Tiskane izdaje
Predstavljajte si: med Mizrahi v Izraelu se je rodilo novo gibanje. Razglasilo je, da so vse obstoječe organizacije Mizrahov (orientalskih Judov) v Izraelu lažne, ker so orodje elite Aškenazov (evropskih Judov), ki Mizrahe držijo v podrejenosti. Pa tudi, da je orientalska stranka Šas potegavščina, še posebej po smrti rabina Ovadia Josefa, ki je bil pravi voditelj Mizrahov. Pravijo, da je Likud najbolj pretkano orodje za tlačenje Mizrahov. Neskončna vladavina premiera Benjamina Netanjahuja, ki je poosebljenje elite Aškenazov, simbolizira nemoč nevednih množic Mizrahov, ki njega in njegovo bando Aškenazov ohranjajo na oblasti.
Ustanovljena je bila torej nova stranka Mizrahov. Vodijo jo energični mladostniki, ki so predlagali šokantno in revolucionarno idejo: ločitev. Njihova namera je razdelitev države Izrael na dva dela, vzdolž ceste med Džafo in Jeruzalemom. Vse, kar je severno od delitvene črte, bi bila last Aškenazov, in vse, kar je južno, bi postalo nova suverena država Mizrahov. Imenovala bi se Medinat Mizrah. Od tod naprej vas lahko domišljija popelje kamor koli hočete.
Kako bi v takšni situaciji reagiral sam? Ko se o tem resno vprašam, se znajdem v zelo razdvojenem stanju. Do popolnosti sem namreč Aškenaz. Rojen sem bil v Nemčiji in moja družina je tam živela zelo dolgo. Toda nikoli se nisem opredeljeval kot Aškenaz, ker mi je to povsem tuje. Še več, zelo globoko sem navezan na družbo Mizrahov, in to še preden so v vojni leta 1948 štirje mladi rekruti iz Maroka tvegali svoja mlada življenja, da so rešili moje. Na orientalsko kulturo sem navezan že od zgodnjega otroštva.
Kakšno bi bilo torej moje stališče, če bi bil soočen z zagrizenim gibanjem Orientalcev za delitev? Po pravici povedano, ne vem. Gotovo ne bi poslal izraelske vojske in policije, da jih zatreta. Sicer pa bi bilo to tako ali tako nemogoče, saj je večina vojakov in policistov Mizrahov.
Toda na srečo je celotna zamisel absurdna in neuresničljiva. Manj uresničljiva kot kurdska ali katalonska odcepitev.
Zanimivo je, da so Kurdi in Katalonci ljudstvi, ki sem ju imel vedno rad. Ne spomnim se, kdaj sem začel imeti rad Kurde in zakaj. V moji mladosti so imeli Kurde za prijazne, a primitivne. Besedna zveza »Ana Kurdi« (v arabščini »Jaz sem Kurd«) je pomenila, da sem preprost človek, ki brez vprašanj izpolni nalogo. Judovski migranti iz iraškega Kurdistana govorijo o svojih nekdanjih gostiteljih z naklonjenostjo. Drugače kot večina Judov iz drugih držav.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja sem naletel na pariško, napol tajno celico judovskih migrantov iz Egipta, ki je pomagala Alžircem v boju za neodvisnost. Tudi sam sem goreče podpiral ta prizadevanja. Njihov vodja je bil Henri Curiel, njihova članica pa je bila tudi mlada Egipčanka Joyce Blau, ki je bila obenem tudi goreča podpornica kurdskega nacionalnega gibanja. To je bilo tudi področje njenega akademskega raziskovanja.
Z njeno pomočjo sem se seznanil s kurdsko zgodbo oziroma tragedijo. Čeprav je Kurdistan zgoščeno ozemlje, je razdeljen na koščke, ki pripadajo različnim državam: Turčiji, Iranu, Iraku in Siriji. Še nekaj manjših skupnosti je razpršenih tudi po drugih državah.
Po koncu prve svetovne vojne so potekala prizadevanja za ustanovitev kurdske države, toda pogoltnost zmagovalcev in vzpon močne Turčije sta to onemogočila. Tudi Kurdi sami niso bili pri tem nedolžni. Bili so, in so še, nezmožni zedinjenja. Njihove vodilne družine delujejo druga proti drugi.
Po ustanovitvi Izraelskega sveta za alžirsko neodvisnost sem odkril skupino migrantov iz iraškega Kurdistana. Skupaj smo ustanovili Izraelski svet za neodvisnost Kurdistana. Kot član sem doživel nekaj nepozabnih doživetij. Dvakrat sem bil povabljen, da nagovorim množično zborovanje Kurdov v Nemčiji. To sta bili množični zborovanji v dobesednem pomenu. Ogromno Kurdov iz vse Evrope je ob mojem nagovoru vzklikalo, kar je zelo napihnilo moj ego.
