Tiskane izdaje
»Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo,« je že davno zapisal italijanski pesnik Giacomo Leopardi. Moj zapis bi se sicer lahko končal že pri »na tem svetu ni nič bolj redko kot človek« in pika. Ljudje smo čudo, smo nekaj, česar nam nikoli ne bo uspelo v celoti razumeti, nikoli v celoti prebrati in proučiti. Preveč smo si različni, da bi lahko povsem dojeli, kako človek pravzaprav deluje. Prav zato mi delo z ljudmi daje vedno nove izzive in vedno nov zagon.
Odkar pomnim, sem se ukvarjala z izboljšavami in k temu spodbujala tudi druge. Najprej sem se več let ukvarjala s finančno učinkovitostjo, nato sem spoznala, kako k temu pripomorejo tudi učinkoviti procesi in sodobna tehnologija, in na koncu ugotovila, da brez pravih ljudi na dolgi rok ne gre. Prav s tem namenom sem se v Slovenijo odločila pripeljati blagovno znamko Profiles International, da bi pomagala dvigniti kadrovski management na višjo raven, da tudi slovenska podjetja začnejo uporabljati sodobna orodja pri selekciji in razvoju kadrov ter s tem sprejemajo prave odločitve. To se pa večinoma pozna tudi pri učinkovitosti podjetij.
Prave ljudi na delovna mesta
Podjetja bodo učinkovita, če bodo na delovna mesta zaposlila prave ljudi, ki bodo za delo zavzeti in motivirani. Prepričana sem, da je zavod za zaposlovanje na žalost poln prav takih ljudi. Koliko mladih v teh mesecih končuje študij, koliko je takih, ki pišejo diplomsko nalogo z namenom, da bodo dobili zaposlitev. In zakaj potem pristanejo med statistiko zavoda za zaposlovanje? Že res, da se ta statistika v zadnjem času izboljšuje. Ampak ne zatiskajmo si oči. Odpiranje s. p. in zaposlovanje za določen čas ni dolgoročna rešitev, ki bo zagotovila stabilno, delovno in uspešno družbo.
Kaj torej delamo narobe? Zakaj vse manj mladih najde zaposlitev? Pri zaposlovanju mladih manjka predvsem povezava s trgom dela, kar ni nič novega. Za povečanje zaposljivosti bi izobraževalni sistem moral slediti in podpirati potrebe v gospodarstvu, da bi mladi diplomanti dobili zaposlitev ter hkrati tudi zadostili povpraševanju trga tako, da bi gospodarstvo imelo zagon in ustvarjalo dodatno vrednost.
Že nekaj časa se sprašujem, zakaj je dovoljeno izobraževalnim inštitucijam zapolnjevati dodatna mesta, če vemo, da že nekaj predhodnih generacij ni dobilo službe. Zakaj so starši pripravljeni plačevati visoke šolnine, ker se njihovi otrokom ni uspelo redno vpisati na določen študij? In to celo za študije, kjer se že vnaprej ve, da imajo dolgo čakalno dobo glede zaposlitve. Zdi se, kot da gremo z glavo skozi zid. Po eni strani gre izobraževalnim institucijam, da si zagotovijo nekaj finančnega priliva, s čimer škodijo gospodarstvu in osebam, ki se vpisujejo, po drugi strani pa starši na vsak način želijo, da se njihovi otroci vpišejo na določen študij in se niti ne vprašajo, ali je to zanje zares dobro. Torej, napake so na strani ponudbe in na strani povpraševanja.
Zakaj tako? Ker gospodarstvo samo nima vizije in razvojne strategije za nekaj let naprej, zato mu ne morejo slediti niti fakultete. Hkrati obstajajo pritiski na gospodarstvo v obliki davkov in prispevkov ter sedanje pravice starejših generacij s službami za nedoločen čas. Vse to skupaj z reformami in varčevalnimi ukrepi, ki predvidevajo podaljševanje delovne dobe in prepoved zaposlovanja, mladim ne omogoča vstopa na trg delovne sile. Dogajati se začne, da imamo brezposelne zdravnike, kljub veliki potrebi po dodatnem kadru v zdravstvu.
