Tiskane izdaje
Vse se spreminja, narava in tudi mi z njo. Pa vendar bi se nekaterim zakonitostim in procesom lahko izognili ali jih morda celo malo upočasnili. Pri tem imam v mislih značilnosti naše slovenske krajine, ki jo krasijo zeleni, ponekod sicer malo od lubadarja načeti mešani gozdovi, lazi ali gozdne krčevine, ki so jih naši predniki pred davnimi leti spremenili v rodovitna polja, travnike in košenine, ti pa so od pradavnine do danes kar dobro hranili vse rodove naših prednikov.
Kot vemo, jih zadnja desetletja »uspešno« pozidujemo s supermarketi, predvsem tujih firm, ki našim zaposlenim dajejo le skromen kruh za borno preživetje, da o morebitnih umazanih tehnologijah ne izgubljamo besed, ker o tem že veliko vemo.
Stari sadovnjaki
Stari sadovnjaki z vso svojo raznovrstnostjo jablan, hrušk, sliv, češpelj, češenj, orehov in še česa so pomembno prispevali k preživetju prebivalstva. Kozolci, predvsem leseni, so bili, ponekod v hribovskih predelih so še, pomemben del nekdanje »kmečke tehnologije« pridelave krme za preživetje živine od pozne jeseni čez dolgo zimo do prvega pomladnega zelenja.
S prihodom industrije, hvala bogu, bi lahko rekli, se je začelo spreminjati tudi to. Podeželsko prebivalstvo, ki je zaradi preživetvene nuje vzdrževalo vso to našo značilno kmečko pokrajino in arhitekturo, se je začelo zaposlovati v mestnih industrijah, domača pridelava, razen izjem, pa se je začela opuščati in s tem je začela propadati tudi naša značilna slovenska krajina, s katero smo se tako radi pohvalili in nam je bila tudi v ponos kot pomembna turistična in za tujce nadvse privlačna zanimivost. Za manj zavzete in nekritične opazovalce propad starih sadovnjakov morda še ni tako opazen in še predvsem ne tako boleč, ker se »pri Mercatorju vse dobi«, če je le denar.
Bolj opazni so stari kozolci, ki nam vsem na očeh vidno in zelo hitro propadajo, obnavljajo pa jih le zelo redki, ki jim je mar za našo kulturno dediščino in tudi lasten ponos. Da, kulturno, smo zapisali, ker je to del kulture dela in življenja nas in še bolj naših prednikov. Ti kozolci, leseni ali sodobnejši delno betonski, nam s svojo zares klavrno podobo prav gotovo niso v ponos, videti je, kot da bi tod živeli slabi gospodarji in leni ljudje, kar prav gotovo ni res. Naši ljudje, še posebej na podeželju, so dobri gospodarji in delavni, sicer vseh teh hudih časov v preteklosti ne bi preživeli.
Zapuščina Marije Terezije
Kdo je za takšno stanje naše krajine odgovoren? Lahko bi rekli, vsak posameznik zase in za svoje okolje. Vendar menim, da v tem primeru ni čisto tako. Za ta del naše podeželske arhitekture je odgovorna tudi država, saj skoraj ni turističnega prospekta, na katerem ne bi kazali naše krajinske značilnosti – kozolcev, ki so postali že pravi slovenski razpoznavni znak. Zdaj pa, kamor se peljemo, gledamo to podrtijo, ki služi, če sploh, vsem drugim namenom, samo prvotnemu, to je sušenju sena, ne. Na napol podrtih kozolcih so reklamni panoji ali pa so v njih do polovice zložena drva. Večina jih je brez streh, polomljenih, praznih in delujejo kot strašilo za izumrlimi gospodarji. Takšno stanje nam prav gotovo ni v ponos.
Drugi problem, povezan s spreminjanjem naše tako značilne krajine, so propadajoči stari kmečki visokorasli sadovnjaki. V njih rastejo večinoma stare jablane in hruške, še zlasti tepke, ki jih je v svojih časih ukazala zasaditi takratna avstro-ogrska in tudi naša cesarica Marija Terezija, značilne pa so še nekatere druge vrste starih hrušk in stare sorte jablan. Zlasti na Gorenjskem in tudi ponekod drugod po Sloveniji so znani bobovci, zgodnji beličniki, zlate parmene in še posebej voščenke, ki so dolenjske in gorenjske ali, še bolj konkretno, besniške, doma prav iz moje rodne vasi.
Hruška z imenom tepka je po našem prepričanju najbolj avtohtono, nepotvorjeno in gensko nespremenjeno kmečko sadje, kar ga premorejo naši kraji in verjetno še precej daleč okoli. O tem, kako so se te hruške pri nas tako močno razširile, je kar nekaj zgodb. Najbolj zanimiva in verjetna je ta, da je cesarica Marija Terezija, ki je pred dobrima dvema stoletjema vladala avstro-ogrski monarhiji in s tem tudi nam, ukazala ljudem, zlasti kmečkemu prebivalstvu, naj zaradi preprečevanja lakote množično nasadijo in razmnožujejo hruške. Kdor tega ne bi hotel, naj bi bil tepen. In tako se je hruške prijelo ime tepka. Te rastejo po vrtovih in ob poteh, kjer jih je cesarica namenila popotnikom, da so si z njimi tešili lakoto.
