Tiskane izdaje
Kdor koli predlaga smrtno kazen, je popoln bedak, nepopravljiv cinik ali duševno motena oseba - ali pa vse skupaj. Na voljo ni nobenega učinkovitega zdravljenja za katero koli od teh pomanjkljivosti. Sam jih ne bi niti poskušal odpraviti. Bedak ne bi razumel velike količine dokazov, na podlagi katerih bi lahko nekaj ugotovil. Cinik ve, da je zagovarjanje smrtne kazni preizkušeno sredstvo za pridobivanje volilnih glasov. Duševno motena oseba se razveseli, ko samo pomisli na to, da so nekoga usmrtili. Zato članka ne namenjam nobenemu od omenjenih oseb, ampak navadnim državljanom Izraela.
Naj najprej opišem zgodbo, ki sem jo nekoč sam doživel. Leta 1936 se je arabsko prebivalstvo Palestine nasilno uprlo. Zaradi nacističnega preganjanja v Nemčiji se je veliko Judov priselilo v Palestino (med drugim tudi moja družina) in tukajšnjim Arabcem se je zazdelo, da izgubljajo svojo državo. Zato so se nasilno uprli. Arabci so to označili za velik upor, Britanci so govorili o »nemirih«, mi smo jim rekli »dogodki«.
Skupine mladih Arabcev so napadale judovska in britanska vozila na cestah. Ko so jih ujeli, so britanska sodišča nekatere od njih poslala na vislice. Arabski napadi so se nadaljevali, zato so nekateri desničarski sionisti sprožili kampanjo »povračilnih ukrepov« in začeli streljati na arabska vozila. Enega od njih so Britanci ujeli. Ime mu je bilo Šlomo Ben Josef, bil je 25-letni priseljenec iz Poljske in član desničarske mladinske organizacije Betar. Na arabski avtobus je vrgel ročno bombo, ki ni eksplodirala, in iz puške izstrelil nekaj strelov, ki niso nikogar zadeli. Toda Britanci so izkoristili priložnost, s katero so lahko dokazali, da so nepristranski.
Bena Josefa so obsodili na smrt. Judovsko prebivalstvo je bilo šokirano. Tudi tisti, ki so popolnoma nasprotovali »povračilnim ukrepom«, so prosili za milost in rabini so molili. Dan usmrtitve je bil vse bližje in mnogi so pričakovali pomilostitev v zadnjem trenutku. Vendar je niso dočakali.
Bena Josefa so obesili 29. junija 1938 in njegova smrt je močno vplivala na judovsko prebivalstvo. Izjemno je spremenila tudi moje življenje. Odločil sem se, da ga bom nadomestil, zato sem se pridružil Irgunu, najbolj skrajni oboroženi podzemni organizaciji. Star sem bil komaj 15 let.
Zgodbo sem še enkrat ponovil, ker je to, česar nas je naučila, tako zelo pomembno. Zatiralski režim, zlasti tuj režim, vedno misli, da bo z usmrtitvijo »teroristov« prestrašil druge, da se ne bodo pridružili upornikom. Takšno razmišljanje izvira iz ošabnosti vladarjev, ki imajo svoje podanike za manj vredna človeška bitja. Dejanska posledica je vedno ravno nasprotna: usmrčeni upornik postane narodni junak, vsakega usmrčenega upornika nadomesti ducat drugih. Usmrtitev okrepi sovraštvo in sovraštvo povzroči še več nasilja. Če kaznujejo še družino, plameni sovraštva zagorijo še močneje. Preprosto razmišljanje. Vendar vladarji niso pripravljeni začeti razmišljati. Pomislite na tole: pred približno 2000 leti so preprostega tesarja v Palestini usmrtili s križanjem. Vsi lahko vidimo, kakšne so bile posledice.
Vsaka vojska ima veliko sadistov, ki trdijo, da so domoljubi. Ko sem bil še v vojski, sem nekoč zapisal, da ima vsaka četa vsaj enega sadista in enega moralnega vojaka. Preostali niso nič od tega. Nanje lahko vpliva eden od obeh, odvisno od tega, kateri od njiju ima močnejši značaj.
