Je kriv kapitalizem?

Glas ljudstva od protesta do protesta postaja bolj politično profiliran. Reči je mogoče, da je že samoozaveščen kot državljanska opozicija slovenskemu poosamosvojitvenemu projektu. Na tem mestu se z glavno zahtevo, in prvim pogojem uresničevanja nove družbene vizije, torej umikom političnih elit, ne bom ukvarjala. Kolikor smo še demokracija, bi moral biti odstop vlade samo vprašanje časa in tu ni kaj dosti dramatizirati. Res pa je, da se z vsakim dnem podaljševanja stanja dodaja utež za padec politične kulture.

Bolj me zanimajo protestniški slogani, ki vse pogosteje poudarjajo, da je problem trenutne krize slovenske družbe problem kapitalizma. V stanju, ki ga transparenti opisujejo z izkoriščanjem, nepravičnostjo in lopovščino elit, smo se znašli zaradi uvedbe kapitalizma, sporočajo. Da bi odpravili ključne družbene, politične in ekonomske travme slovenske države, moramo torej najprej odpraviti kapitalizem. Toda - preden to storimo, se je vendarle smotrno še enkrat, preudarno, in ko bodo protesti za nami, vprašati, ali je res kriv kapitalizem. Ker živimo v času globalizacije, je seveda nujno proučiti, kakšna je narava vzročne konsekvence med globalnim kapitalizmom in odpravo kapitalizma v Sloveniji.
Toda postaviti si moramo tudi povsem nacionalno specifično vprašanje: Bodo z odpravo kapitalizma v Sloveniji dani pogoji za vzpostavitev pravične družbe? Bomo na tem koncu globalnega sveta na boljšem, ali, ko naval navdušenja mine, (spet) na slabšem?

Družbeni eksperiment

Preliminarne ugotovitve ni težko zapisati: kapitalizem za slovensko družbo res ni optimalen družbenoekonomski sistem. Že če beremo zgodnjega sociologa Webra, vemo, da se kapitalizem počuti bolje v okolju, ki je protestantski, striktna puritanska etika pa mu, vsaj v začetni fazi, nadeva dovolj močne uzde, da ne more povsem zdivjati. Zato je spustiti dežele, v katerih vlada katoliška mentaliteta, kot sem zapisala na drugem mestu, najprej skozi cikel socializma, potem pa kapitalizma, družbeni eksperiment, poln tveganja. Sodeč po novejših teorijah, na primer Saskie Sassen, je kalvinistična doktrina kopičenja bogastva v slavo božjo tudi posebej krepostno dvomljiva v katoliških okoljih, kjer Cerkev potrebuje moralno upravičitev za tuzemsko, materialno kopičenje bogastva. To zagotovo vsaj delno odgovori tudi na vprašanje, zakaj Cerkev v Sloveniji, potem ko je spet postala kraj, kjer se elitam izplača biti opazen, ne more prevzeti moralnega vodstva, ki bi nas potegnilo iz vsesplošnega etičnega bankrota. Bližina kapitalistične posvetne grešnosti je prevelika.

Toda, gre zato že sklepati, da je odgovor treba iskati v socializmu - ali, kot svetujejo transparenti, naprej v komunizmu? Pokojni Marjan Rožanc je bil, nedolgo po vstopu v samostojnost, med redkimi, ki je bil sposoben intelektualno razsodne kritične ocene, ko je rusko duhovno dediščino povezal s širšim evropskim humanističnim iskanjem poti do osvoboditve človeka: v sovjetskem komunizmu se je uresničeval kolektivistični sen, ki ga je zase sanjala (in nikoli dosanjala) Zahodna Evropa. Z vidika modernizacijske teorije je socializem res primernejši za vzdrževanje družbene kohezivnosti, solidarnosti in etičnosti, tudi ko se družba že individualizira in atomizira.

Bogatenje, izkoriščanje ter etična sovražnost in pomanjkanje čuta do sočloveka so, kot kaže jugoslovanski socializem, uradno prepovedani sentimenti: ekonomski mehanizmi poskrbijo, da se zdi, da je res tako tudi v praksi. Nas lahko formula delavskega (samo)upravljanja z lastnino torej vrne nazaj v stanje, ko bosta, zaradi mehanizma ekonomsko pravične distribucije rezultatov dela, vladali tudi družbena pravičnost in solidarnost?

