Tiskane izdaje
Tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno velja svoboda izražanja za eno temeljnih svoboščin, ki jo povezujemo s sodobnim pojmovanjem državljanstva, kakor tudi eno najpomembnejših načel demokratične družbe. Svoboda izražanja, kot je v svoji kratki knjižici Free Speech ① poudaril angleški filozof Nigel Warburton, je »v središču demokracije oziroma osnovna človekova pravica in njena zaščita je znamenje civilizirane in strpne družbe«. Brez nje, opozarja Warburton, se »demokracije lahko izrodijo v tiranijo«. To potrjuje tudi osrednja vloga, ki jo ima v vseh pomembnejših mednarodnih dokumentih, vključno s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (19. člen) ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (10. člen). Tudi zato ji v panteonu liberalne politične teorije pripada osrednje mesto, saj velja – kakor opozarjajo številni strokovnjaki – za nekakšen lakmusov test splošne svobode v pluralno različnih družbah. To ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je na seznamu indikatorjev demokratičnosti posamezne države svoboda izražanja na samem vrhu.
Funkcije svobode izražanja
V svojem čisto klasičnem pojmovanju je njena osnovna funkcija, kot je v svojem eseju O svobodi zapisal John Stuart Mill, epistemološka. Svoboda izražanja namreč temelji na predpostavki, da najboljša rešitev, predlog ali rezultat izhajajo iz medsebojnega spopadanja in izmenjave različnih mnenj ter informacij, ki ga omogoča prost pretok idej. Poleg tako imenovane »demokratične« funkcije, v okviru katere figurira kot nekakšen prvi pogoj demokracije ter arhetip vseh drugih pravic in svoboščin, je svoboda izražanja povezana tudi z zagotavljanjem državljanske enakosti. Kakor v svoji knjigi Why Societies Need Dissent ② opozarja Cass Sunstein, svoboda izražanja »zmanjšuje vrzel med voditelji naroda ter njegovimi državljani« in tudi »ščiti politično nesoglasje in nestrinjanje«. Prav tako je bistvena za kultiviranje temeljnih državljanskih vrlin, vključno s toleranco ter medsebojnim spoštovanjem, saj je povezana z zagotavljanjem dostojanstva posameznikov ter različnih družbenih skupin.
Meje svobode izražanja
Kljub številnim funkcijam, ki svobodi izražanja podeljujejo privilegirano mesto med temeljnimi pravicami in svoboščinami, določitev njenih omejitev oziroma mej še zdaleč ni neproblematična. Pravzaprav so razprave o njenem statusu, obsegu in utemeljitvi med najbolj protislovnimi, tako na filozofski in normativni kot tudi na politični ravni. Kakor je v svoji knjigi Freedom of Speech and Its Limits ③ poudaril Wojciech Sadurski, sta v kontekstu demokratičnih držav, »javni in akademski diskurz o svobodi izražanja osredotočena na obrobje te svobode: poudarek je na njenih zunanjih mejah in ne na osrednjem območju svobode izražanja«.
To se v vsej svoji neposrednosti manifestira skozi sovražni govor ter s tem povezano spodbujanje sovraštva, rasizma, nestrpnosti ter drugih diskiriminatornih praks. Javni sežigi knjig in verskih simbolov ter spodbujanje sovraštva in diskriminacije, ki je svojo najbolj nedavno obliko privzelo v pozivih k nasilju do beguncev prek spletnih forumov in družabnih omrežij ter javnih protestih v številnih evropskih mestih, so samo nekateri izmed primerov, ki opozarjajo, da svoboda izražanja – kljub njeni osrednji vlogi v zagotavljanju odprte in svobodne družbe – ni absolutna oziroma brezpogojna.
Ta sklep je – vsaj za večino strokovnjakov na evropski strani Atlantskega oceana – pričakovano neproblematičen. Dediščina oziroma breme totalitarizmov 20. stoletja, ki smo jim bili priča v Evropi, nakazuje, da je omejitev svobode izražanja v celoti legitimna varovalka pred ksenofobijo, diskriminacijo in nestrpnostjo kot neposredno posledico sovražnega govora. Prav zato je spodbujanje sovraštva, rasizma, nestrpnosti ter drugih diskiriminatornih praks v zakonodaji številnih evropskih držav prepovedano. Čeprav je bila svoboda izražanja v svoji dolgi zgodovini velikokrat na preizkušnji, bi bil sklep večine strokovnjakov na ameriški strani Atlantskega oceana nedvomno diametralno nasproten sklepu evropskih kolegov: z omejitvijo svobode izražanja, na kateri temelji prepoved sovražnega govora, se potencialno odpre več problemov, kakor pa razreši.
Paradoks politične korektnosti
Kljub nedvoumni jasnosti sporočila, da je vsakršno spodbujanje sovraštva, rasizma, nestrpnosti ter drugih diskiriminatornih praks (še posebno do marginalnih oziroma deprivilegiranih družbenih skupin) moralno nesprejemljivo, je omejitev svobode izražanja v primeru prepovedi sovražnega govora (tudi zaradi vse prej kot enopomenskih učinkov) treba misliti v vsej svoji kompleksnosti in protislovnosti. Soglasje o vlogi in pomenu svobode izražanja v pluralno raznolikih družbah kot tudi teoretični upravičenosti in praktični nujnosti prepovedi sovražnega govora je namreč vse prej kot splošno sprejeto dejstvo.
Pravzaprav se iskanje enopomenskih odgovorov na probleme, napetosti in izzive, ki jih odpira ta problematika, praviloma spopada z vrsto zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. Zadevo dodatno zaplete tudi dejstvo, da se zaradi enostranskega oziroma dvoumnega odziva politike na spodbujanje sovraštva, rasizma, nestrpnosti ter drugih diskiriminatornih praks, moralni argument zoper sovražni govor – najmočnejše orožje iz arzenala »prohibicionistične« politike proti omejevanju svobode izražanja – lahko sprevrže v moraliziranje. Če želimo, da slogani in kampanje ozaveščanja, ki opozarjajo na nedopustnost spodbujanja sovraštva, rasizma, nestrpnosti ter drugih diskiriminatornih praks, ne postanejo prazni, politike spopadanja z različnimi pojavnimi oblikami nestrpnosti pa slepe, sta tako retorika brezpogojnega idealiziranja svobode izražanja kot tudi paternalistično moraliziranje prepovedi sovražnega govora neustrezna.
V razpravah o mejah svobode izražanja osnovni problem namreč ni v sami opredelitvi sovražnega govora, ampak v tem, kako njegovo prepoved in sankcioniranje pravzaprav utemeljiti. Kot že tolikokrat do zdaj bi bila ironija zgodovine – tokrat v okviru liberalne politične misli – namreč še večja, da smo problem najverjetneje sicer zadeli, a samo bistvo zgrešili.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
*1 Svoboda govora
*2 Zakaj družba potrebuje nestrinjanje
*3 Svoboda govora in njene meje
Gostujoče pero
Dr. Mitja Sardoč
programska skupina Družbena pogodba v 21. stoletju
, Pedagoški inštitut, Ljubljana