Foto: Mohammed Abed/AFP
Prejšnji teden se je zgodilo nekaj strašnega. Vse odkar so objavili novico o odločitvi ameriškega vrhovnega klovna glede Jeruzalema, ljudje na Zahodnem bregu in območju Gaze vsak dan demonstrirajo. Palestinci na območju Gaze se približajo ograji in mečejo kamne proti vojakom na izraelski strani. Vojaki imajo ukaz, naj streljajo. Vsak dan je ranjenih nekaj Palestincev, vsakih nekaj dni ubijejo nekaj Palestincev.
Eden od demonstrantov je bil Ibrahim Abu Turaja, 29-letni arabski ribič brez nog. Obe nogi so mu amputirali pred devetimi leti, potem ko je bil ranjen med izraelskim letalskim napadom na Gazo. Z invalidskim vozičkom so ga potiskali po neravnem terenu proti ograji, nato je vojaški ostrostrelec nameril puško proti njemu in ga ustrelil. Ibrahim ni bil oborožen, samo »hujskal« je ljudi.
Morilec ni bil navaden vojak, ki bi ustrelil sredi nemirov, ne da bi nameril puško. Bil je poklicni ostrostrelec, ki poišče žrtev, natančno nameri proti njej in zadene tarčo. Poskusil sem si predstavljati, kaj se je dogajalo v glavi ostrostrelca, preden je ustrelil. Žrtev je bila blizu. Nikakršnih možnosti ni, da ne bi videl invalidskega vozička. Ibrahim niti približno ni ogrožal ostrostrelca ali kogar koli drugega. (Takoj po dogodku se je med ljudmi razširila kruta izraelska šala: ostrostrelcem so ukazali, naj streljajo v spodnji del telesa demonstrantov. Ibrahim ni imel spodnjega dela telesa, zato vojak ni imel druge izbire, kakor da ga ustreli v glavo.)
To je bilo kratko malo kriminalno dejanje. Grozljiv vojni zločin. Ga je torej vojska - da, moja vojska! - aretirala? Nikakor ne. Vsak dan je imela nov izgovor in vsak dan je bil bolj nesmiseln kakor dan pred tem. Imena ostrostrelca ni razkrila.
Moj Bog, kaj se dogaja s to deželo? Kaj nam počne okupacija? Ibrahim je seveda čez noč postal palestinski narodni junak. Njegova smrt bo spodbudila druge Palestince, da se bodo pridružili boju.
Mar sredi vsega tega dogajanja res ni nobenih žarkov svetlobe? So, vendar jih ni veliko.
Nekaj dni po umoru Ibrahima Abu Turaje je postal nesmrten skorajda komičen prizor. V palestinski vasi Nabi Saleh na okupiranem Zahodnem bregu stojita do zob oborožena izraelska vojaka. Prvi je častnik, drugi narednik. Približa se jima skupina treh ali štirih arabskih deklet, starih 15 ali 16 let. Kričijo na vojaka in ju žalijo s kretnjami. Vojaka se delata, kakor da jih ne vidita. Ena od deklet Ahd Tamimi se približa vojaku in ga udari. Vojak je precej višji od nje in se ne odzove. Dekle se mu še bolj približa in udari vojaka v obraz. Vojak zakrije obraz z rokami. Drugo dekle posname prizor s svojim pametnim telefonom.
Potem se zgodi nekaj nenavadnega: oba vojaka stopita korak nazaj in zapustita svoj položaj (pozneje smo izvedeli, da so bratranca ene od deklet ustrelili v glavo nekaj dni pred tem).
Vojska je bila šokirana, ker vojaka nista ustrelila dekleta. Obljubila je preiskavo, zato so še isto noč priprli dekle in njeno mamo. Oba vojaka bodo kaznovali. Zame sta oba prava junaka. Žal sta samo izjemi.
Vsak človek ima pravico, da je ponosen na svojo deželo. To se mi zdi temeljna človekova pravica in temeljna človeška potreba. Toda kako naj bo človek ponosen na deželo, ki trguje s človeškimi trupli?
V islamu je zelo pomembno čim prej pokopati mrtve. Izraelska vlada se tega zaveda, zato zadržuje trupla več deset »teroristov«, da bi jih zamenjala z judovskimi trupli, ki jih ima nasprotna stran. Razumljivo? Seveda. Odvratno? Jasno.
To ni Izrael, ki sem ga pomagal ustanoviti in za katerega sem se boril. Moj Izrael bi vrnil trupla očetom in materam. Tudi če bi tako izgubil nekaj adutov pri trgovanju. Mar ni izguba sina dovolj velika kazen?
Kaj se je zgodilo z navadno človeško spodobnostjo?
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
