Migracije: dejstva in fikcija

V številnih državah v političnih razpravah še vedno prevladujejo migracije. In to upravičeno: gre za problem, ki ima močan vpliv na gospodarstva in družbe po vsem svetu. Dejstvo pa je, da se javno mnenje o tej ključni temi ustvarja bolj na podlagi čustev kot na podlagi dejstev. Posledica je pomanjkanje odprtega in učinkovitega dialoga o tveganjih, ki jih prinašajo migracije – oziroma o njihovih številnih prednostih.

Hujskaštvo se vrne kot bumerang

Zlasti populistični voditelji so se vneto lotili manipuliranja z razpravljanjem o migracijah, pri čemer so pretiravali tako z navajanjem stroškov kot tudi glede številnih drugih stvari, in to z namenom, da bi v javnosti podžigali strah. Takšna hujskaška retorika neposredno škodi priseljencem. Tudi tistim, ki že dolgo živijo v zanje novi deželi. V Veliki Britaniji se je v letu, ko so se pripravljali in nato junija izpeljali referendum o brexitu, v primerjavi z letom prej kar za 42 odstotkov povečalo število kaznivih dejanj, katerih tarče so bili priseljenci.

A vpliv čustev, naperjenih proti priseljencem, sega daleč prek državnih meja. Če bo populistično podpihovanje strahu pripeljalo do tega, da se bodo posamezne države odločile za izključevalno in protekcionistično politiko, bo imelo to uničujoče posledice za svetovno gospodarstvo – pa tudi za preživetje več milijonov ljudi po vsem svetu.

Pretiravanje, ki ga širijo tabloidi

Naloga razumnih politikov in množičnih medijev je, da v to razpravo ponovno uvedejo dejstva. Javnost morajo natančno seznaniti s tokovi migrantov, in to tako tistih, ki prihajajo, kot tistih, ki zapuščajo njihove dežele. Svojim državljanom morajo jasno povedati, da številni problemi, za katere mnogi krivijo priseljence, pravzaprav ne nastajajo po njihovi krivdi. Hkrati pa morajo odločno poudariti tudi pomembne družbene in gospodarske prispevke priseljencev.

Glasovanje o brexitu je potekalo ob popačeni sliki dežele, ki naj bi jo preplavili priseljenci – to sliko so nadvse zagnano ustvarjali tabloidi in populistični politiki. Sicer pa tudi ankete jasno kažejo, da v večini držav prebivalci močno pretiravajo, ko govorijo o številu migrantov v svojem okolju. Ko gre za muslimanske migrante, v nekaterih vzhodnoevropskih državah navajajo številke, ki celo 70-krat presegajo dejansko število priseljencev.

V resnici se je delež ljudi, ki ne živijo v svojih matičnih državah, v preteklih desetletjih komaj kaj povečal, saj še vedno znaša le okoli tri odstotke od skoraj 7,5 milijarde prebivalcev sveta.

Po svetu se seli tudi na milijone Britancev

V zadnjih petih letih je matično domovino zapustilo 36,5 milijona ljudi – kar je zgolj pol odstotka svetovnega prebivalstva.

Prepričanje, da se hočejo vsi prebivalci držav v razvoju preseliti v bogate zahodne družbe, je mit brez prave podlage. Tudi tisti, ki migrirajo, bi veliko raje ostali v svoji deželi. V Evropo se je preselil manj kot odstotek Afričanov.

Po drugi strani pa se je v svetovne migracijske tokove vključilo veliko prebivalcev najrazvitejših držav – med njimi 4,9 milijona državljanov Velike Britanije.

Prav tako je netočna trditev, da so migranti breme za državni proračun. V Veliki Britaniji priseljenci z davki prispevajo več sredstev, kot jim jih sicer prinašajo različne olajšave.

Dejstvo je, da številne razvite države potrebujejo migrante. Od desetih držav z največjim deležem ljudi, starejših od 65 let, jih je kar devet v Evropi.

Medtem ko se industrijske države pogosto srečujejo s pomanjkanjem nekvalificiranih delavcev – Madžarska je nedavno priznala, da potrebuje 250.000 tujih delavcev, da bi zapolnila vrzeli na trgu dela – pa je treba vedeti, da vsi priseljenci še zdaleč niso neizobraženi. Leta 2010 je imelo 29 odstotkov priseljencev, ki so prišli v države OECD, univerzitetno diplomo.

