ne more priti na zeleno vejo, pa je bolj zanimivo vprašanje, zakaj je bil Zujf tako negativen. Empirično pokazano je bil, o tem ne debatiramo. Vprašanje je, zakaj. Odgovor se morda skriva v zategovanju pasu, ko se gospodarstvo krči. Odpuščanja v javnem sektorju so olje na ogenj zniževanja gospodarske rasti. Če pa pogledate javno mnenje ali mnenja Gospodarske zbornice Slovenije, vidite povsem nasprotno mnenje: še je treba odpuščati. Se bomo kdaj kaj naučili ali bomo še naprej zanikali empirično izmerjene posledice posameznih ukrepov?
Ideologija, verovanje, naivnost
Podobno težko je sprejeti slepo verovanje velikega dela Slovencev v ideologije in posameznike. Skoraj ni politika, ki ne bi v javnosti suvereno trdil očitno neresnico, hkrati ga njegovi slepo podpirajo kljub vsem dejstvom. Recimo Janez Janša je bil po mojem mnenju eden najbolj zaslužnih za slovensko osamosvojitev. Odločen, sposoben, pameten, skratka – super vodja za krizne čase, ki si je za takratno delovanje zaslužil spomenik. Vendar je bil tak tudi Winston Churchill, pa se v mirnem obdobju ni izkazal. Osebno sem se bal, da se bo podobno zgodilo z Janšo in se je res. Še zdaj trdi, da se nikoli ni sestal v zvezi s prodajo Mercatorja s Šrotom in drugimi, čeprav so ga navzoči že večkrat postavili na laž. Tudi po pravomočno obsodbi sodišča trdi, da tega ni storil, čeprav množica indicev kaže nasprotno. Naša sodišča so sicer velikokrat sporno odločala, pogosto tudi ideološko, vendar so javno objavljeni podatki v tej in drugih zadevah zelo obremenjujoči. Pa je poleg Janše še veliko slovenskih politikov v podobni situaciji. Zelo pozitivno je, da se sodni procesi v zadnjih letih uspešno končujejo in se izrekajo sodne kazni. Zelo negativno je, da ljudje podpirajo za (katere koli ali celo vodilne) politike take posameznike. Ali smo že tako ideološko zaslepljeni, da zanemarjamo poštenje in druge osnovne človeške vrednote? Razumemo, kam nas to vodi – v srednji vek namesto v lepo prihodnost?
Če pogledamo delovanje sedanje ali nekaj zadnjih vlad, se negativni oceni ne morem izogniti. Če država prodaja svoja največja podjetja in blagovne znamke, ker ji ne uspe zakrpati proračuna, hkrati pa govori o uspešnosti v Sloveniji in Evropi, medtem ko mi pomagamo pretežno evropskim bankam, da ne bi preveč izgubile v Grčiji, sami pa še vedno najemamo kredite po okoli pet odstotkov brez evropske pomoči, potem se samo čudim retorični uspešnosti politikov in naivnosti množic. Morda poznate kakšno državo, ki ji gre dobro, pa nima svojih pomembnih podjetij in blagovnih znamk? Zakaj naj bi bila Slovenija edina izjema? Trenutek streznjenja vsaj za nekatere: ne bo!
Neracionalna poraba denarja
Ko smo pri temi ideologij in naivnosti bi veljalo omeniti še najhitreje rastočo cerkev na slovenskem: Čezvesoljsko Zombi cerkev blaženega zvonjenja. Pri Roku Grosu, nadsvečeniku in ustanovitelju, sem se oglasil povsem naključno in ne zavedajoč se njegove religiozne vloge. Med vožnjo sem opazil njegov salon kuhinj – kot univerzitetni profesor in raziskovalec sem po tridesetih letih nameraval zamenjati kuhinjo in z ženo sva iskala bližje ponudbe. Rok je bil zelo sposoben in prijazen svetovalec, tudi cena je bila iz neznanih razlogov precej nižja kot pri konkurenci. Zataknilo pa se je pri plačilu, ker mi iz principa ne plačamo storitev v celoti vnaprej. Šele pred kratkim so se v medijih obsežno razpisali o pomembnosti »Zombi ideologije« nasproti obstoječim religijam oziroma pomembnosti parodij na cerkve. Mediji niso omenjali, da so take religije v tujini pogosto napadane, ker dobijo davčne olajšave na račun vseh davkoplačevalcev. Ko nasprotnikom v razpravi omeniš, da je to nekaj podobnega kot uradna davčna utajitev in da bi morali uradniki, ki so to dovolili, kazensko odgovarjati, dobiš protiargument, da imajo tudi druge cerkve davčne olajšave na račun vseh državljanov in da so slovenske cerkve prek slabe banke oškodovale vse državljane za vsaj pol milijarde evrov. Osebno bi rekel, da je tako razmišljanje povsem v skladu z motivom tega prispevka: zaradi naivnosti in ideologij ne samo mečemo denar skozi okno, ampak tudi onemogočamo razvoj slovenske družbe v napredno, strokovno, pošteno in uspešno.
In na koncu – ali niso dogajanja okoli Mercatorja tipičen prikaz nesposobnosti slovenskega vrha, tako političnega kot gospodarskega ali pravnega? Postopki v zvezi z nakupom se morda od časa do časa zdijo racionalni na lokalni ravni, v globalnem časovnem pogledu in glede na okoliščine in posledice pa zagotovo zelo sporni in precej verjetno za Slovenijo škodljivi. Kako je mogoče, da imajo nekateri vodilni, na primer minister za gospodarstvo in minister za finance, tako različne poglede in zakaj jih zadnji skriva pred novinarji? Morda se je minister za gospodarstvo kaj naučil iz prodaje Leka. Če se spomnite, je bil Lek prodan, ker so se bali tožb glede patentiranih zdravil, pa tudi denar je bil nujen za pokritje pokojninske blagajne. Po menda okoli sedmih letih se je Lek kupcu amortiziral in od takrat mu prinaša zelo velik dobiček. Dobra poslovna poteza za tujega kupca in slaba za Slovenijo! Primerjalno – kaj pa Krka? Smo se kaj naučili, ali bomo dopustili ideološko prodajo več dobrih podjetij v našo škodo? Naj pri tem jasno povem, da ni govora o slepem zapiranju v nacionalne kroge, nasprotno – sodelovanje in odprti trg sta velika priložnost pa tudi velika nevarnost za ideološko usmerjene ali koruptivne elite in naivno javno mnenje, ki ne zna oceniti posledic posameznih potez.
––––––
Prof. dr. Matjaž Gams, član Inženirske akademije Slovenije
