Tiskane izdaje
Sla po morjenju! so ugotovili v primeru zdravnika Radana.
Trda preiskovalčeva ocena omenjenega dogodka, razumljiva vsakemu od nas, je prav zaradi svoje preproste dokončnosti povzročila, da smo se nekateri vprašali: »Pa je res vse tako preprosto in jasno?«
Dnevna medijska poročanja o primeru Radan so kot kriminalka z v naprej poznanim koncem. Trenutno dvigujejo poslušanost in branost različnih medijev. Zmagoslavno občutimo, da bo pravica tokrat zmagala in da bo »morilec«, ki smo ga že identificirali, pravično kaznovan.
Toda zdravnik Radan ni deloval v svoji osebni ambulanti!
Zaposlen je bil v klinični učni ustanovi, v timu!
Delal je v timu
Prednost dela v timu naj bi bila, da se nenehno lahko posvetuješ z bolj izkušenimi, da si medsebojno lahko pomagaš, da deliš telesne in duševne stiske bolnikov z drugimi v timu, da z njimi proslavljaš uspehe obravnavanja bolnikov in deliš žalost trpljenja in izgube bolnikov ter da je tvoje delo s strani tima vse bolj ali manj očitno nadzorovano. Obstajajo torej pogoji, da v timu lahko delaš bolje, kot bi brez njega. Vse našteto seveda velja za zdrav, dobro organiziran tim. Če pa ni zdrav in ni dobro organiziran, si kot posameznik v timu lahko tudi zelo osamljen oziroma se lahko znajdeš na robu začaranega kroga, katerega premer se s časom povečuje.
Ker so karakterne lastnosti in znanje članov tima vedno različni ter so zdravstveni timi v osnovi hierarhično urejeni, je za dobro delovanje tima potreben vsem članom tima dobro znan sistem delovanja tima, to je jasno opredeljenih zadolžitev in odgovornosti posameznikov v timu. Potreben je tudi sistem zapisovanja opazovanj pri bolniku, beleženje predpisovanja zdravil in opravljenih zdravstvenih posegov, nege bolnikov ipd. ter tudi predpisan način varne predaje bolnikov tistim, ki bodo v sledečem časovnem razdobju skrbeli za tega bolnika.
Iz informacij, ki nam jih posredujejo mediji, dobimo vtis, da zdravnik Radan ni bil član intenzivnega tima, kar je nenavadno, saj je delo na intenzivnih oddelkih še posebno izrazito timsko organizirano. Kako je mogoče, da več mesecev njegovih nenavadnih odločitev pri vodenju bolnikov ni opazil nihče in da je šele zadnji dogodek z infuzijo kalija začel za nazaj odkrivati veliko podobnih dogodkov?
Ni šlo za enkraten dogodek
Kako je tako dogajanje mogoče opravičiti v klinični učni ustanovi?
Je dovolj, da zatrdimo, ko smo vprašani, da dobro delamo in se ne čutimo odgovorne za tak dogodek, ki je posamezen ter posledica nepredvidljive posameznikove »sle po morjenju«, kot smo opredelili Radanovo delovanje?!
Toda resnici na ljubo ni šlo za le enkraten dogodek! Šlo naj bi kar za več podobnih dogodkov v daljšem razdobju?
Kako je torej sistem tega oddelka, kjer se je vse omenjeno dogajalo, deloval? Je šlo res, kot smo slišali, le za komunikacijski šum na oddelku? Bi morali vendarle priznati, da je bil sistem delovanja tega oddelka popolnoma razglašen ter bi, če bi normalno deloval, lahko že pred časom prekinili dogajanja, ki jih zdaj medijsko in kazensko analiziramo. Bi kateri od bolnikov ne umrl? Saj v resnici gre za bolnike! Sistem bolnišničnega oddelka naj bi deloval njim v prid! Ne gre torej za zdravnika oziroma zdravnike ter sestro ali sestre, gre vendarle za zaupajoče nam bolnike!
Ugotoviti bi torej morali, da je šlo predvsem za neprimerno delovanje dotičnega kliničnega oddelka, katerega način delovanja ni zagotavljal strokovne varnosti obravnavanih bolnikov. »Primer Radan« je na oddelku samo odstrli daljše obdobje trajajoče slabosti sistema dela na omenjenem oddelku, ki so vrhunec dosegle v razsežnosti prizadetosti več bolnikov, ki bi ga bilo mogoče z boljšim načinom delovanja bolj pravočasno omejiti.
Ne zgolj krivda posameznika
Razrešitev problema zdravnika Radan, kot moram ugotoviti, ni samo kaznovanje zdravnika Radana. Pomembno bi bilo priznati slabost organizacije dela na tem oddelku, ki je v daljšem časovnem obdobju povzročil škodo več bolnikom.
Verjamem, da se je sistem dela na dotičnem oddelku, po odkritju opisanih dogodkov, izboljšal, zato v primeru pojava »novega Radana« podobnih dogodkov na tem oddelku verjetno ne bo.
Sklenem pa naj z ugotovitvijo, da mediji slovensko javnost vendarle preveč usmerjajo v krivdo zdravnika posameznika ter sorazmerno premalo odprto poudarjajo dalj časa trajajočo neprimerno organizacijo dela na obravnavanem oddelku, ki je bila odgovorna za razsežnost dogodkov, ki so se zgodili.
Določitev krivca posameznika na tako občutljivem področju, kot je zdravstveno obravnavanje bolnikov, je vsekakor premalo in navadno ne izboljša varnosti obravnavanja bodočih bolnikov. Izboljša jo lahko le poštena, podrobna, nepristranska analiza takih dogodkov z odkritjem in izboljšanjem šibkih mest zdravstvenega obravnavanja bolnikov.
Analiza bi morda tudi lahko ublažila opazovani javni linč posameznika zdravnika, ki je delal v timu, ki je s svojo organizacijo, kot je bila, nedvomno omogočil več mesecev odvijajoče se dogodke, kot so se zgodili ter o katerih zdaj razpravljamo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med. spec. internist – pulmolog
