Tiskane izdaje
Napoleon je prispel v neko nemško mesto, kjer ga niso pozdravili z običajnim topovskim pozdravom. Ves jezen je poklical župana in zahteval pojasnilo. Nemec je iz žepa potegnil dolg zvitek papirja in povedal: »Na seznamu imam naštetih 99 razlogov. Prvi razlog: nimamo topa.« »Dovolj je,« ga je prekinil Napoleon in ga poslal domov.
Zgodbe sem se spomnil pred približno dvema tednoma, ko sem prebral mirovni načrt Jicaka Hercoga v desetih točkah. Hercog, vodja laburistične stranke, je pošten in pameten človek. Vse slabe stvari, ki so jih pisali o njem, ko se je zdelo, da se ponižno plazi proti koaliciji z Benjaminom Netanjahujem, so pred kratkim ovrgla razkritja o mirovni pobudi iz Akabe. Voditelji Egipta, Jordanije in Izraela so se menda sestali na skrivaj in prosili Hercoga, naj zagotovi mir tako, da se pridruži Netanjahujevi koaliciji. Hercog se je pustil preslepiti Netanjahuju in se je strinjal. Med viharjem zaničevalnih odzivov ni rekel niti besede. To dokazuje, da je pošten in odgovoren človek. Brez dvoma bi lahko postal dober premier na Irskem, kjer je bil njegov ded glavni rabin, ali celo v Švici. Ne pa v Izraelu. Izrael zdaj potrebuje močnega in zelo karizmatičnega voditelja z dobrim poznavanjem zgodovinskega spora. Ne pa Hercoga.
Vrnimo se k Napoleonu. Pred dvema tednoma je Hercog ponosno objavil svoj mirovni načrt v desetih točkah. V prvi točki obredno ponovi načelo dveh držav. Najpomembnejša je druga točka. V njej je zapisal, da se bodo mirovna pogajanja začela čez deset let. Tu bi ga Napoleon prekinil in mu rekel: »Dovolj je. Pojdi domov!« Že razmišljati o tem, da je mirovna pogajanja mogoče preložiti za deset let, je nesmiselno. Ljudje, ki živijo pod brutalno zasedbo, ne bodo sedeli mirno deset let. V tem obdobju načrt določa, da morajo Palestinci (šesta točka) ukrepati proti »terorizmu in uporom«. Niti besede o izraelskem nasilju in »uporih«. Po desetih letih, »če v tem času ne bo nasilja na tem območju«, se bodo začela mirovna pogajanja. Na našem območju deset let pomeni celo večnost. Trenutno na območju divja več vojn. Zasedba se nadaljuje, kadar koli lahko izbruhne intifada v Palestini.
Med desetletnim obdobjem se bo veselo nadaljevalo judovsko naseljevanje na zasedenih ozemljih. Seveda samo v »strnjenih naselbinah«. Teh namišljenih območij seveda nikoli niso definirali, tudi Hercog jih ni definiral. Nikjer niso na voljo zemljevidi teh območij. Prav tako se ne ve, koliko je teh območij, še manj pa, kje so njihove meje. Za Arabce so »strnjene naselbine« samo izgovor za to, da Judje še naprej gradijo naselbine, medtem ko se pretvarjajo, da jih ne. Neki Arabec je izjavil: »Pogajamo se o pici, medtem ko vi jeste pico.« Slišati je trditve, da celotno ozemlje vzhodno od Jeruzalema pripada strnjeni naselbini in bi ga bilo treba takoj priključiti Izraelu. Tako bi prihodnjo državo Palestino presekali skoraj na dva dela, ki bi ju povezovalo samo nekaj kilometrov puščave blizu Jeriha.
