Tiskane izdaje
Nenadoma sem se spomnil, kje sem to videl.
Podoben obraz in naprej potisnjena brada, ki daje vtis moči in odločnosti.
Enak način govora. En stavek in nato premor, čakajoč na množico, da odobravajoče vzklika.
Enaka kombinacija pošasti in klovna.
Res, neizpodbitno je, da sem to videl v mojem otroštvu na filmskem obzorniku.
Benito Mussolini, Rim, Piazza Venezia. Duče je bil na balkonu, številna množica spodaj na trgu pa je v deliriju ploskala in vpila, dokler ni bila čisto hripava. Bila je množična orgija brezumja.
Ta teden sem spet videl in slišal nekaj takega, tokrat na televiziji.
Seveda pa je nekaj razlik.
Predsedniški kandidat Donald Trump je govoril v Washingtonu DC, sodobnem nasledniku starega Rima.
Duče je bil plešast in je nosil imeniten klobuk, ki je bil narejen posebej zanj. Trump ima na glavi značilne oranžne lase, ki si jih skrbno češe kar sam (tako pravi njegov butler).
Mussolini je govoril v italijanščini, ki je eden od najlepših jezikov na svetu, pa čeprav pride iz ust diktatorja. Trump govori v ameriški angleščini, jeziku, ki ga tudi njegovi najbolj vdani privrženci nimajo za melodičnega.
A največja razlika je v vrsti občinstva. Duče je nagovarjal rimsko drhal, naslednico plebejcev iz starega Rima, ki so v areni nedaleč stran hlepeli po krvi.
Trump − res neverjetno! − je govoril na zborovanju starejših, bogatih in izobraženih Judov.
Judje, za božjo voljo! Ljudstvo, ki je na skrivaj prepričano, da je najbolj inteligentno na svetu! Delirični Judje, ki so vpili, ploskali ter po vsakem stavku kot obsedeni poskakovali.
Le kaj se je zgodilo s temi Judi?
Zgodba je žalostna. Med drugo svetovno vojno, ko je bil holokavst v vsem razmahu, so bili ameriški Judje tiho. Svoje že takrat znatne politične moči niso hoteli uporabiti za spodbujanje predsednika k temu, da naredi nekaj za rešitev Judov. Bilo jih je strah, da bi jih obtožili vojnega hujskaštva.
Nekoč mi je nekdo prinesel nacistični letak, ki so ga nemške zračne sile odvrgle na ameriški strani bojne linije v Italiji. Na njem je bil grd in debel Jud, ki je objemal svetlolaso ameriško dekle. Spodaj je pisalo: »Medtem ko tukaj prelivaš svojo kri, doma Jud zapeljuje tvoje dekle!«
Judje si niso upali storiti česarkoli, kar bi bilo videti kot potrditev nacističnega propagandnega slogana, da so vojno podžgali Judje in njihova marioneta »predsednik Rosenfeld«, da bi uničili arijsko raso. Zato so bili tiho.
Ti Judje so prišli v Ameriko eno ali dve generaciji pred tem, žrtve holokavsta pa so bili njihovi bližnji sorodniki. Obžalovanje zaradi pasivnosti med holokavstom jih preganja še danes, še posebej starejše.
To obžalovanje je posledica slepe zvestobe »Judovski državi«. Številni ameriški Judje (še posebej starejši) so bolj povezani z Izraelom kot z ZDA. Britanski izrek »moja domovina v dobrem in slabem« so privzeli za svoj odnos do Izraela.
Prav ti so tvorili Trumpovo občinstvo na množičnem zborovanju AIPAC.
AIPAC je utelešenje judovske moči in judovskih kompleksov.
Na neki način je udejanjenje znamenitega ruskega ponaredka »Protokoli sionskih starešin«, ki govori o judovski prevladi nad svetom. Po mnenju nekaterih gre za drugi najmočnejši lobi v ZDA (takoj za lobijem norih orožarjev).
Le kako je lahko pred približno 60 leti tako majhna politična organizacija dosegla tako vrtoglave višine? Judje namreč še zdaleč niso najbolj številna etnična skupina v ZDA. A zaradi notranjega strahu pred antisemitizmom držijo skupaj. Še bolj pomembno pa je, da donirajo denar, veliko denarja. V obeh vidikih prekašajo veliko večje skupnosti, na primer Arabce.