Prav tako je študentsko delo, ki je imelo pogosto vlogo socialnega korektiva, študentom samim otežilo vstop na trg delovne sile. Delodajalcem je ponujalo poceni delovno silo, ki jo je bilo lahko nadomestiti in prepogosto so se namesto stalne zaposlitve na delovno mesto odločali za študenta, ki je delo opravljal stalno, do diplome. Nekaj težav imajo tudi univerze same. Ena od njih je, da profesorji ponekod nimajo dovolj stika z gospodarstvom oziroma praktičnim delom, o katerem predavajo. S tem se predvsem v hitro razvijajočih se vedah pojavlja primanjkljaj in razlike med potrebami hitro razvijajočih se trgov in nekaterih študijskih programov.
V zaposlovanju mladih bi morali torej sistemsko nekoliko bolje definirati rešitve na zgoraj izpostavljene probleme. Pri tem pa si morajo tudi mladi diplomanti bolj prizadevati, da bodo v iskanje službe vlagali več prizadevanj, kot je bilo to potrebno nekoč.
Še zmeraj vsi mladi niso dovolj usposobljeni za iskanje zaposlitev in kljub vse številnejšim dogodkom na to temo, te informacije pridejo do nekaterih, do velike skupine drugih pa ne. Prav tako številni od teh dogodkov ne podajo dovolj znanj za uspešno delovanje in iskanje dela, mladi se na primer ne znajo dovolj uspešno mrežiti. Določena znanja in zavedanje o pomenu podjetniškega razmišljanja bi bilo treba uvesti v izobraževalne programe relativno zgodaj, vsaj v srednji šoli, ter jih obnavljati.
Odgovorni tudi mladi
A vse krivde kljub vsemu ne moremo zvrniti na sistem. Odgovorni so tudi mladi in njihovi starši. Mladi se naj vpišejo na takšne študijske programe, kjer jim ne bo treba vse energije porabiti za to, da se komaj prebijejo iz letnika v letnik, temveč da bo študij primeren za njihove sposobnosti in da jim bo ostalo še dovolj časa za obštudijske dejavnosti, predvsem pa za delo na raznih projektih in da bodo naučeno poskusili tudi v praksi. Študij mora biti nekaj, kar ni mukotrpno delo, temveč nekaj, kar naj bi mlade veselilo. Če precenjujejo svoje sposobnosti, pa vse skupaj zelo hitro postane mučno.
Starši pa smo odgovorni, da pomagamo otrokom do samostojnosti in da jim privzgojimo delovne navade. Sami moramo biti zgled proaktivnosti in odgovornega državljanstva. Pri tem pa je seveda potrebna tudi podpora izobraževalnih institucij.
V svoji praksi sem se srečala z dijaki in študenti, ki so proaktivni in so znali pridobiti vse informacije, da so se pri izbiri poklica pravilno odločili. Še vedno pa je preveč mladih, ki sploh nimajo nobenih želja, niti zamisli o tem, kaj bi naj počeli. To je strah vzbujajoče. Da veliko mladih ne veseli pravzaprav nič. Pri idealiziranju poklicev igrajo pomembno vlogo različne serije, ki določene poklice, kot je na primer odvetniški poklic, predstavljajo v nerealni luči ali pa vplivajo na to, da so za mlade zelo mikavni. V zadnjih dveh letih smo opravili več kot 3000 profiliranj iskalcev zaposlitve, pri čemer so prav pravniki izstopali; nikakor se ne vidijo v tem poklicu, tudi osebnostno so povsem neprimerni za ta poklic. Zdaj je baje »moderno«, če si forenzik. Ampak prihodnost ni moderna. V življenju ni vse vedno le moderno. In poklica ne moremo menjati glede na popularnost. Zato naj bodo mladi pri izbiri stvarni, predvsem pa naj se zavedajo svojih osebnostnih lastnosti in jih upoštevajo pri izbiri poklica.
Mlado državo imamo, imejmo še mlad kader, ki ima zanos, voljo, motivacijo, vizijo, ambicije in neponovljive ideje. Vsi, celotna družba smo odgovorni za to, da mladim omogočimo službe in čim boljše delovne pogoje. Konec koncev na mladih svet stoji, tudi moj, tudi vaš.
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Zvezdana Lubej, ustanoviteljica in direktorica podjetja Kadrovske storitve, ustanoviteljica blagovne znamke Kadrovska asistenca in direktorica blagovne znamke Profiles International Slovenia
