Tiskane izdaje
Slovenke in Slovenci bi si želeli delati več in bolje, a jih država pri tem nič kaj ne spodbuja. Ne le Slovenija, tudi druge razvite družbe se srečujejo z vprašanjem, kako v turbulentnih časih spodbujati delo in ustvarjalnost. Povsod iščemo odgovor na vprašanje, kakšne naj bi bile razvojne politike, da bi privedle do hitrega napredka v gospodarstvu in v kakovosti življenja ljudi. Iz prepogosto votlih in plehkih političnih razprav na to temo bi lahko sklepali, da stroka in znanost tem iskanjem ne zagotavljata potrebne podpore, ker se razvojne politike bolj malo opirajo na njene rezultate.
Tudi v državah, ki premorejo velike dosežke v znanostih, ki se ukvarjajo s človeškim delom in ustvarjalnostjo, stroka pogosto preskromno vpliva na politiko. Površen odnos do zakladov, ki jih prinašajo rezultati trdega dela raziskovalcev, je v teh časih značilen za razvite države, kjer politiki lagodno vladajo narodom in kjer ljudje v povprečju že desetletja živijo v izobilju (J. K. Galbraight, Affluent society, 1956, in Life in Our Times, 1981). Takšne lahkotnosti pa si ne bi smeli privoščiti v gospodarsko manj razvitih državah. V družbi srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav je Slovenija pred gospodarsko krizo dosegla status države, ki se nadpovprečno hitro razvija, kasneje pa se je razvoj primerjalno gledano znatno upočasnil. To ni spodbudno. Spodbudno pa je, da ima Slovenija še vedno velike razvojne potenciale. Eno izmed področij, na katerih po prepričljivih strokovnih ocenah obstajajo velike neizkoriščene možnosti razvoja, je spodbujanje dela in ustvarjalnosti ljudi ter zagotavljanje primerne ravni socialne države.
Nerazumne omejitve
V zakonodaji o urejanju trga dela so namreč čudne rešitve. Povsem nerazumna je ureditev, po kateri je poklicno delo upokojencev strogo omejeno oziroma skorajda prepovedano. Ni videti prepričljivih razlogov za to, da se upokojencem otežuje in onemogoča, da bi z delom izboljšali svoj pogosto nezavidljivi ekonomski položaj ali s svojim izjemnim znanjem še naprej koristili družbi. Takšna ureditev omejuje možnosti, da bi upokojenci prenašali svoje znanje in izkušnje na mlajše.
Omejitve začasnega in občasnega dela upokojencev temeljijo na nestrokovnih in pristranskih stališčih ter empirično nepreverjenih trditvah o tem, da takšno delo mlajšim omejuje zaposlovanje. Še posebej skrb vzbujajoče pa je, da omejitve temeljijo na preživetih in škodljivih pogledih na naravo starostne pokojnine, ki se je sčasoma dodobra spremenila. Statusa upokojenca v novih razmerah zavarovanec ne pridobi zato, ker ne bi mogel več opravljati poklicnega dela, kot je to veljalo v starih časih, ko je temelje obveznega socialnega zavarovanja zasnoval Bismarck. Pravico pridobi zavarovanec zlasti zato, ker je izpolnil pogoje dolgoletnega dela in plačevanja prispevkov v sklade socialnih zavarovanj. Pokojnina ni pomoč nemočnim ali miloščina, temveč pravica, pridobljena z delom posameznika.
Med upokojenci lahko hitro najdemo osebe, o katerih lahko že na prvi pogled ugotovimo, da so njihovi neizrabljeni delovni potenciali velika izguba, tako za njih same kot za družbo. Mnogi med njimi imajo voljo in željo po nadaljevanju poklicnega dela ali po izvajanju dejavnosti. To sicer ni dovolj, vendar če imajo te osebe tudi pomembne kompetence, torej znanje, spretnosti in primerne osebnostne lastnosti, je njihova odstranitev s trga dela, ki si jo dovoli naša zakonodaja, prava katastrofa.