Moja prizadevanja pa so uplahnila ob razkritju, da so bili višji vojaški častniki Izraela v iraškem Kurdistanu, kjer so pomagali pri urjenju gverilcev pešmerg (»tisti, ki zrejo smrti v oči«). Povod izraelske vlade, da pošlje tja oficirje, je bil povsem ciničen. Iraško državo so hoteli spodkopati v skladu z večnim rimskim vodilom divide et impera, deli in vladaj. Kako so prišli tja? Z lahkoto. Dobrohotno jih je ščitil iranski šah.
Toda nekega dne je iranski šah sklenil mir s Sadamom Huseinom in takrat se je izraelski projekt končal. Ko so šaha strmoglavili z oblasti in je postal Iran smrtni sovražnik Izraela, je bilo izraelsko posredovanje v Kurdistanu onemogočeno. A sentiment je ostal. Menim, da si Kurdi zaslužijo samostojnost, še posebej če se bodo zmožni poenotiti. Glede na to, da je njihov blagoslov − ali pa prekletstvo − naftno bogastvo, so v to kalkulacijo vključeni tudi tuji interesi.
Med Kurdi in Katalonci pa ni nikakršne. Z izjemo, da imam oboje rad. Katalonija je zelo visoko razvita dežela. Med svojimi kratkimi obiski sem se tam počutil kot doma. Kot vsak turist sem se sprehajal po barcelonski Rambli. Obe imeni sta, kot kaže, hebrejski in sta ostanka časa, ko je bila Španija kartažanska kolonija. Mesto je ustanovilo semitsko ljudstvo iz Fenicije, ki je govorilo hebrejščino. Ime Barcelona je bilo po vsej verjetnosti izpeljano iz besede barak (strela v hebrejščini), Rambla pa iz arabske besede ramle (peščen).
Težava je ta, da imam rad tudi preostale dele Španije, še posebej kraje, kot sta Cordoba in Sevilla. Žalostno bi bilo, če bi šli narazen. Po drugi strani pa ne moreš preprečiti ljudstvu, da se osamosvoji, če samo tako hoče. Na srečo me nihče nič ne vpraša.
Večje vprašanje je, zakaj vedno manjša ljudstva hočejo samostojnost, ko pa se v svetu oblikujejo vse večje politične enote? Videti je kot paradoks, a v resnici ni. Pripadniki živeče generacije smo priča koncu nacionalne države, ki je zadnjih nekaj stoletij prevladovala v svetovni zgodovini. Nastala je zaradi nuje. Majhne države niso zmogle zgraditi moderne množične industrije, ki je bila odvisna od velikega domačega trga. Moderne vojske so potrebovale vedno več napredne oborožitve, zato se niso bile sposobne braniti. Celo razvoj kulture je bil odvisen od večjih jezikovnih območij. Wales in Škotska sta se pridružila Angliji, Savojska in Sicilija sta ustanovili Italijo, Korzika in Provansa sta se pridružili Franciji. Majhni narodi so se pridružili večjim, ker je bilo to nujno za preživetje.
Zgodovina pa gre naprej in tudi nacionalna država ni dovolj velika, da bi se temu upirala. Države se združujejo v še večje enote. Kot je, na primer, Evropska unija. Ne dvomim, da se bo do konca stoletja oblikovala prava svetovna vlada, ki bo svet preoblikovala v enotno državo.
Na kakšen način se torej delitev v vedno manjše države ujema s to usmeritvijo? Preprosto. Španija morda le ni več potrebna za gospodarske in vojaške namene. Njene osrednje dejavnosti pa so prestavljene iz Madrida v Bruselj. Zakaj se ne bi potem Katalonci in Baski odcepili in pridružili Uniji pod svojimi zastavami? Poglejte Jugoslavijo ali Sovjetsko zvezo. Nemčija je velika izjema, a je sama po sebi zelo velika. Procesa si torej nista nasprotna in se dopolnjujeta. Idiotski brexit pa je zgolj ahistoričen. Vendar pa, če se bodo hoteli Škoti in Valižani ločiti od Anglije, jim bo uspelo.
Zelo spoštujem moč nacionalizma. V naši dobi se je izkazal za močnejšega od religije, komunizma ali katere koli druge vere. Še močnejši je, ko se združi z religijo, kot je to v arabskem svetu. Nacionalizem majhnih ljudstev bo našel zadovoljitev v nogometnih tekmah, prave posle pa bodo sklepali drugje.
Izraelski parlament je trenutno zaposlen s sprejemanjem novega zakona, ki se imenuje nacionalni zakon. Njegov namen je vzpostaviti jasno prednost judovstva Izraela nad demokracijo in človekovimi pravicami. Izrael sicer nima ustave, toda do zdaj je bilo sprejeto, da je Izrael tako »judovski« kakor »demokratičen«. Novi zakon pa bo to izničil. Kot po navadi smo stoletje ali dve za svetovno zgodovino.
