Tiskane izdaje
Devetega novembra 2014 mineva 25 let od padca berlinskega zidu. Evforija vzhodnjakov, da bodo v prihodnje »svobodni« in zmagoslavje zahoda, da je komunizem poražen, sta bila veličastna. Hladne vojne je bilo konec. Gospodarska rast in neoliberalizem sta postala glavna »šlagerja« za skoraj dve desetletji. Barroso je na čelu evropske komisije v lizbonski strategiji obljubljal, da bo EU postala do leta 2010 najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Gospodarska rast v EU je bila takrat zavidljiva. Evro je postajal zanimiv kot valuta za hranjenje valutnih rezerv za vse več držav. Ali je bil ves svet tako navdušen nad krepitvijo EU? Kdo bi lahko izgubljal, če bo EU vse močnejša?
Zgodba o uspehu
S padcem berlinskega zidu so se na stežaj odprla vrata za gospodarsko sodelovanje med EU in Rusijo. EU je potrebovala velik trg, ki bi bil sposoben sprejemati izdelke, predvsem stroje in transportno opremo pa tudi kemikalije, industrijske izdelke, hrano in farmacevtske proizvode. Rusija je bila idealen trg za izvoz teh izdelkov iz EU. Ta izvoz v Rusijo se je nenehno povečeval in se je v zadnjih desetih letih s 40 milijard povečal na okoli 120 milijard evrov na leto.
Rusija je svoje naravno bogastvo v nafti in plinu hotela izvoziti in s tem kriti stroške uvoza ter izboljševati gospodarsko bilanco države. Idealen partner je bila EU, ki ji primanjkuje energentov. Zgrajeni so bili številni plinovodi in naftovodi za izvoz energentov iz Rusije v EU. Ta izvoz iz Rusije se je povečeval s podobno dinamiko kot uvoz proizvodov iz EU v Rusijo. Po podatkih Eurostata se je blagovna menjava zelo hitro povečevala, saj se je iz dobrih 80 milijard leta 2004 v štirih letih več kot podvojila in se leta 2013 ustalila na približno 210 milijardah evrov na leto. Rusija je bila še leta 2013 največji trgovinski partner v EU za uvoz energentov, saj je EU dobivala tretjino svoje energetske preskrbe iz Rusije, pri tem, da je delež preskrbe z naravnim plinom znašal skoraj 50 odstotkov.
Gospodarsko sodelovanje med EU in Rusijo je bilo sodelovanje dveh idealnih partnerjev, ki sta komplementarna. Morda pa krepitev evra in nadpovprečna gospodarska rast Rusije ni bila vsem na tem planetu všeč. Morda so tisti, ki jim taka krepitev nič ne koristi, razmišljali, kako bi bilo to rast mogoče upočasniti. Gotovo bi ponovna hladna vonja med zahodom in Rusijo škodila evru in tudi Rusiji.
Zniževanje investicij
Leta 1990, ob koncu hladne vojne, je svet za oborožitev porabil približno štiri odstotke BDP. SIPRI (Stockholm International Peace Research Institute) poroča, da so ti izdatki leta 2013 po svetu znašali le še 2,4 odstotka BDP. ZDA so največji proizvajalec orožja, saj proizvedejo okrog 50 odstotkov svetovnega orožja. Zmanjšanje investiranja v vojaško industrijo po koncu hladne vojne je povzročilo močno zmanjševanje in na začetku devetdesetih let je v ameriški vojaški industriji zaposlitev izgubilo od 250.000 do 300.000 ljudi vsako leto.
Če se ljudje ne počutijo ogroženi, jim je težko prodajati orožje. Nova hladna vojna bi lahko rešila to vprašanje. Države v EU, posebno »vzhodni blok«, bi zaradi svojega prastrahu pred Rusi povečal proračune za nakupe vojaških izdelkov, izpolnil svoje finančne obveznosti članstva v Nato in s tem omogočil ponovni zagon gospodarstva, ki je vezano na vojno industrijo.
