Tiskane izdaje
Vsakoletni posvet slovenske diplomacije, ko se po novoletnih praznikih na Brdu pri Kranju zberejo veleposlaniki in vodje misij, postavi v središče najpomembnejše zunanjepolitične naloge in izzive. Letos sta v ospredju Evropska unija, ki je postala prazna lupina, in arbitražna razsodba, za katero vnaprej vemo, da je Hrvaška ne bo priznala. EU je v eksistenčni krizi in gre za njeno preživetje, pri čemer je za Slovenijo evropska povezava edini okvir delovanja. Arbitražna sodba oziroma sposobnost njene implementacije bo za slovensko državo eden najtežjih preizkusov nasploh.
Politični vrh da diplomatom, zbranim na tradicionalnem diplomatskem posvetu, usmeritve za nadaljnje delo: pred pričakovano odločitvijo arbitražnega sodišča se je predsednik republike zavzel za čim boljše odnose s Hrvaško. Borut Pahor je ambasadorjem povedal, da se je treba v pričakovanju sodbe izogibati vsemu, kar lahko poslabša dvostranske odnose. Zunanji minister Karl Erjavec je rekel, da izvršitev arbitražne sodbe nikakor ne bo preprosta, gre za težko vprašanje in pričakovati je zaplete. Takoj, ko bo odločba arbitražnega sodišča izdana, bo naloga slovenske vlade, da jo čim prej izvrši, je komentiral vodja diplomacije. »To pomeni, da tam, kjer nam je prisojeno, da gre za slovensko ozemlje, državni organi izvajajo oblast«.
Razhajanja o Hrvaški
Premier Miro Cerar v svojem nagovoru diplomatom ni rekel prav veliko o Hrvaški in arbitraži. Ponovil je znano stališče, namreč, da bo Slovenija spoštovala razsodbo arbitražnega sodišča, in izrekel je vljudnostno, deklarativno pričakovanje, da bo tako ravnala tudi Hrvaška.
Veliko je govoril predvsem o zaostrenih varnostnih razmerah, med ključnimi izzivi je poudaril migracije, omenil je izpostavljenost Slovenije, tukajšnjo državo je poimenoval »zaupanja vreden branik schengenskega prostora«. Premierova osredinjenost na varnostne, desne teme je očitna; očitne so tudi razlike s predsednikom, ta je v nedavnem intervjuju izrazil drugačen odnos do žice na meji s Hrvaško, ima jo za izreden ukrep, ki ni več potreben. Mimogrede, vlada prav zdaj obravnava novelo zakona o tujcih, ukrepe za primer spremenjenjih razmer na področju migracij, ki da bi lahko ogrozile javni red ali notranjo varnost v državi. Pri Cerarjevi politiki ni razbrati česa drugega, kot strategijo odvzemanja vetra iz jader Janeza Janše.
V času, ko bi bilo potrebno enotno slovensko stališče – Hrvaška ga vedno ima, tako kot premore tudi dolgoročno strategijo in kontinuiteto v ravnanju s Slovenijo – so spet vidna razhajanja med najvišjimi političnimi odločevalci. Že dlje opažamo različne poglede med Cerarjem in Pahorjem na sam arbitražni sporazum in odnose s Hrvaško, v času priprav na razsodbo sodišča bi bil toliko potrebnejši en sam zunanjepolitični glas.
Največji izziv
Toda ne glede na premierov trd in predsednikov mehak pristop ostajamo s problemom, da noben pristop ne deluje. Hrvaška odločitve arbitražnega sodišča ne bo spoštovala, Sloveniji ostajajo samo diplomatska sredstva. Sama ne more nič, ne premore politične inventivnosti, potrebovala bi pomoč tretjega, tukajšnja država pa na mednarodnem prizorišču nima spodobnih prijateljstev.
