Kaj Putin vidi v Trumpu

Kadar se ruski predsednik Vladimir Putin ponoči zazre v zvezde in si predstavlja svet svojih sanj, je prav verjetno, da se nasmehne, ko pomisli, da bi Donald Trump lahko postal ameriški predsednik. Morda bi mu bil všeč ameriški voditelj, ki ga zanimata predvsem red in mir na domačem dvorišču, ne pa širitev demokracije po svetu. Morda mu je všeč celo Trumpov bahaški slog voditelja, ki tako zelo spominja na njegov način vodenja države.

Toda ko neha sanjariti, Putin ve, da Trumpova zmaga na novembrskih volitvah nikakor ne more biti v interesu Rusije. Ravno zato nikakor ne moremo govoriti o resnih kremeljskih načrtih – ne kibernetičnih ne drugačnih –, ki bi mu pomagali do zmage na volitvah.

Bogate mednarodne izkušnje »agitpropa«

Seveda si ni težko predstavljati, da so ruski hekerji res vdrli v strežnike demokratskega državnega odbora ali tiste, ki jih uporabljajo med kampanjo Hillary Clinton, saj tudi sicer med svojim vohunskim delom napadajo različne vladne, podjetniške in politične ustanove. V 21. stoletju bi kremeljske obveščevalne službe obtožili poklicne malomarnosti, če ne bi odločno poskušale izvajati takšnih napadov.

Ruski voditelji so znani po dolgi zgodovini agitacije in propagande oziroma »agitpropu«, kakor so njihovi sovjetski predhodniki pravili odkritim in prikritim kampanjam, s katerimi so poskušali oblikovati javno mnenje v tujih državah. Toda takšna prizadevanja niso bila vedno uspešna in Putin se zelo dobro zaveda, da se lahko rusko vmešavanje hitro spremeni tako, da nazadnje škodi tistemu, ki se je zanj odločil. Zato še vedno ostaja nejasno, kako zelo je na vsebino in čas objave pred kratkim razkritih podatkov vplivala Rusija in koliko je za to kriv WikiLeaks, saj so se na njegovi spletni strani dokumenti pravzaprav tudi pojavili.

Samo malo pred Mehiko

Toda vsem je popolnoma jasno, da mora vsak, ki sedi v Kremlju in objektivno ocenjuje razmere, ugotoviti, da Trumpova zmaga ni v interesu Rusije. Morda je res zabavno opazovati, kako se ameriški politiki prestopajo na mestu od zadrege, in se veseliti, ko ameriški zavezniki zmajujejo z glavo, vendar je jasno, da bi predsednik Trump zelo zagrenil Putinovo življenje.

Ruski osrednji državni interesi so predvsem gospodarski, medtem ko država okreva po izjemnem padcu cen nafte, šibki evropski rasti in finančnih sankcijah Zahoda.

Vedeti je treba tudi to, da ruski interesi vključujejo politično prevlado nad sosedi, prav zato se je zgodil neroden poseg na Krimu, ki mu je zdaj Trump tako naklonjen. Med ruskimi interesi je tudi ohranitev dolgoletne ruske prisotnosti na Bližnjem vzhodu in povzročanje škode Združenim državam Amerike, kjer koli je to mogoče. Zato sedanja podpora sirski vladi velja za muho, ki jo lahko Rusija ubije na en mah.

Toda dvig ruskega življenjskega standarda ostaja najpomembnejša Putinova naloga, in če jo bo uresničil, lahko ostane na oblasti in poskrbi, da bo njegovo delo javnost še dolgo cenila. Že pred posegom v Ukrajini Putin ni uspešno uresničeval svoje velike obljube, ki jo je dal leta 2003, ko je zatrjeval, da bo v desetih letih podvojil rusko gospodarstvo. Po BDP na glavo prebivalca je Rusija še vedno samo nekoliko uspešnejša od Mehike. Zanj značilna prizadevanja za diverzifikacijo in modernizacijo gospodarstva niso bila uspešna, ker uvedbe prelomnih tehnologij in poslovnih strategij ni mogoče zaukazati z vrha.

Stabilno in predvidljivo

Naftni trg ostaja najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na kratkoročen ruski gospodarski razvoj, saj nafta ustvarja polovico vseh izvoznih prihodkov, zato mora Rusija za zagotovitev svoje dolgoročne rasti spet vstopiti na mednarodne kapitalske trge, privabiti tuje naložbe (in zaustaviti beg kapitala) ter se spet vključiti v globalno gospodarstvo. Za to potrebuje stabilno in predvidljivo svetovno gospodarstvo. Trump na položaju predsednika bi pomenil ravno nasprotno.

Trumpovi fiskalni načrti, ki vsebujejo množično zmanjšanje davkov, ne da bi hkrati zadovoljivo omejili porabo, bi lahko povzročili močna nihanja ameriških obrestnih mer in tako spodbudili nemir na finančnih trgih. Trump občasno omenja, da bi se lahko začel ponovno pogajati o ameriških dolgovih, zato bi se lahko izjemno zmanjšala vrednost ruskih zalog tujih valut, ki so do zdaj veljale za varno sidrišče v gospodarskem viharju, ki je udaril državo po letu 2014. Njegove grožnje o začetku trgovinske vojne proti »nepošteni« tuji konkurenci se verjetno nanašajo tudi na ruske izvoznike jekla. Poleg tega bi se zaradi njegove nepredvidljivosti glede ključnih varnostnih in geopolitičnih vprašanj lahko povečala zunanja tveganja.

Pravila, po katerih bi državi tekmovali

Seveda obstajajo tudi mnenja, da bi osebna kemija med voditeljema lahko hitro odpravila zahodne sankcije. Toda omejitve Evropske unije glede financ in trgovine tako in tako ne bodo več dolgo trajale, zlasti zdaj, ko ostra stališča Velike Britanije ne bodo več vplivala na pogovore o teh vprašanjih. Ameriške sankcije bodo za zdaj verjetno še naprej veljavne, vendar bo Obamova administracija težko v nedogled prepričevala globalne banke, naj ne financirajo Rusije v svojih evropskih podružnicah.

Če bi predsednica postala Clintonova, ruskega seznama mednarodnih nalog ne bi bilo dosti lažje sestaviti, vendar bi bile tako razmere, v katerih bi državi tekmovali druga z drugo, vsaj jasno znane. Ne glede na to, da bi si Putin gotovo želel osramotiti ameriške voditelje s še več kibernetičnimi razkritji, ne bo dopustil nobenih dejanj, s katerimi bi se vsaj delno povečale možnosti za Trumpovo zmago na volitvah.

Christopher Smart, višji sodelavec v Mossavar-Rahmanijevem središču za poslovno in upravno vodenje na Kennedyjevi šoli za upravno vodenje pri Harvardski univerzi

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.