Kdo je (za)kuhal krizo
Neodvisni analitiki trdijo, da je bila pričakovana. Napetosti v Ukrajini so se povečevale več let. Kdo je prilival olja na ogenj in provociral tako, da je pot nazaj postala vse težja? Britanski dnevnik The Guardian je že takoj na začetku konflikta v Ukrajini maja 2014 objavil članek Johna Pilgerja z naslovom V Ukrajini nas ZDA sili v vojno z Rusijo. Avtor v članku razmišlja o vlogi Washingtona in Nata v dogodkih, ki so višali temperaturo v Ukrajini, ter ugotavlja, da smo v imenu neke »zahodne« ideologije izpostavljeni nevarnosti nove svetovne vojne. Ameriška revija za mednarodne odnose Foreign Affairs v članku z naslovom Zakaj je ukrajinska kriza krivda zahoda, objavljenem v letošnji septembrsko-oktobrski številki, poroča, da so ZDA financirale prozahodne posameznike in nevladne organizacije in za ta namen od leta 1991 v Ukrajini investirale več kot pet milijard dolarjev. Mnogi trdijo, da je EU velik krivec, ki je pomagal zakuhati krizo v Ukrajini s tem, da je v mladi državi, ki je vitalno navezana na rusko gospodarstvo, saj je za Ukrajino Rusija največji partner za izvoz (25 odstotkov) in uvoz (32 odstotkov), ponujala partnerstvo v EU.
Washington je Ukrajini obljubljal članstvo v Natu. Skupne vojaške vaje ukrajinske vojske in Nata pred ruskimi vrati razumejo Rusi kot provokacijo. Širjenje Nata na vzhod (tudi Gruzija naj bi bila kandidat) je vse bolj dražil Rusijo in je bil v nasprotju z načeli pariške listine iz leta 1990 o koncu hladne vojne. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo Rusija odzvala. Odziv Rusije bi bila idealna priložnost za ponovno obuditev hladne vojne, postavitev gospodarskega zidu med EU in Rusijo ter za zagon vojaške industrije.
Posledice nove hladne vojne
Številni gospodarstveniki v EU ocenjujejo, da so sankcije proti Rusiji pljuvanje v lastno skledo in da bodo zaradi tega gospodarske težave v EU še hujše in dolgotrajnejše. Človek se sprašuje, ali so geopolitične poteze, ki jih vleče EU, res v interesu EU, njenega gospodarstva in ljudi v državah članicah.
V prvem polletju leta 2014 se je izvoz iz EU v Rusijo že zmanjšal za 13 odstotkov v primerjavi z istim obdobjem leto prej, uvoz iz Rusije v EU pa se je zmanjšal za šest odstotkov. Samo nemški izvoz v Rusijo znaša 36 milijard evrov in v Nemčiji zaposluje več kot 400.000 delavcev. Indeks rasti za Nemčijo so tudi zaradi sankcij za leto 2014 in 2015 že popravili navzdol, prav tako pa tudi za celotno EU. V zadnjih dneh svojega mandata je Barroso sporočil, da EU lahko Ukrajini nameni milijardo dolarjev za plačilo njenih starih računov za plin Rusiji. Verjetno ni treba imeti kristalne krogle za napoved, da bo zaplet med EU in Rusijo nekako podražil energijo v EU in s tem tudi evropsko proizvodnjo in storitve. Ali bo konkurenčnost evropskih proizvodov na svetovnem trgu zaradi tega nižja?
Geopolitična strategija EU
Kje je učinkovita strategija za krepitev gospodarske moči EU? Ko ni našel odgovora na to vprašanje, je evropski poslanec Daniel Cohn-Bendit z dvajsetletno kariero, dvakrat so ga za evroposlanca izvolili Nemci in dvakrat Francozi, v evropskem parlamentu trdil, da Evropo dejansko vodi Obama, in ne Barroso. Zdi se, da so pri postavljanju novega gospodarskega zidu med EU in Rusijo najglasnejše ZDA. Ali naj bo geopolitična strategija EU in ZDA res identična ali pa sta dolar in evro največja konkurenta?
Sankcije so nekakšna demonstracija moči, ki naj drugo stran prisili v določeno spremembo. Ali so sankcije prava pot in kakšna je sploh možnost, da bi bile uspešne? Ali je pametno določiti sankcije proti tistim Rusom, ki odločajo in naj bi z njimi za isto mizo skupaj našli rešitev? Ali je EU res naredila vse, da bi našla rešitev za pogajalsko mizo? Morda pa mora EU samostojno razmisliti nekatera geopolitična vprašanja in najti optimalne rešitve, na primer na vprašanje, ali je v interesu EU, da nadaljuje širitev Nata na vzhod, kar Rusi razumejo kot provokacijo? Ali je res treba v EU vabiti države, ki so v ruski interesni sferi, in za to dajati milijarde?
Za EU ima jubilej grenek priokus. Petindvajset let po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne kaže, da se rojeva nova hladna vojna, morda celo nova delitev države. V Ukrajini bo tlelo še dolgo. V čigavem interesu?
––––––
Dr. Saša Prešern, raziskovalec
