Nagrajevanje po rezultatih dela v javnem zdravstvu
Število prebivalcev Slovenije je v zadnjih dveh desetletjih stagniralo, število zdravnikov je poraslo za 50 odstotkov in drugega zdravstvenega osebja za 40 odstotkov. Kako je mogoče, da so se pojavile velike čakalne vrste, da mnogi zavarovanci nimajo družinskega zdravnika, da se čaka na ortopedske posege več let? Očitno pri zaposlenih v javnem zdravstvu ni prave motivacije za delo in koriščenje vse razpoložljive opreme. Samo če se bo preseglo uradniški mezdni položaj zdravstvenega osebja, bo mogoče doseči večjo učinkovitost v javnem zdravstvu.
Sveti javnih zdravstvenih zavodov naj imenujejo in odpokličejo poslovodje samostojno, brez potrebnega soglasja političnih organov ustanoviteljev. Tako imenovanje ali odpoklici bi omogočali večje uveljavljanje načela strokovnosti in etičnosti. Če se želi povečati kakovost dela zavodov, je smiselno omogočiti, da jih veliko let poslovodijo etični, uspešni, delovni, inovativni in pošteni direktorji ali direktorice.
Dobro lahko poslovodita zdravstvene organizacije zdravnica ali zdravnik, ki sta usvojila tudi ekonomsko organizacijska, informacijska, sociološka in pravna znanja. Toda to terja čas za dodaten študij.
Pravilniki o nagrajevanju naj posebej skrbno uredijo nagrajevanje tistih zdravnikov, ki na podlagi izvirnih in globalno konkurenčnih storitev opravljajo storitve in posege na samoplačniškem svetovnem trgu.
Vprašanje raznoterih za dobro poslovodenje nujnih znanj je mogoče rešiti tudi z veččlanskim poslovodstvom. Na primer, javne zdravstvene domove bi lahko poslovodila tričlanska uprava v sestavi: zdravnik (zdravstvene storitve), medicinska sestra (preventivne dejavnosti) in organizator – ekonomist, informatik (ekonomika, organizacija, digitalizacija).
Sestava poslovodstev klinik in bolnišnic naj pokriva vsa pomembna področja. Kakovostno poslovodenje ne pozna enostavnega preglasovanja posameznih strok. Štejejo naj argumenti vsake stroke. Člani poslovodstva si morajo vzeti čas za razjasnjevanje posameznih vidikov poslovodnega odločanja. Najbolje je, da se sklepi sprejemajo soglasno. Če to ni mogoče, je treba sprejeti odločitev s preglasovanjem na podlagi upoštevanja poslanstva zdravstvene organizacije.
V skladu s predlogom slovenskega in ljubljanskega zdravniškega društva predlagam, da ima pri odločanju v kolektivnem poslovodnem organu, če je nujno nemudoma sprejeti odločitev, zdravnik dva glasova.
Če ima poslovodstvo več članov, je morda primerno, da zavod zastopata skupaj dva člana poslovodstva.
Poslovodne osebe naj prejemajo osnovno bruto plačo, ki naj ne presega štiri- do sedemkratnika minimalne bruto plače. Iz presežka prihodka nad odhodki ali za dosežke pri ekonomski sanaciji javnih zavodov, ki poslujejo z izgubo, naj jim pripade za uspešne delovne rezultate še stimulacija morda do višine 90 odstotkov njihove letne osnovne bruto plače, ki se izplača iz udeležbe na presežku prihodkov nad odhodki javnega zavoda ali v obliki dodatnih plač, če javni zavod zaradi prejšnjih poslovodij še vedno posluje z izgubo. O višini osnovne plače in stimulacije naj odločajo sveti zavodov na podlagi uresničevanja napovedanih poslovnih večletnih ali letnih načrtov poslovodnih oseb.
