Alain Badiou, francoski filozof
V trenutku, ko sta dva od treh Grkov brezposelna, ko 25.000 brezdomcev kolovrati po ulicah Aten, ko 30 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine, ko so tisoči družin prisiljeni svoje otroke prepustiti ustanovam, da ne bi umrli od lakote in mraza, ko se begunci in novi revni državljani bojujejo za odpadke iz smetnjakov, »rešitelji« Grčije pod pretvezo, da »se Grki ne trudijo dovolj«, vsiljujejo nov načrt pomoči, ki podvaja že zadano smrtno dozo. Načrt, ki razveljavlja delovno zakonodajo in že tako revne ljudi obsoja na skrajno revščino, medtem ko izginja srednji razred.
Reševanje upnikov
Nikakršnih možnosti ni, da bi ta zamisel »rešila« Grčijo – s tem soglašajo vsi ekonomisti, tudi ugledna imena. Namen je kupiti čas za rešitev upnikov, medtem pa državo peljejo v zanesljiv bankrot. Glavni namen je ustvariti iz Grčije laboratorij za testiranje modela družbene preobrazbe, ki bo pozneje uporabljen v vsej Evropi. Model, ki ga preizkušajo v Grčiji, je model družbe brez javnih služb, kjer šole, bolnišnice in zdravstvene ustanove razpadajo in zdravje postaja privilegij bogatih, kjer je ogroženo prebivalstvo obsojeno na načrtno iztrebljanje, medtem ko so tisti, ki še imajo delo, prisiljeni delati v izjemni negotovosti in ekonomski bedi.
Vsemogoča Trojka
Da bi ta ofenziva neoliberalnega kapitalizma uspela, je treba vzpostaviti sistem, ki bo ekonomijo spremenil v najbolj elementarno pravico demokracije, takšno, ki odpravi temeljne demokratične pravice. Pod pretvezo reševanja vidimo v Evropi vzpostavljanje tehnokratskih vlad, ki se ne zmenijo za suverenost ljudstva.
To je preobrat v parlamentarnih sistemih, v katerih »predstavniki« ljudstva dajejo proste roke strokovnjakom in bankirjem ter se odrekajo zaupani jim avtoriteti pri sprejemanju odločitev. To je nekakšen parlamentarni puč, ki spominja na represivni arzenal proti protestom ljudi. Skratka, kadar člani parlamenta ratificirajo odločitve v nasprotju s podeljenim jim mandatom in po nareku Trojke (Evropska unija, Centralna evropska banka in Mednarodni denarni sklad), gre za moč brez demokratične legitimnosti, ki odloča o usodi države za naslednjih trideset ali štirideset let.
Poleg tega Evropska unija pripravlja odprtje posebnega računa, na katerega se bo pomoč Grčiji nakazovala neposredno in ga bo lahko uporabljala izključno za odplačevanje dolgov. »Absolutna prioriteta« vseh prihodkov države bo odplačevanje dolgov; ti bodo, če bo nujno, nakazani neposredno na račun, ki ga upravlja Evropska unija.
Sporazum izrecno zahteva, da bo vsaka morebitna nova obveznica usklajena z anglosaškim zakonom, ki zahteva materialne garancije, in vsak nesporazum se bo reševal na sodišču v Luksemburgu, kjer Grčija ne bo imela nikakršne pravice do pritožbe proti upnikom. Za še bolj jasno predstavo je treba povedati, da je privatizacija zaupana skladu, ki ga upravlja Trojka, in ta bo razpolagala z javnimi dobrinami.
Skratka, priča smo vsesplošni kraji, odliki finančnega kapitalizma, ki v tem primeru omogoča sebi institucionalno zaščito. Vse dokler prodajalci in kupci sedijo na isti strani mize, ni dvoma, da je privatizacijski projekt prava gostija za kupce.
Ukrepi poglabljajo dolg
Vsi dosedanji ukrepi so samo poglobili grški dolg, ki je s pomočjo rešiteljev s posojanjem po nesramnih obrestih dobesedno eksplodiral in zdaj znaša 170 odstotkov bruto nacionalnega dohodka, medtem ko je leta 2009 znašal ne več kot 120 odstotkov. Zdi se, da ta načrt reševanja, vsakič predstavljen kot »ultimativni«, ni imel nobenega drugega namena, kot da še bolj oslabi položaj Grčije, ki bi bila – brez možnosti, da sama predloži načrt prestrukturiranja – prisiljena privoliti v pravila, kakršna ji vsiljujejo upniki pod grožnjo s »katastrofo ali varčevanjem«.