Posledice katoliške vzgoje

Bojim se, da ni tako preprosto. Iz preprostega razloga: da govorimo o slovenski družbi. Nedavno mednarodno nagrajeni domači inovator Jožef Vlah nas je opisal kot družbo, v kateri je prevladujoči moralni kodeks nevoščljivost (prim. domače obravnave Žižka); vedenjski vzorec zahrbtnost (ta v času elektronske komunikacije z zaprtimi listami prejemnikov dobiva nove razsežnosti!); politični diktat pa polpismenost (preveč nepregledno za navajanje primera). To ni samo dediščina neprotestantske, prevladujočo katoliške duhovne vzgoje, to je dediščina imperialne zgodovine srednje Evrope, ki se je usedla na šentflorjanskega duha. Ne pravim, da tam ni iskati dediščin za drugačno prihodnost, a potrebno bo več kot vračanje k delavskemu samoupravljanju.

Razlaščanje ekonomskih in političnih elit ter Cerkve je samo prvi pogoj uvedbe na vrednotah enakosti in pravičnosti temelječe družbe. Toda delavci in delavke nikoli niso bili problem, problem so bile politične, ekonomske in intelektualne elite, ki so se postavile v položaj njihovega vodstva. In seveda srednji razred. Ne slepimo se, da lahko prevzamemo islandski model, vsaj ne v kratkem in v ponovljivem scenariju. Težko je čez noč vzgojiti duha sodelovanja, kot ga pozna kultura, v kateri ne zaklepajo vrat svojih domov in se veselijo uspeha drugega. Posebno težko je to v deželi, kjer so investicije v ograje in ograde okoli bivališč skorajda enakovredne investicijam v bivanjske prostore; in kjer na začetku 21. stol., ko smo že globoko v postruralni in postindustrijski družbi, še vedno velja pregovor o veselem kmetu in soseda preminuli kravi. Institucionalna analiza slovenskih akademskih, umetniških in drugih duhovnih okolij bi hitro pokazala, da tam ni dosti drugače.

Kultiviranje duha

Odgovor je lahko samo v zgodovinsko zrelem kombiniranju najboljšega, kar nam je dala preteklost. Kapitalizem ni nujno družbenoekonomski sistem, ki se prej ali slej izteče v smeri, kot se kaže danes. Zgodovina, kot vemo navsezadnje prav od radikalnih postmarksistov, je naključna in nepredvidljiva. Temu moramo pritrditi, če želimo enako odprtost za drugačni potek dopustiti tudi za socializem. Tudi socializem, kot vemozdaj , bi se lahko končal drugače.

Tisto, kar je manjkalo socializmu, so bile državljanske vrline, človekove pravice ter priznavanje avtonomne različnosti in pluralnosti - za nas so, v imenu ljudstva, o vsej tej »meščanski navlaki« odločali posvečeni drugi. Tisto, kar manjka kapitalizmu, je preprečevalni mehanizem, da bi meščansko vrlino, vključno s socialnimi pravicami, ne naredil za navlako prav tisti razred, ki jo je izumil - in jo odpravil potem, ko so je z njo sam že polno okoristil.

To pomeni torej delo na zavesti. V sodobnem jeziku je to domena državljanske vzgoje. Za to področje kultiviranja duha ni treba znova izumljati kolesa: pluralne družbe že poznajo in izvajajo preverjene formule izobraževanja. Prvi korak je seznanjanje s splošnimi civilizacijskimi pridobitvami na področju človekovih pravic, dostojanstva posameznika in vrednotenja, po Agambenu, »golega življenja«. Toda temu mora slediti kulturno specifična državljanska vzgoja. Nobenega razloga ne vidim, da se Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski ali Pekarne Mišmaš Svetlane Makarovič, ne bi bralo kot uvodnega čtiva pri pouku državljanske (in domovinske) (pre)vzgoje.

Ko bomo kolektivno zavest zadosti dolgo navajali na misel, da privoščljivost, zahrbtnost in (kulturna) polpismenost niso nepogrešljive oznake za slovensko kolektivno identiteto, bodo tudi delavci varni pred voditelji, ki bi želeli govoriti v njihovem imenu, srednji sloji pa bodo spet prevzeli vlogo generatorja kreativnih družbenih okolij.
Upanje je: toliko kreativnih predelav tematike »zombijev«, kot jih je bilo videti na sobotnem kulturnem shodu pred policijskimi barikadami ob Cankarjevem (!) domu, slovenski ljudski duh že dolgo ni pridelal.

Red. prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat, sociologinja na Filozofski fakulteti

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.