Ameriški politični proces, ki so mu nekoč zavidali demokrati po vsem svetu, je danes pretežno korumpiran. Politična propaganda je nujna in draga. Kdorkoli bi se rad potegoval za položaj, potrebuje na kupe denarja. Iskanje denarja je tako glavno opravilo vsakega ameriškega politika.
Danes je v Ameriki skoraj vsakega politika mogoče kupiti. Dobesedno. Prav tako tudi strankarske organizacije. Vsote pa niti niso tako zelo velike. A AIPAC je korupcijo pripeljal do vrhunca.
Da bi AIPAC demonstriral svojo moč, je s kaznovanjem nekaterih dal zgled drugim. Niso se zadovoljili zgolj s tem, da so odrekli denar politikom, ki so kakorkoli kritizirali Izrael, ampak so naredili konec njihove kariere tako, da so z denarjem založili popolne nepomembneže, ki so bili nato izvoljeni na mesto kritikov.
Če obstaja politični terorizem, potem je AIPAC v tem najboljši.
Za kakšen namen uporablja svojo ogromno moč?
Izraelski novinar Gideon Levi je ta teden napisal članek, ki je mnoge šokiral. Trdi, da je AIPAC v resnici protiizraelska organizacija. Če bi jaz napisal ta članek, bi šel še bolj v skrajnost.
Če, bog ne daj, država Izrael ne preživi prihodnjih sto let, bodo zgodovinarji za to krivili zlasti ameriške Jude, ki jih vodi AIPAC.
Od leta 1967 je Izrael soočen s preprosto, a odločilno izbiro. Bodisi da se odpove okupiranim palestinskim ozemljem in sklene mir s Palestinci ter celotnim arabskim in muslimanskim svetom, ali pa ozemlja obdrži, gradi naselbine in nadaljuje neprestano vojno.
Tu ne gre za moje politično mnenje, ampak za zgodovinsko dejstvo.
Vsak pravi prijatelj Izraela bo storil, kar je mogoče, da potisne Izrael v prvo smer. Vsak dolar in vsak del političnega vpliva bi morali uporabiti za ta namen. Na koncu bi državi Izrael in Palestina živeli druga ob drugi, mogoče celo v nekakšni konfederaciji.
Antisemiti pa potiskajo Izrael v drugo smer. V prihodnjih stotih letih bi tako Izrael lahko postal fanatična, nacionalistična, celo fašistična in izolirana država apartheida z naraščajočo arabsko večino. Na koncu bi postala arabska država z vedno manjšo judovsko manjšino.
Vse drugo so zgolj pobožne želje.
Kaj se torej AIPAC gre?
Goethe v svojem monumentalnem delu Faust opiše hudiča Mefista kot silo, ki vedno hoče slabo in vedno doseže dobro. Pri AIPAC-u je ravno nasprotno.
Podpira obstoj »judovske države«, a jo na silo potiska proti še eni veliki katastrofi v judovski zgodovini.
Seveda pa imajo izgovor: Izraelci sami so se odločili za to usmeritev, AIPAC zgolj podpre tistega, ki ga Izraelci izvolijo na demokratičnih volitvah. Izrael je edina demokracija na Bližnjem vzhodu.
Nesmisel. AIPAC in njegove sestrske organizacije so globoko vpletene v izraelske volitve. Podpirajo Benjamina Netanjahuja, ki je skrajno skrajno desničarski premier, ter celoten ultradesničarski spekter izraelskih političnih strank.
Morda bi moral na splošno okriviti kar vse ameriške Jude. Izraela ne podpira samo AIPAC, ampak milijoni Judov.
Toda to bi bilo zastarelo. Pravijo mi, da so nove generacije Judov v Ameriki v celoti obrnile hrbet Izraelu ter da celo podpirajo sovražnike Izraela, kar pa je škoda. Namesto tega bi lahko namreč odigrali vlogo pri oživitvi mirovnega tabora. S tem bi prispevali svoj delež k razsvetljenemu Izraelu ter ohranjali stare judovske vrednote miru in pravičnosti.
A tega ne vidim. Kar vidim, so mladi in napredni ameriški Judje, ki potihoma izginjajo s prizorišča ter ga prepuščajo ameriškemu Mussoliniju in njegovim deliričnim, poskakujočim Judom.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