Mladika se v veliki meri zanaša na to, da je bil sporazum podpisan pod okriljem evropske komisije, in še, da članice Evropske unije pričakujejo, da bo hrvaška stran spoštovala odločitev. Vprašanje ostaja, kdo bo v slovensko-hrvaškem primeru sploh kaj rekel, negotovo je, koliko so države naklonjene ad hoc arbitražam. Medtem bo Zagreb naredil vse, da bo otežil implementacijo arbitražne odločbe. Hrvaška se med drugim pripravlja na razglasitev izključne gospodarske cone. Po konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu ima za to pravno podlago, EU conam ni nenaklonjena, Slovenija nima vzvoda, da bi cono preprečila. Potezo je razumeti kot še en način hrvaškega zavračanja izida arbitraže.
Nepomemben ni niti širši, globalni okvir: vloga mednarodnega prava se zmanjšuje, multilateralizem je videti izčrpan, o tem kontekstu naše dobe je bilo nekaj slišati tudi iz ust veleposlanikov, ki so ob robu diplomatskega posveta sodelovali na okrogli mizi o prihodnosti Unije.
Ni videti, da bi se uradna Ljubljana pretirano ukvarjala s tem oziroma da bi imela izdelan načrt ravnanja. Na drugi strani so dolgoročna strategija, spretna hrvaška ekipa, ki izvrstno pozna mejni dosje. Ko je bil konec preteklega leta v Ljubljani na prvem, predstavitvenem obisku zunanji minister Davor Ivo Stier, je bil odlično pripravljen. Med drugim je slovensko stran pobil z odgovorom, da je Slovenija priznala svojo odgovornost za kršitev arbitražnega sporazuma v prisluškovalni aferi s tem, ko sta njena arbiter in agentka odstopila.
Z razsodbo arbitražnega sodišča, ko bodo državni organi morali izvajati suverenost na kopnem in morju, ki bo prisojeno Sloveniji, se bodo začeli nepopisni problemi. Vprašanje implementacije oziroma uveljavitve razsodbe bo velikanski izziv za državo, ki ima eno vojno ladjo – na drugi strani je vojna mornarica – in nič politične imaginacije.
Razvrščanje v Evropi
Leto bo prelomno tudi za evropsko politiko in prihodnost, po volitvah v treh ustanovnih članicah Evropske unije, morda tudi v četrti, bo evropska prihodnost bolj razvidna. V EU med drugim prihaja do razvrščanja oziroma regionalizacije, pri čemer je zelo pomembno, kam se bo umestila Slovenija znotraj povezave. Še bolj pomembno je to, da je brez evropskega okvira dobesedno izgubljena.
Po brexitu postaja očitna nova geometrija Evropske unije, povezana z drugačnimi razmerji med velikimi članicami, predvsem ob Nemčiji. V zadnjem letu opažamo pozicioniranje držav, obrise nadaljnega povezovanja najbolj povezanih držav, jedrno skupino, ki se v veliki meri prekriva s šesterico ustanovnih članic evropske integracije. V letu volitev, najprej na Nizozemskem in nato v Franciji, jeseni še v Nemčiji, ostaja veliko negotovosti, šele z volilnimi izzidi se bodo številna vprašanja začela razreševati. Tudi Slovenija se ubada z dilemo, kam spada in kje jo vidijo drugi.
Moramo ostati v družini evropskih držav, kjer sta Nemčija in Francija, je ta teden diplomatom na Brdu pri Kranju rekel predsednik Pahor. »V strateškem smislu morajo biti vsi koraki slovenske zunanje politike pri evropski in mednarodni politiki taki, da okrepimo našo umestitev v to regijo«. To je zelo zelo ambiciozen cilj. O tem, ali bo v jedrni skupini, se pogosto sprašuje še kdo od večjih, recimo Italija. Čeprav gospodarsko ranljiva je vendar ustanovna članica EU, velika država. Toda tudi njo muči dvojna dilema: težko si predstavlja, da bi prav ona, v Rimu je bila leta 1957 podpisana pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, lahko ostala zunaj; in težko si predstavlja tudi, da bi bila del jedra: s svojo finančno krhkostjo, z italijanskim javnim dolgom, s šibkimi institucijami in z majhno rastjo.
Za Slovenijo je dilema bistveno težja, že dlje je med tako imenovanimi perifernimi državami. Tja jo je potisnila ekonomska kriza, s prihodom beguncev se je znašla na robu schengenske meje in sanitarnega kordona, s preurejanjem razmerij v EU je še najbliže vzhodnoevropskim članicam.