Z Balkana je odšlo štiri milijone ljudi

Poleg tega, da migranti gospodarstvom, ki so jih sprejela v svoje okolje, koristijo kot delavci, podjetniki, vlagatelji in davkoplačevalci, hkrati podpirajo razvoj svojih matičnih držav, in to z denarnimi nakazili svojcem. Ta nakazila so pomemben del bruto domačega proizvoda številnih držav v razvoju, pogosto pa tudi največji vir prejemkov v tuji valuti. Nakazila pomagajo pri nujnem plačevanju uvoženega blaga, hkrati pa s tem, ko se vzpostavi plačno ravnovesje, državi omogočajo najemanje posojil z nizkimi obrestnimi merami na zasebnih trgih kapitala .

Seveda so z migracijami povezane tudi težave. A jih je zagotovo mogoče premostiti. Begunsko krizo v Sredozemlju, ki je izzvala paniko po vsej Evropi, bi lahko premostili z dobro usklajeno mednarodno akcijo, kakršne so že uspešno potekale v preteklosti. V 70. in 80. letih je mednarodni skupnosti uspelo na drugih območjih naseliti milijon Vietnamcev. V 90. letih, ko se je zaradi vojne na Balkanu od tam izselilo skoraj štiri milijone ljudi, je Evropa stopila skupaj in pomagala.

Toda politično ozračje je danes veliko manj gostoljubno. Donald Trump, ameriški republikanski predsedniški kandidat, sirske begunce, ki bežijo pred smrtjo, prikazuje kot ogrožanje varnosti, in to kljub postopkom, ki jih je potrdila sedanja ameriška vlada in po katerih naj bi do konca fiskalnega leta v to državo sprejeli 10.000 beguncev. Madžarska namerava oktobra organizirati referendum o begunskih kvotah v EU.

Najbogatejši nosijo najmanjše breme

Medtem ko se razvite države otepajo beguncev – Madžarska jih je sprejela le nekaj tisoč – pa države v razvoju gostijo na milijone prebežnikov. Peterica držav, ki skupno ustvarijo manj kot dva odstotka svetovnega bruto domačega proizvoda, to so Turčija, Jordanija, Pakistan, Libanon in Južna Afrika, daje zatočišče skoraj polovici vseh svetovnih beguncev. Šest najbogatejših držav sveta, ZDA, Kitajska, Japonska, Nemčija, Francija in Velika Britanija, ki se skupno ponašajo s 60 odstotki svetovnega bruto domačega proizvoda, pa je lani gostilo manj kot devet odstotkov beguncev.

In to ni naključje. Od leta 2010 do 2014 je Evropa porabila več kot milijardo evrov za gradnjo zidov in postavljanje meja. Ti poskusi »vzpostavitve nadzora« s postavljanjem novih ovir so prebežnike pahnili v roke izkoriščevalskih tihotapcev ter spodkopali trgovino in medsebojno sodelovanje.

Kot kaže, je od 22.504 neevropskih beguncev, za kolikor se je EU lani zavezala, da jih bo sprejela, prišlo le 7200 ljudi. Na tisoče otrok brez spremstva, torej najbolj ranljivih migrantov, še vedno išče svoj prostor. In pomoč vsem tem ljudem ni zgolj zakonita obveznost vseh tistih, ki so leta 1951 podpisali konvencijo o beguncih, temveč gre za preizkušnjo ljudskih vrednot in dostojnosti – ki je tako imenovane razvite države v glavnem niso dobro prestale.

Zakonite poti za begunce in migrante

Čas je, da vse te države končno priznajo, da je najboljša pot, s katero bi lahko omogočili mirne migracije, odprtje zakonitih kanalov za begunce in migrante. Kar zadeva samo integracijo, pa bi bilo mogoče številne ovire premagati z večjimi območnimi naložbami in boljšo povezanostjo med vladnimi sektorji.

Ljudje so se od nekdaj selili, in to po svoji volji ali pa zato, ker so jih k temu prisilile okoliščine. To se ne bo spremenilo. Čas je, da se prenehamo upirati tem tokovom in se, oboroženi z dejstvi, lotimo urejanja te problematike.

***

Peter D. Sutherland je posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN za mednarodne migracije in razvoj.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.