Tiskane izdaje
Spomini nekaterih širši javnosti neznanih in drugih dobro znanih ljudi na 8. april 1990, ko so potekale prve večstrankarske volitve v takratno skupščino RS, predstavljeni v oddaji TVS Vrnitev demokracije dne 7. aprila 2015, so me kar močno »pogreli«. Ne le zato, ker sem k takim volitvam kot delegat prosvetno-kulturnega področja zbora združenega dela (1986–1990) in kot član komisije za ustavna vprašanja (1987–1990) takratne delegatske skupščine nekaj prispeval tudi sam, ampak tudi zato, ker se prav nihče izmed sodelujočih ni obregnil ob slab sistem volitev, po katerem poslance v državni zbor volimo zdaj. To še toliko bolj, ker se je sicer vsa oddaja »sukala« okrog takrat spremenjenega volilnega sistema kot podstati tako želene demokracije. Zato me ni presenetilo, če tudi Ivan Oman, nezadovoljen, podobno kot 85 odstotkov vprašanih glede stanja demokracije danes v Sloveniji, ob zaključku oddaje ni bil sposoben podati koristnega predloga za izboljšanje tega stanja.
Oddajo sem zato dojel kot še en kamenček v mozaiku zarote molka kot sestavnega dela sprenevedanja večine strankarsko opredeljenih ljudi, katerih dojemanje demokracije očitno seže le do »spoznanja«, po katerem so le stranke, ne pa državljani, alfa in omega sistema vladavine ljudstva. Ob kar nekaj površno predstavljenih spominih o tem, za kakšen volilni sistem se je od oktobra do decembra 1989 kdo zavzemal in kaj so kazale ankete glede izidov strank v mesecih pred takratnimi volitvami, me je zbodla tudi pozabljivost glede prispevka takratnih delegatov, ki smo mirnemu prehodu iz prejšnjega v nov politični sistem ob upravičeni legitimnosti zahtev državljanov na seji 27. septembra 1989 dali tudi potrebno legalnost. Osebno mi je ob teh spominih še danes žal, ker nisem na eni izmed sej komisije za ustavna vprašanja v razpravi o spremembi volilnega sistema podprl predloga delegata iz kmečkih vrst Franca Fašaleka o preimenovanju »zbora združenega dela« v »zbor delovnih ljudi«.
Vladne stranke onemogočile nakazane spremembe
Če se torej ozremo na zgodovino strankarske demokracije v državi Sloveniji, je treba žal ugotoviti, da je bil volilni sistem, sicer različen po posameznih zborih, iz leta 1990 najboljši, kar smo ga od takrat do danes pri nas imeli. Spremembam tega sistema, ki so sledile, je treba priznati pravzaprav le logično spremembo glede zmanjšanja števila prejšnjih zborov in njih članov, sicer pa številne slabosti na hitro pripravljenega volilnega sistema za leto 1992 in njegovih le manjših popravkov ob zavestnem sprenevedanju večine strank pravzaprav narekujejo še eno vrnitev k bolj ljudski demokraciji. Možnosti, da se bo to kmalu zgodilo, je kljub prizadevanjem civilne družbe, najbolj opaznih v predlogu s podpisi 5700 državljanov podprtega predloga poosebljenega sorazmernega ali kombiniranega sistema volitev v DZ, pripravljenega že januarja 2013 v Zvezi društev upokojencev Slovenije (Zdus), zaradi interesov, povezanih z ohranjanjem strankokracije, razmeroma malo.
Upanje je nekaj časa sicer »vlival« v koalicijskem sporazumu sedanjih vladnih strank omenjen »odprt dialog s civilno družbo v sistemu skozi vzajemno delovanje aktivnih državljanov« (v poglavju 2 Programske vizije in izhodišča), torej najbrž tudi (?) (dodal: M. M.) »pri pobudi (točka 4.15 Politični sistem in človekove pravice) za modifikacijo sedanje volilne … zakonodaje … vključno (dodal: M. M.) predloga Zakona o volitvah (Zdusa)«. Pričakovanja v Zdusu glede podpore koalicije predlogu kombiniranega volilnega sistema so bila zato sicer optimistična, a se je skepsa nekaterih jeseni 2014 pokazala za upravičeno, saj so prav vladne stranke, skupaj s stranko Zaab, onemogočile nakazane spremembe volilne zakonodaje. Poslanci teh strank so takó na seji Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo DZ dne 28. oktobra 2014 kot na seji DZ dne 21. novembra 2014 zavrnili ne le omenjeni predlog, ampak tudi »preslišali« večinsko podporo temu predlogu predstavnikov civilne družbe, izraženo na razpravi v DZ 5. maja 2014. Tudi zato, kot smo lahko prebrali v intervjuju z Janjo Božič Marolt, direktorico Mediane, ljubljanskega Inštituta za raziskovanje trga in medijev, »ljudje ne verjamejo več, da bo njihovo mnenje upoštevano« (Delo Plus 50, 3. april 2015, str. 4).