Umetno in vsiljeno poslabšanje dolžniškega problema je bilo uporabljeno kot vojaški poligon za zavzetje celotne družbe. Zato je tu smiselno uporabiti vojaške izraze: tu gre v resnici za vojno, vódeno z ekonomskimi, političnimi in pravnimi sredstvi, za razredno vojno proti celotni družbi. Plen, ki ga hočejo finančniki iztrgati »sovražniku«, so že doseženi socialni sporazumi in demokratične pravice, na koncu pa kar življenja sama. Posameznik, ki ne proizvaja in ne zapravi dovolj, v očeh strategov maksimiziranja dobička sploh ni vreden, da bi ga ohranili pri življenju.
Model za vso Evropo
Nemoč države, ukleščene med neomejene finančne špekulacije in uničujoče načrte reševanja, je kakor majhna vrata, skozi katera vstopa novi družbeni model, zasnovan na neoliberalnem fundamentalizmu. Model, ki je namenjen vsej Evropi in širše. V tem je bistvo problema in zato se obramba grškega ljudstva ne sme omejiti na solidarnost in abstraktno humanost: v igri sta sama prihodnost demokracije in usoda evropskih narodov. Povsod nam ponujajo »nujnost« nekega »bolečega« varčevanja, s čimer se bomo lahko izognili grški usodi, medtem pa nas vodijo naravnost tja.
Pred tem napadom, uperjenim proti naši družbi, pred uničenjem zadnjih ostankov demokracije, pozivamo vse sodržavljane, naše francoske in evropske prijatelje, da povzdignejo glas. Ne smemo dovoliti monopolizacije govora strokovnjakom in politikom.
Ali smo lahko ravnodušni ob dejstvu, da so po nalogu nemških in francoskih voditeljev v Grčiji prepovedane volitve? Ali stigmatizacija in ponižanje nekega evropskega ljudstva ne zaslužita nikakršnega odgovora? Je mar mogoče ne dvigniti glasu proti institucionaliziranemu umoru grškega ljudstva? In ali lahko ostanemo nemi pred vsiljeno močjo sistema, ki ima za nezakonito že samo idejo družbene solidarnosti?
Smo na točki, od koder vrnitev ni mogoča. Nujno moramo v boj s številkami in v vojno z besedami proti ultraliberalni retoriki strahu in dezinformacije. Nujno je treba dekonstruirati moralne lekcije, ki skrivajo tisto, kar se v resnici dogaja v družbi. Več kot nujno je demistificirati rasistično vztrajanje pri »lastnostih Grkov«, ki naj bi opredeljevale nacionalni karakter naroda (lenost in zvijačnost), ta pa naj bi bil vzrok krize v svetovni realnosti. Kar je danes bistveno, niso posebnosti, realne ali imaginarne, ampak tisto, kar je skupno: usoda nekega ljudstva, ki bo vplivala na vse druge.
Po meri špekulantov
Številne tehnične rešitve nam predlagajo za izhod iz dileme »ali propad družbe ali bankrot« (kar danes pomeni »propad in bankrot«). Na mizo moramo dati vse, kar bi nam lahko pomagalo pri razmišljanju o ustvarjanju drugačne Evrope. Najprej pa moramo obvestiti javnost o zločinu, seznaniti jo moramo s položajem, v katerem je grško ljudstvo v imenu »načrta pomoči«, ki je ukrojen po meri špekulantov in upnikov. Zdaj, ko se rojeva gibanje podpore po vsem svetu, ja ne bomo francoski intelektualci zadnji, ki bomo povzdignili glas v podporo Grčiji? Pomnožili bomo tekste, razprave, peticije, proteste, kajti vsaka pobuda je dobrodošla, nujna.
Predlagamo naslednje: takoj se pridružite komiteju evropskih intelektualcev in umetnikov v imenu solidarnosti z grškim ljudstvom, ki se upira. Če ne mi – kdo? In če ne takoj – kdaj?