Storitve in posegi naj se plačujejo po normiranem času in ceniku. Standardi in normativi so osnova za določanje stroškovnih cen, ki jih priznava kot osnovo za pogodbe z izvajalci ZZZS. Če nastanejo zapleti, naj se plača vse nujne in realno opravljene storitve, tako kot jih lahko dokumentira digitalizirani zdravstveni informacijski sistem.
Izjemno pomemben del zdravstvene reforme je povezan z nalogo posodobitve standardov in normativov zdravstvenih storitev. Lahko se upoštevajo rešitve vsaj desetih evropskih držav, ki dosegajo visoko kakovost in učinkovitost javnega zdravstva. To je dolgoročna in zelo zahtevna naloga ZZZS.
Direktorji nekaterih javnih zdravstvenih zavodov mi govorijo, da jim s plačili, ki jih prejmejo od ZZZS, komaj uspe pokrivati realne stroške opravljenih storitev in posegov. Zasebniki ustvarjajo dobiček, ker opravljajo le bolje plačane storitve ali posege in se ne obremenjujejo z vsemi stroški, ki jih morajo nositi javni zdravstveni zavodi.
Predlagam, da se ustanovi vsaj dve delovni strokovno in interesno mešani skupini, ki naj na podlagi sedanjih standardov in normativov ZZZS ter standardov in normativov vsaj petih najboljših evropskih zdravstvenih sistemov, neodvisno druga od druge, izdelata predloge za nove sodobne standarde in normative. Svet ZZZS naj zatem usvoji predlagane standarde in normative ter določi stroškovne cene na podlagi vsebinske primerjave predlaganih rešitev.
Vlada naj o predlogih standardov in normativov, ki jih pripravi ZZZS, poda svoje mnenje. Gre za odločitve, ki vplivajo na vse javne finance.
Za zdravila, opremo in tehnične pripomočke naj ZZZS priznava izvajalcem zdravstvenih storitev le povprečne cene v razvitih članicah EU.
K upravičenim funkcionalnim in materialnim stroškom ter stroškom za plače oziroma stroškovni ceni naj ZZZS doda tudi del, namenjen stimulaciji zaposlenih na podlagi uveljavljanja načela nagrajevanja po rezultatih dela v višini od 3 do največ 5 odstotkov vrednosti vsake zdravstvene storitve. Tako bo mogoče uresničevati načelo nagrajevanja po rezultatih dela, ustvarjalnosti in inovativnosti z nagradami iz presežka prihodkov nad odhodki javnega zavoda ali z dodatnim variabilnim delom plač ali višjim regresom in višjo novoletnico oziroma božičnico.
Nagrajevanje po rezultatih dela in ustvarjalnosti je uveljavljeno v tržnem delu uspešnega slovenskega gospodarstva. Ker je izjemno uspešnih zaposlenih v povprečju komaj ena petina strokovnjakov, je nagrajevanje izjemno uspešnih sodelavcev realno mogoče samo, če imajo nagrade in plače status poslovne skrivnosti. Slovenska brezmejna nevoščljivost ubija ustvarjalnost nadpovprečno delavnih in ustvarjalnih sodelavcev.
Zagotavljanje javnega interesa
Menim, da je mogoče javni interes na področju zdravstva v celoti zagotoviti s kvalitetnimi zakoni, ki določajo pravila in pogoje opravljanja zdravstvene dejavnosti, z enakopravnim sodelovanjem zaposlenih in ustanoviteljev ter uporabnikov v skupščini ZZZS in v svetih javnih zavodov in s sprotnim plačevanjem opravljenih zdravstvenih storitev na podlagi kvalitetnih standardov in normativov ter stroškovnih cen in z dodatkom za uspešnost. Plačilo storitev mora upoštevati vse potrebne stroške vseh zvrsti zdravstvenega osebja, ki neposredno izvaja storitve, stroške opreme, režije, amortizacijo in druge upravičene stroške. Ob širitvi dejavnosti z novimi programi in zgradbami je treba zagotoviti dodatne vire dolgoročnega financiranja.