Vse se spreminja, narava in tudi mi z njo. Foto: Tomi Lombar/Delo
Od tepkovca do ...
Nekdaj so tepke gojili tako (enako tudi druge sadne vrste), da so v gozdu izkopali divjaka, ga presadili na domač vrt in ga cepili z želeno sorto. Takšen način je zagotavljal veliko odpornost proti raznim škodljivcem in boleznim. Zato tepke še danes ne potrebujejo posebne nege. Tudi hrušev ožig, zelo znana bolezen hrušk, ki je pred leti razsajala po Sloveniji, je prav tepke najmanj prizadela. Če le v času cvetenja ni slane ali daljšega deževja, bo rod zagotovo obilen. Že star slovenski pregovor Če hruška pokaže (cveti), ne zlaže (rodi) to potrjuje. Danes pa se tepke vzgaja tako kot vse druge sadne vrste: kupi se jih v drevesnici in posadi. Menda začne roditi šele po petnajstih letih, potem pa na polno do konca svojih dni.
Drevo tepke zraste izjemno visoko, tudi do 15 metrov ali še več, deblo ima velik premer, tudi več kot 60 centimetrov. Dočaka visoko starost do 200 let ali več. Najstarejše tepke na Slovenskem so prav verjetno še iz časov Marije Terezije. Njeni listi so temno zelene barve, podolgovato jajčaste oblike, malo ošiljeni in spodaj narahlo okosmateni. Plodovi so bolj okroglaste oblike, premera od tri do štiri centimetrov, odvisno, kako polno obrodijo, značilno zelene barve, na kratkem peclju in so, dokler se ne omedijo, izjemno trdi in zelo trpkega okusa. Omehčani pa imajo nadvse ugodno razmerje med sladkim in kislim. Pri tem je treba omeniti, da se tepke medijo na rjavo in se zato uvrščajo med »kmečke« hruške, nekatere druge, na primer viljamovke, se mehčajo na belo in se zato štejejo med »gosposke«.
Sveže in trde tepke so zelo primerne tudi za kuhanje žganja tepkovca, ki je izjemno aromatično in na vsakoletni razstavi na Ptuju dosega najvišje ocene. Če prav vemo, se naša država zavzema tudi za njegovo ustrezno pravno zaščito pri EU. Za mnoge poznavalce žganih pijač je tepkovo žganje po aromi in siceršnji kakovosti zelo konkurenčno znani viljamovki ali pa jo celo prekaša. V dobrih gostilnah je posebna specialiteta, kot sta še domača slivovka in češnjevec.
Omedene ali mehke tepke imajo še več možnosti uporabe. Edino mehke so primerne tudi za sušenje, kar jim daje izjemno dolgo življenjsko dobo. Prav njihova dolga obstojnost je verjetno navdihnila našo nekdanjo cesarico, da je izdala ukaz o množičnem pridelovanju hrušk tepk za preprečevanje lakote. Znano je, da so imele večje kmetije, zlasti po hribih, cele skrinje (lesene, seveda) nasušenih tepk, ki so se ohranile več let in desetletij, če je bilo treba. Suhe tepke so bile med narodnoosvobodilnim bojem za mnoge partizane pogosto edina hrana, tešile so njihovo lakoto in reševale življenja. Žal pa so zdaj sušene hruške že prava redkost in se dobijo le še »na recept« oziroma pri res pravih kmetih ali ljubiteljih starih običajev, ki nekaj dajo na tradicijo in znajo ceniti njihovo vsestransko uporabnost, zlasti v ljudskem zdravilstvu.
Posebno mesto v kmečki arhitekturi imajo tudi znana jabolka – voščenke. To so visokodebelna drevesa, ki rodijo izjemno lepo oblikovane sadeže, rumenordečkaste barve, okrogle oblike, velike tudi do osem centimetrov, izredno sočne, s pravim razmerjem med sladkim in kislim ter z videzom, kot da bi bili premazani z voskom. Od tod verjetno njeno ime. To so izjemno cenjena zimska jabolka za neposredno uporabo, pridelavo jabolčnega mošta, za sušenje in seveda tudi za žganjekuho. Še posebej je to sadje cenjeno, ker je že po svoji naravi odporno in škropljenje ni potrebno. V naši krajevni skupnosti se celo nekatere kulturne prireditve imenujejo po voščenki. Umetniško oblikovana pa služi kot priznanje za zaslužne sovaščane.
A žal tudi njim poteka rok trajanja in se sušijo. S tem pa značilna kmečka krajina izgublja svojo privlačnost. Zato smo se odločili, da bomo sadovnjake obnovili. Tudi država bi morala vsaj malo poskrbeti za svojo kulturno dediščino.
Za našo slovensko prepoznavnost gre!
Mag. Janez Zeni je svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