Ah, Jeruzalem! Hercogov načrt ga sploh ne omenja. To se na prvi pogled morda zdi nenavadno − a ni tako. To pomeni, da Hercogov načrt ne predvideva nikakršne spremembe statusa »združenega Jeruzalema, večne prestolnice Izraela«. Tu se spet pojavi Napoleon. Načrt, ki ne predvideva rešitve za Jeruzalem, je pravzaprav mesto brez topov. Vsakdo, ki ve vsaj nekaj malega o tem, kako razmišljajo Arabci in muslimani, se dobro zaveda, da noben Arabec ali musliman na svetu ne bo pripravljen skleniti mirovnega sporazuma, če ta predvideva, da bo Vzhodni Jeruzalem in sveto zatočišče pripadlo nemuslimanom. Za Jeruzalem lahko predlagamo več rešitev − delitev, skupno upravo ali druge rešitve −, vendar je načrt, ki ne predlaga nobene rešitve, ničvreden. Razkriva neskončno nepoznavanje arabskega sveta.
Kaj še manjka načrtu? Begunci, seveda. Po vojni leta 1948 je več kakor polovica Palestincev zbežala iz svojih domov ali pa so jih iz njih pregnali (pred kratkim sem v svojem članku poskušal pojasniti, kaj se je dejansko zgodilo). Številni tedanji begunci in njihovi potomci zdaj živijo na Zahodnem bregu in v Gazi. Mnogi živijo v sosednjih arabskih državah in drugod po svetu. Noben Arabec ne more podpisati mirovnega sporazuma, ki ne predvideva vsaj simbolne rešitve. Zdaj se bolj ali manj tiho strinjamo, da je treba doseči »pravično in sporazumno« rešitev, ki mora po mojem mnenju predvideti vrnitev omejenega števila ljudi in plačilo velikodušne odškodnine, s katero bi financirali naselitev vseh drugih zunaj Izraela. Toda številni Izraelci menijo, da bi, če bi pustili, da bi se vrnil en sam begunec, smrtno ogrozili Izrael kot »judovsko in demokratično« državo. Če tega vprašanja niti ne omenimo − razen kot nejasno »osrednje vprašanje« −, je vse skupaj kratko malo nesmiselno.
Manjka še eno vprašanje. Načrt določa, da je eden od pogojev za sklenitev miru enotnost med Palestinci na Zahodnem bregu in v Gazi. V redu. Toda ali je to vprašanje kakor koli povezano z nami? Seveda je. V sporazumu iz Osla se je Izrael zavezal, da bo odprl štiri »varne prehode« med Zahodnim bregom in Gazo, dolge približno 40 kilometrov, čez izraelsko ozemlje. Sporazum ni natančno določal, kakšni morajo biti ti prehodi − ekstrateritorialne ceste, železniška proga ali kaj drugega. Odprli niso nobenega prehoda, čeprav so sprva postavili cestne znake, ki so jih pozneje odstranili. To je še vedno očitna kršitev sporazuma. Neizogibna posledica (glej primer Pakistana) je razpad na dve entiteti: Zahodni breg pod PLO in Gaza pod Hamasom. Zdi se, da je izraelska vlada zadovoljna s takšnim stanjem. Ponovna združitev pomeni odprtje prehodov. Hercogov načrt tega vprašanja sploh ne omenja.
Načrt je pravzaprav videti kot švicarski sir − v njem je več lukenj kakor trdne snovi.
V svojem življenju sem sodeloval pri pripravi številnih mirovnih načrtov. Septembra 1958 sem s prijatelji objavil Hebrejski manifest, dokument z 82 točkami, med drugim tudi vsestranski mirovni načrt. Zato bi lahko trdil, da sem nekakšen strokovnjak za pripravo načrtov (žal ne tudi za sklepanje miru). Hercogov načrt nima nič skupnega s sklepanjem miru. Z njim ne nameravajo prepričati Arabcev. Je neprepričljiv besedni konstrukt, namenjen temu, da bo všeč judovskim izraelskim volivcem.
Vsi pametni Izraelci se zdaj že zavedajo, da nas čaka usodna izbira: dve državi ali država apartheida ali ena država z arabsko večino. Večina Izraelcev noče izbrati nobene od teh možnosti. Kdor koli bi rad vodil Izrael, mora predlagati Rešitev. To je torej Hercogova Rešitev. Namenjena je samo judovsko-izraelskim očem. Arabcev pri tem ni treba upoštevati. Njegova rešitev sama po sebi ni ne boljša ne slabša od številnih mirovnih načrtov. Je samo še eden od številnih nepomembnih dokumentov.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
