Ko globalizacija žre svoje otroke

Dokazi, da gre globalizacija v vzvratno smer, se kar kopičijo. Mednarodna trgovina in pretok kapitala sta šibka, migracije pa so vedno bolj omejene. Te smernice so nastale kot posledica finančne krize leta 2008, zato za njih ne moremo kriviti populistov, ki zavračajo globalizacijo. Izvor teh trendov je treba iskati bolj v nezmožnosti nacionalnih vlad, da bi zares razumele logiko globalizacije.

Populisti niso toliko krivi, kot se zdi

V letu, ko je Velika Britanija glasovala za brexit od Evropske unije in so republikanci za svojega predsedniškega kandidata izbrali Donalda Trumpa, se zdi, kakor da je populizem navzoč povsod. Čeprav se zdi mikavno za gospodarske težave sveta obtožiti populizem, ima to gibanje v resnici zelo omejen politični uspeh.

Konec koncev svetovno gospodarstvo ne omahuje zaradi Poljske in Madžarske, ki imata populistični desni vladi, ki si prizadevata za ponovno vzpostavitev nacionalne suverenosti. Levi populizem pa ima še manj vzrokov za hvalo. Fidel Castro se stara, Argentina okreva zaradi katastrofalnega slabega vodstva Néstorja Kirchnerja in Cristine Fernández de Kirchner in Venezuela je pod predsednikom Nicolásom Maduro implodirala.

Globalizacija je deloma v težavah zaradi odločitev vlad, ki so posledica odprte mednarodne ureditve. Še bolj pomemben vzrok za te probleme pa so sodne in kvazisodne odločitve, ki so tujim korporacijam naložile ogromne finančne kazni.

Sodne pravde proti multinacionalnim korporacijam obremenjujejo čezatlantske odnose. Evropska komisija sproža protimonopolne sodne boje proti Microsoftu in Googlu. Kako obravnavate te sodne primere, bodisi kot omejevanje konkurence ameriških podjetij bodisi kot vplivanje Evropske unije na tehnološko politiko in spodbujanje domačih alternativ ameriškim družbam, je odvisno od tega, kateri strani pripadate.

Povračilni finančni ukrepi med EU in ZDA

Prav tako pa tudi ZDA ukrepajo proti evropskim družbam. Ko je EU oznanila, da bo od Appla zahtevala plačilo 13 milijard evrov davkov, ki jih je menda podjetju nelegalno odpustila irska vlada, so ZDA v zvezi s poravnavo zlorabe s hipoteko zavarovanih vrednostnih papirjev pred finančnim zlomom leta 2008 oglobile Deutsche Bank za 14 milijard dolarjev.

Vse te raznovrstne kazni bi lahko obravnavali kot učinkovit odziv v svetu, kjer so multinacionalne korporacije postale skrajno spretne pri zmanjševanju davčnih obremenitev. Težava je to, da v nasprotju z običajnimi davki te kazni niso enotno določene in jih je treba izpogajati ter jih določiti v vsakem posamičnem primeru. Tovrstne razprave pa so pogosto spolitizirane in vključujejo posredovanje vlad na najvišji ravni.

Kateri so vzroki za denarne kazni? Deutsche Bank in druge evropske ikone, kot sta Volkswagen in British Petroleum, morajo seveda odgovarjati za zlorabe pri prodaji s hipoteko zavarovanih vrednostnih papirjev, za sistematično manipulacijo pri testiranjih izpustov ogljikovega dioksida in za onesnaženje Mehiškega zaliva. Toda medtem ko tuja podjetja pri zagotavljanju tržnega deleža na novih področjih včasih delujejo bolj agresivno, pa nikakor niso edini prestopniki. To zelo jasno nakazuje val ogorčenja proti bankam in ameriškim korporacijam po finančni krizi.

Odločilna prednost domačega terena

Gre za to, da domača podjetja veliko lažje razložijo domačim vladam, zakaj so potrebna, koliko delovnih mest ustvarijo, koliko prodajalcev ter podizvajalcev najamejo in tako naprej. Pri lobiranju za izogibanje ali zmanjšanje kazni imajo domača podjetja prednost domačega terena. Leta 2014 je, na primer, banka Citigroup prepričala vlado ZDA, da ji za zlorabo hipotek za polovico zmanjša kazen, ki je bila skoraj tako velika, ko je za enak prestopek doletela Deutsche Bank.

Domače korporativno lobiranje pogosto pripelje do nečesa, kar je sorodno regulatorni pasti, ko vlada da prednost nacionalnim korporativnim interesom. Sumi javnosti glede korporacij se zato bolj neposredno usmerijo proti tujim podjetjem.

En vir tega novega nacionalizma sta sodni oblasti Amerike in EU. Drugi vir pa so institucije, ki so odgovorne za mednarodno trgovino. Še posebno ko so v igri nove tehnologije.

Mnogi temeljni tehnološki preboji zadnjih sto let so se zgodili zaradi ogromnih vladnih izdatkov za raziskave in razvoj, ki bi bili za zasebna podjetja predragi. Ameriška tehnološka prevlada po drugi svetovni vojni je posledica njene vojaško-industrijske mobilizacije v obdobju hladne vojne, kar je privedlo do razvoja satelitske tehnologije in do mreže, ki je pozneje postala internet.

Lobistične igrice s poraznim učinkom

Neposredna državna podpora visokotehnološkim podjetjem je pogosto v nasprotju z mednarodnimi trgovinskimi pravili, ki zagotavljajo nevtralnost in enaka pravila igre. Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je, na primer, pravkar razsodila, da je Airbus prejel državno pomoč in s tem kršil pravila WTO. Airbusovemu letalu airbus A350 je uspelo priti na trg, tako WTO, zgolj zaradi »posrednih in neposrednih učinkov« dolgoročne vladne podpore.

Spor glede Airbusa se vleče že desetletja. Evropejci odgovarjajo, da Boeing deluje uspešno zgolj zato, ker ima status dobavitelja za ameriško vojsko. Takšne lobistične igrice pogosto privedejo do samega dna, ko so se tuja podjetja prisiljena uveljaviti lokalno ter tako prepričati politike, da so za domače gospodarstvo prav tako koristna kot lokalni tekmeci.

Tržno gospodarstvo ne more delovati, če se uveljavljena pravila izvršujejo poljubno. To se zgodi, ko se narodni in mednarodni regulatorji prelevijo v zagovornike lokalnih in sovražnike tujih podjetij. Vse to pa ni posledica populističnega revolta. A populisti, enkrat na oblasti, se te zadeve prav gotovo ne bodo lotili reševati.

Harold Jame,

profesor zgodovine in mednarodnih zadev na Univerzi Princeton

Copyright: Project Syndicate, 2016

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.