Številna znanstvena spoznanja opozarjajo, kakšne izgube in prikrajšanja to povzroča. Boleče so na primer nepotrebne izgube dragocenih mentorskih potencialov pa tudi izgube, povezane s padcem kakovosti življenja upokojencev. Občutek prisilne izločitve teh oseb iz ustvarjalnega poklicnega dela in nemožnost izrabe lastnih ustvarjalnih moči pri njih lahko povzročata psihosomatske težave in obup, kakršnega smo, denimo, videli ob nasilju države, ki jim je naprtila dolžnost vknjižbe na njihove skromne nepremičnine zaradi pridobitve ali ohranitve varstvenega dodatka, ko se je več tisoč upokojencev odreklo tej pravici. Koliko med njimi jih je pri tem obupalo. Oviranje in omejevanje njihovega dela bi lahko imeli podobne posledice.
Zavora za ustvarjalnost ljudi
Po slovenski pokojninski zakonodaji so osebe, ki izpolnijo pogoje za uveljavitev starostne pokojnine, kaznovane, če so še naprej poklicno aktivne. Izgubijo namreč pravico do njenega uživanja za ta čas. Tako pač določajo času in ustavnim vrednotam neprilagojena določila 116. člena Zpiz-2.
Glede fenomena starostne pokojnine je bil primeren čas za spoznanje o spremenjeni pravni naravi tega instituta – čas zadnjih sprememb zakonodaje o trgu dela in pokojninske zakonodaje. Žal pa takrat te prilagoditve ni bilo. Nekateri upokojenci in tudi del politike so se zaradi odvzema pravice samostojnim podjetnikom, da brez sankcije z zamrznitvijo uživanja pokojnine nadaljujejo delo, odločili za protest in uvedbo postopka pred Ustavnim sodiščem RS z zahtevo po razveljavitvi spornih določil Zpiz-2, zlasti pravil njegovega 116. člena. Tako je nastala nova priložnost za miselni preboj in uveljavitev sodobnega pojmovanja instituta starostne pokojnine z intervencijo Ustavnega sodišča RS.
Veljavna zakonodaja starostne pokojnine ne ureja tako, kot bi bilo treba z vidika zgodovinskega razvoja socialne varnosti in kulturnih značilnosti slovenske družbe. V nasprotju z ustavo ji ne priznava statusa neodtujljive človekove pravice, pač pa jo obravnava kot navadno ekonomsko pravico. Da zakonodajalec vidi pravico do starostne pokojnine na tak način, se kaže v tem, da si dovoli posege vanjo, kadarkoli in kakorkoli se mu zazdi primerno.
Starostna pokojnina v sodobnem sistemu obveznega socialnega zavarovanja je rezultat zlasti posameznikovega preteklega dela, zaslužkov in vplačanih prispevkov, manj pa družbene solidarnosti. Celoten sistem obveznih socialnih zavarovanj se namreč sistematično razvija v smeri ločevanja med pravicami, ki temeljijo na vzajemnosti (zavarovalno načelo), ter tistimi, ki temeljijo na solidarnosti, torej pomoči nekomu v stiski. Bili smo sposobni razumeti, da državne pokojnine, ki niso temeljile na plačanih prispevkih, temveč na solidarnosti, ne spadajo v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav tako smo razumeli, da je bilo treba v zakonodaji o zavarovanju za primer brezposelnosti izločiti iz sfere zavarovanja denarno pomoč, ker ni temeljila na zavarovanju, in jo nadomestiti z zagotavljanjem denarne socialne pomoči v sferi socialnega varstva. Hkrati pa ob sprejemanju pokojninskih pravil nismo upoštevali dejstva, da je starostna pokojnina pravica, ki v glavnem temelji na privarčevanih prispevkih, in da ji to daje značaj neodtujljivosti. Ta njena značilnost pa zavezuje tudi zakonodajalca samega. Vzdržati se mora