Ker naj bi že vsaj pet mesecev obstajala skupina za pripravo novele zakona o volitvah v DZ RS (Delo, 21. novembra 2014, str. 5), dne 13. januarja 2015 pa je bila tudi javna predstavitev mnenj o oceni stanja in morebitnih spremembah ureditve volitev v RS, nas za »novo vrnitev demokracije« zainteresirane preseneča molk o spremembi sistema volitev. To še toliko bolj, ker se je tudi na tej javni predstavitvi pokazala močna podpora civilne družbe predlogu Zdusa, dana pa so bila tudi zagotovila, kako bodo ustrezna telesa razpravo podrobno proučila in ukrepala.
Ukrepanje mora iti v smeri zamenjave in ne le popravkov veljavnega sistema volitev v DZ, saj je na tej predstavitvi predstavnik državnega sveta dr. Zoran Božič v svoji presoji načel veljavnega sistema ugotovil, da je z njim skoraj v celoti uresničeno le načelo sorazmernega predstavljanja, druga štiri načela, to je načelo koncentracije in učinkovitosti, načelo participacije, načelo preprostosti in načelo legitimnosti, pa skoraj ne.
Načela demokratičnega volilnega sistema
Vse do zdaj pa nihče iz prej omenjene (skoraj ilegalne) skupine za pripravo novele ni zanikal, da predlog Zdusa (z dvema glasovoma volivca, eden za kandidata, drugi za listo kandidatov) izpolnjuje vsa potrebna načela, ki jih pričakujemo od demokratičnega volilnega sistema. Gre najprej za načela (1) enakopravnejše zastopanosti kandidatov obeh spolov, (2) zagotovitve pestrosti možnosti oddati glas stranki in osebi, ki ji lahko zaupamo ali vsaj hočemo zaupati, (3) natančnosti oziroma doslednosti preslikave izbire volivk in volivcev v parlamentarne sedeže (mandate v DZ), (4) dovolj velikega deleža volivk in volivcev, ki v vsakokratni parlamentarni oblasti prepoznajo potrditev svoje volilne izbire.
K tem štirim načelom »presoje demokratičnosti« so v predlogu Zdusa vgrajena še tri načela ustreznosti volilnega sistema, in to (5) zagotovitve zadostne območne razpršenosti poslancev, (6) približno enakopravnih pogojev za kandidiranje ter izvolitev strankarskih in nestrankarskih kandidatov in (7) približno enakopravne teže glasu volivcev v vseh volilnih okrajih. V predlog bi bilo koristno vključiti še eno prvino, to je kopijo glasovnice, ki bi omogočila uresničevanje še osmega načela, to je (8) odgovornosti poslancev do volivcev, konkretneje olajšala možnost morebitnega odpoklica poslanca.
V zvezi z omenjenim načelom (2), to je pestrostjo izbire med kandidati, je seveda treba najprej zagotoviti, da se imena zaželenih kandidatov sploh pojavijo na glasovnici in da, na primer, vsaj četrtina volivcev okvirno (pre)pozna, spet na primer, vsaj četrtino kandidatov na glasovnici. To pa je mogoče le ob kandidiranju in glasovanju po volilnih okrajih in nikakor ne po volilnih enotah.
Vsa ta načela bi seveda morala biti podrejena ustavno določenemu namenu: to je odločilnem vplivu ljudi na izbiro poslancev. O tem pa je mogoče govoriti le takrat, ko volivec ob razpolaganju z dvema glasovoma lahko odkloni ponudbo kandidatov, ki mu jih ponuja »njegova stranka« ali vsaj lahko izbira med dvema kandidatoma te stranke in drugimi kandidati (tudi drugih strank in neodvisnimi kandidati), a je njegov glas vseeno veljaven. Dejanski vpliv volivca se poveča s povečano preglednostjo (načelo preprostosti), ko v morebitnem drugem krogu – gre za izvolitev z absolutno večino – lahko izbira le med dvema kandidatoma.
Dosedanje sprenevedanje kaže, da bomo brez korektnega dogovora poslancev, drugih političnih dejavnikov in civilne družbe o načelih volilnega sistema tudi na prihodnje volitve v DZ najbrž odšli po istem sistemu. In to čeprav ga velik del državljanov – to je razvidno iz številnih anket in vse slabše udeležbe na volitvah – odkrito zavrača.
Se bo kmalu našlo
»Ciljno občinstvo« teh dogajanj, državljani Slovenije, ki jim uradno pripada oblast v veljavni obliki demokracije, je s to sicer večinsko nezadovoljno, a v skladu z oceno Janje Božič Marolt že skoraj prepričano, da je brez moči. Martinu Krpanu kot simbolu slovenskega naroda je cesar vsaj rekel, naj srečno hodi, naš prvi minister pa državljanom o demokratičnih »kleščah« strankokracije še ni jasno povedal svojega mnenja. In poslanci? Samo upamo lahko, da se jih bo kmalu našlo vsaj 60, ki se bodo upali podpreti legitimna pričakovanja ljudi glede sprememb volilnega sistema!
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist
