Tiskane izdaje
Pred nekaj meseci smo se udeležili berlinskega filmskega festivala. V istem programu kratkih filmov z našim kratkim dokumentarcem Laborat je bil tudi igrani film dveh mladih francoskih avtorjev, Tant qu'il nous reste des fusils à pompe. Na koncu je njihov film dobil zlatega, naš pa srebrnega medveda, tako da smo skupaj imeli kar nekaj pogovorov z občinstvom, tako imenovanih Q & A.
Sorežiserja francoskega filma sta bila na začetku dvajsetih let, z eno nogo še v filmski šoli, oba še prav adolescentno stilizirana v meni neznano subkulturo (digital metal? skate noir? neo dark?), njun kratki film pa prav tako stilizirana pripoved o smrti, o ontološki praznini in telesni pripadnosti, o fetišu orožja in skupinski ekstazi paramilitarne bande mladih fantov iz francoske periferije.
Od obeh režiserjev je bil fant zelo plašen in je redko kaj rekel. Punca je bila živahna in zgovorna, ona je bila tista, ki je odgovarjala na vprašanja, jasno, glasno, podčrtala odgovore z odločnimi gestami. Pogosto se je tiho posvetovala z njim, preden je izoblikovala odgovor. Videti je bilo, da je med njima sozvočje: on introvertiran del dvojca, ona aktiven, temperamenten. V meni sta vzbujala več radovednosti kot njun film. Poskušala sem si ju predstavljati na setu, v akciji. Ja, ta dvojec »makes sense«, sem si mislila. Čeprav – kaj pravzaprav on dela ...? Toda v občinstvu je vrelo drugačno nelagodje.
Iz občinstva se je namreč vedno znova slišalo vprašanje, ki je bilo namenjeno samo njej. Večinoma so to vprašanje postavljale gledalke mojih let ali malo starejše. Kako vidite sebe kot žensko v tem filmu? Kakšna je vaša vloga ženske pri tej zgodbi? Kako vi, kot ženska, gledate na to moško tematiko? No: kako lahko imate tu kot ženska sploh kaj zraven?
Formatiranje
Mlada Francozinja se je prvič odzvala presenečeno in nasršeno, vprašanje se ji je zdelo nerelevantno. Drugič iritirano in z odporom, vprašanje se ji je zdelo nevljudno. Tretjič frustrirano, četrtič resignirano. Odgovorila je sicer vsakič isto in z istim prepričanjem, toda njeno pričakovanje razumevanja s strani gledalcev se je spremenilo: obupala je.
Pri tem vprašanju se ni poskušala posvetovati s sorežiserjem. On pa ji ni poskušal pomagati, to se ga pač ni tikalo. Otepala se je, kot sveže ujeta riba. Zaman, zaman njen trud, da bi izpostavila popolno nesmiselnost in nerelevantnost tega vprašanja, to je hitro ugotovila. No, kaj se sprenevedaš, saj vsi vidimo, da si punca, hej! S tem prvim filmom, s prvim velikim uspehom je kar naenkrat postala Ženska, nekakšna klasična eksota/maskota/atrakcija filmske industrije.
Gledala sem jo, petnajst let mlajšo. Spominjala sem se sebe v teh letih, lastnega prvega uspeha. Spominjala sem se istih vprašanj, istega odpora, upora, obupa, resigniranosti in zopet revolta ... In spoznala sem, da sem nekega dne v preteklosti kljub vsemu postala tista Ženska, v katero me je družba sitno rinila; sprejela vlogo. Jo sprejela subverzivno? Tako sem upala. Toda ...
Ali nisem v resnici že zdavnaj izdala te sebe, ki sem jo zdaj ponovno srečala v tej deklici in njeni samoti, ko se je prvič soočala s formatiranjem, ki ji je bilo popolnoma tuje, meni pa zdaj že tako zoprno domače? Sem se v preteklem poldrugem desetletju, misleč, da se upiram formatiranju, v resnici pustila formatirati? Sem kar naenkrat imela svoje mnenje »kot ženska«? Delala film »kot ženska«? Pisala tekste in takele poljudne članke »kot ženska«? Sem privolila v formatiranje že s tem, ko sem se prvič pustila zaplesti v pogovor o tej tematiki? Ker je to lažje kot boriti se z mlini na veter pričakovanj gledalcev, producentov, financerjev, kritikov, bralcev, sosedov, kolegov?
Spomnila sem se, kako so bile – ne presenečene, ampak prav – zmedene in izgubljene gospe, ki vodijo sekcijo La Mujer y el Cine (ja, pač ...!) na festivalu v Mar del Plati. Takrat sem, sama v zgodnjih dvajsetih in na festivalski poti s svojim prvim celovečercem, odločno izjavila, da nisem feministka. Da me to sploh ne zanima! Kako ... kako? Vse so jih imele krepko čez petdeset in bile so markantne posameznice z argentinsko zgodovino, vpisano v obraze in dlani, vse po vrsti Feministke z velikanskim F.
Spogledovale so se, žvenketale z uhani in me osuplo merile z očmi. Tja, to je ta nova generacija, je rekla ena drugi. Mogoče je to dobro. Mogoče je to dobro za nas vse.
Dobro ...? je odkimala tista, ki je veljala za najboljšo plesalko tanga sploh, čez 70 jih je imela. Z odporom je našobila živordeče našminkane ustnice. Ni dobro. Ničesar še nismo dosegle, ničesar! Tale nova generacija, samo uspavali so jih. Pha! V njenih očeh si lahko bila samo ovca ali feministka. Vmes ni pa nič, kakšna nova generacija, dajte no ...
Omejeni prostor interpretacije delovanja
In kaj je odgovorila moja mlajša kolegica na tisto vprašanje, ki so ji ga kar naprej postavljali na Berlinalu?
Vsakič isto: tega vprašanja ne razumem, kaj ima to veze s filmom? In potem, ob mučni tišini, kljub vsemu: filma ne delam kot ženska, ampak kot režiser, obseden od podobe. Zgodbe ne pripovedujem kot ženska, ampak kot pripovedovalec, obseden od pripovedi. Tematika me ne zanima kot žensko, ampak kot človeka, ki čuti in živi sodobnost z ostalimi v nekem določenem tukaj in zdaj. In vsakič se je zavedela, da je že samo odgovarjanje na to vprašanje popoln konformizem, nesmisel; da zveni kot izgovor.
In jaz, zamišljeno sedeča poleg nje, sem sama pri sebi vedela: zdaj, po dvajsetih letih, imam tiste brazgotine in izkušnje, ki jih imaš lahko samo, če ti kar naprej govorijo, poudarjajo in postavljajo v ospredje, da si ženska. In tako je to, da zdaj, po dvajsetih letih, pač imam ta neki pogled, ta svoj specifični izraz »kot ženska«. Pa ne zato, ker sem se »kot ženska« rodila, študirala ali delala filme. Saj nisem. Družba me je v ta omejeni prostor interpretacije vsakršnega delovanja potrpežljivo zrinila, jaz pa sem se, očitno, pustila zriniti.
Gledala sem to temperamentno, odločno osebo poleg mene. Na njej so se lomili valovi, medtem ko je fant sorežiser molče ždel na lovorikah, malce odsotno se je zastrmel nekam vstran, nihče ni niti za hip podvomil o njegovi kredibilnosti ali ga klical na zagovor kot režiserja nagrajenega filma.
Gledala sem ju in, ja, prav obupano navijala zanjo: da je ne bi dobili na to finto. Da bi jo srečala čez dvajset let, enako osuplo in ogorčeno nad podobnimi vprašanji. Enako močno, temperamentno in odločno. Ne ovca, ne feministka, da bi ostala samo to, kar je – filmar.
Martha Gellhorn, ena največjih vojnih dopisnikov 20. stoletja, je pod konec življenja, ko je bila stara malo čez 80 let, zapisala: »Zadnje čase veliko pišejo o meni kot o ženski pisatelju. Dokler se ne reče tudi moški pisatelj, je ta izraz žaljivka.«
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
* Ženske in film