nelegitimnih posegov vanjo, med katere spada tudi uporaba pravil o zamrznitvi njenega uživanja. Res je sicer, da je ta pravica v manjšem delu dofinancirana iz proračunskih sredstev, vendar je to stvar že dolgo uveljavljenega družbenega konsenza. Zakonodajni posegi v pravico do starostne pokojnine, ki ne temeljijo na prepričljivih razlogih, torej niso legitimni. Mogoče jim je očitati zlasti kršitev 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, kršitev 14. člena Ustave RS, ki govori o enakosti pred zakonom, ter drugih ustavnih določil. Neustavna določila 116. člena Zpiz-2 o zamrznitvi uživanja pokojnine v praksi povzročajo večplastno škodo. Ta zakonska določila z zamrznitvijo uživanja pokojnine bizarno kaznujejo tiste osebe, ki se odločijo v soglasju z delodajalci za družbeno koristno nadaljevanje poklicnega dela ali opravljanje dejavnosti. Od te omejitve oziroma kaznovanja so v zakonu določene tudi izjeme, čeprav zanje ni mogoče najti nobenih tehtnih razlogov. Brez zamrznitve uživanja pokojnine sta, denimo, dovoljeni opravljanje dela in prejemanje plačil po avtorskih pogodbah. S tem se izvajalce del po avtorskih pogodbah spravlja v neenakopraven položaj s tistimi, ki bi želeli po izpolnitvi pogojev za upokojitev nadaljevati delo kot podjetniki ali zaposleni. Tako na primer specializiran vrhunski kirurg, ki doseže pogoje za starostno upokojitev, po naši zakonodaji ne sme biti več zaposlen v javnem sektorju, če pa nadaljuje delo v zasebnem sektorju zdravstva (ki bi ga nekateri kar odpravili …), je zaradi želje po poklicnem delovanju, ki vodi k reševanju človeških življenj, kaznovan z zamrznitvijo uživanja zaslužene pokojnine. Morda to zanj ni sprejemljivo. Zaradi tega nesmisla lahko umrete.
Krepitev zaupanja
V razmišljanjih o politiki urejanja delovnih razmerij se znova in znova pojavljajo razprave o pomenu in teži različnih, navidezno protislovnih ciljev delovnopravne ureditve. Gre zlasti za dileme o razmerju med prožnostjo delovnih razmerij in varnostjo zaposlenih. Ta dilema je izostrena v zvezi z različnimi delovnimi razmerami, denimo v zvezi z odpuščanjem. Razumljivo je, da se sindikati zavzemajo zlasti za varnost zaposlitve, delodajalci pa za veliko prožnost pri ravnanju s kadri in pri odpuščanju. Pogosto je pri ljudeh mogoče zaznati predstavo o »nepomirljivem« nasprotju omenjenih ciljev. Te predstave pa niso le napačne, temveč tudi izjemno škodljive. Družbeno odgovorno urejanje delovnih razmerij zahteva, da so prvini prožnosti in varnosti ter njuno medsebojno razmerje uravnoteženi. To je najlažje doseči, če je iskanje ravnotežja predmet socialnega dialoga. Ta omogoča uveljavitev skupnih koristi obeh strani delovnega razmerja (strategija dobim-dobiš) ter tudi javne koristi. S tem se omeji nevarnost skrajnosti, ki škodijo dobremu odnosu med nosilci dela in kapitala.
Če bomo presodili, da je motiviranost ljudi za učinkovito in ustvarjalno delo pomembna družbena vrednota, jo bomo morali upoštevati tako pri načrtovanju javnih politik kot tudi pri strokovni operacionalizaciji teh politik v zakonodaji. Glavno breme odgovornosti, da se ta vrednota v splošno korist čim bolj uveljavi, pa je na politiki in državnih institucijah.
Dr. Zvone Vodovnik,
profesor na Univerzi v Ljubljani in Univerzi na Primorskem
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