Avtonomija zavodov pri nagrajevanju zaposlenih
Vprašanje urejanja delovnih razmerij in nagrajevanja vsega zdravstvenega osebja naj sodi v pristojnost avtonomije javnih zavodov, toda pod pogojem, da ZZZS sproti plačuje opravljene storitve in da je v zavodih zadosti kadra. Enotni plačni sistem naj se zadrži samo za politične funkcionarje, sodnike, za davkarijo, policijo, vojsko in uradnike, ki vodijo upravne postopke in ne prodajajo storitev na trgu. Za družbene sloje, ki nastopajo na trgu in ustvarjajo prihodek s plačevanjem storitev, tako na primer zdravnike, znanstvenike, šolnike, humanitarce, kulturnike, športnike, enotni plačni sistem ni potreben. Je v nasprotju z načelom plačevanja opravljenih storitev. V ceni storitev, ki jih financira država, lokalna skupnost ali ZZZS, se mora upoštevati strukturo in kvalifikacije sodelavcev.
Če se bo na podlagi digitalizacije uvedlo sprotno spremljanje opravljanja zdravstvenih storitev na podlagi povezanega informacijskega sistema, se bo lahko zaposlene zdravnike nagrajevalo na podlagi količine opravljenih storitev. Tisti, ki bo delal več, bo tudi več zaslužil. Poslovodstva morajo vsem zagotoviti enake možnosti za doseganje minimalnih delovnih norm in za dodatno delo.
Ključno merilo kakovosti opravljanja zdravstvenih storitev je uspešnost zdravljenja in celovito zadovoljstvo pacienta.
Zato naj bodo timi družinske medicine na podlagi preventivnega dela dodatno nagrajeni, če so njihovi zavarovanci nadpovprečno zdravi in če so nadpovprečno uspešni pri zelo zgodnjem odkrivanju bolezni.
Zdravniki in sodelavci, ki delajo s pacienti, si zaslužijo nagrade za delovno uspešnost in ustvarjalnost, če v kratkem času in z minimalnimi stroški pacienta pozdravijo ali mu bistveno izboljšajo zdravstveno stanje in počutje.
Kakovost opravljanja zdravstvenih storitev lahko spremljajo predstojniki notranjih organizacijskih enot, kakovost dela stroškovnih mest ali profitnih centrov pa poslovodstva javnih zavodov. Zato naj o nagradah na podlagi kakovosti in inovativnosti odločajo na nejaven način slednji. Tisti, ki kakovostno opravijo največ storitev in so najbolj uspešni pri zdravljenju pacientov, naj bodo za to nagrajeni predvsem z večjo udeležbo pri presežku prihodkov nad odhodki javnega zavoda ali z dodatnimi variabilnimi izplačili plač ali z bonusi. To nalogo pravičnega nagrajevanja lahko opravljajo samo poslovodne osebnosti, ki same zgledno delujejo v skladu z deontološkimi načeli. Osebnosti, ki jim je zaslužkarstvo bolj pomembno kot zdravstveno stanje pacientov, ne smejo zasedati poslovodnih mest v javnih zdravstvenih zavodih.
Pravilniki o nagrajevanju naj posebej skrbno uredijo nagrajevanje tistih zdravnikov, ki na podlagi izvirnih in globalno konkurenčnih storitev opravljajo storitve in posege na samoplačniškem svetovnem trgu. Zdravstveni zavod namreč dobi naročilo zato, ker ga bo opravil njegov zaposleni svetovno znani zdravnik. Zato naj gre po pokritju funkcionalnih in režijskih stroškov javnega zavoda preostali zaslužek vodilnemu zdravniku, s pravico, da ga dodeli sebi in razdeli med sodelavce.
Za zadovoljstvo in pozitivno motivacijo zaposlenih je enako kot materialno nagrajevanje pomembno, da vodilni sproti in javno, vsaj pred sodelavci, pohvalijo vsakogar, ki je dosegel izjemen delovni ali ustvarjalni dosežek.
***
Dr. Gojko Stanič, pravnik in politolog.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
