Tiskane izdaje
V uvodu dokumenta smo zato zapisali, da je politizacijo in zasledovanje parcialnih osebnih interesov pri kadrovanju uprav treba preseči s postavljanjem strokovnih meril izbora in strokovno vodenimi postopki selekcije kandidatov, ki bodo članom nadzornih svetov omogočali utemeljitev njihovega izbora in izvajanje dolžne skrbnost glede kadrovanja uprav. Strokovno vodeni postopki in merila kadrovanja so tudi v interesu izbranih kandidatov, saj odvračajo morebitne dvome o njihovi strokovnosti in referencah ter o ustreznosti njihovega izbora.
V praktičnih napotkih zapisana dobra praksa nastavlja ogledalo, v katerem pa se ogledajo le redki. K pisanju me je spodbudilo medijsko pojavljanje državnega sekretarja, zadolženega za koordinacijo velikih infrastrukturnih projektov, kot kandidata za vodenje Luke Koper. Moje razmišljanje pa je namenjeno temu, zakaj ne bi smel postati kandidat za predsednika uprave, tudi če bi izpolnjeval vse formalne pogoje.
Navajam štiri razloge, zakaj Gašpar Gašpar Mišič ne bi smel biti kandidat za vodenje Luke.
Nasprotje interesov
Nasprotje interesov odločevalca: na sedanji funkciji ima pomembno vlogo pri zagotavljanju okoliščin za razvoj Luke Koper. Pomembno je, da kot državni funkcionar izpolni svojo dolžnost v polnem političnem mandatu ter s tem izkaže resnost in zavezanost svojem delu. Nikakor pa naj v tem času ne išče drugih zaposlitvenih priložnosti. Skrajno neprimerno je, da za področje, ki ga kot državni funkcionar na tako visoki ravni pokriva, javno izkazuje interes za vodenje ene od družb. To je kot nespodobno povabilo samemu sebi! Naj dela za Luko najboljše možno tam, kjer je. Kaj če tak kandidat ni izvoljen? Bo lahko še naprej tvorno sodeloval z imenovanim protikandidatom in delal v dobro družbe? Slišala sem za primer v Bosni, ko si je gospodarski minister želel na vrh mednarodne korporacije v regiji. Seveda so tujci to razumeli kot izsiljevalsko taktiko, saj je bil za panogo, v kateri družba deluje, njihov najpomembnejši odločevalec. Takšen kandidat je zato nelojalna konkurenca vsem protikandidatom.
Vlada in stranke bi to področje v prihodnje lahko uredile in poskrbele, da kaj takega ne postane normalna praksa. Nadzorniki pa bi morali to upoštevali kot izločitveni kriterij pri izboru kandidata, ki ga vnaprej razkrijejo.
Samopromocija kandidata
Samopromocija kandidata kot negativna selekcija: v takšnih primerih, ko se kandidat javno hvali, kaj zmore in da je najboljši za vodenje družbe, vsaj zame osebno kot nadzornico obstaja dvom o osebni značilnosti in egu posameznika kot pomembni omejitvi za uspešno vodenje podjetja. Najboljši ljubimci se nikoli ne hvalijo pred drugimi. Kdor potrebuje samohvalo, mu nekaj pomembnega manjka. Idealna bi bila medijska ignoranca samooklicanih kandidatov, kar si je skoraj nemogoče zamisliti, saj gre za državnega sekretarja.
Neprimernost takšnega ravnanja želim podpreti s povzeto dobro prakso v Praktičnih napotkih za nadzorne svete pri kadrovanju uprav v poglavju Diskretnost postopka in varstvo osebnih podatkov. Tam je zapisano, da je eno temeljnih pravil kadrovske stroke spoštovanje človeške integritete in s tem diskretnosti postopkov. Posebej je poudarjeno, da se diskretnost glede kandidature zahteva tudi od samih kandidatov, ki postopka ne smejo izrabljati za morebitno samopromocijo. Žal se vse prevečkrat zgodi, da v procesu izbora vodilnih oseb v izpostavljenih družbah ti podatki postanejo javni. To je nedopustno in lahko vodi celo v diskreditacijo posameznikov. Napotki pravijo, da se morajo kadrovske komisije in člani nadzornih svetov zavedati, da so zavezani k molčečnosti in da je razkrivanje informacij lahko zelo škodljivo za družbo, še bolj pa za kandidate. Nespoštovanje diskretnosti prijavljenih kandidatov vodi v zmanjšanje interesa za prijavo kakovostnih kandidatov. Kandidati pa v tem primeru nosijo posledice, ki pomembno vplivajo na nadaljnji razvoj njihove kariere, in v primeru neizbora postanejo nezaželeni na funkciji, ki jo opravljajo.
Neodvisnost izbora
Dvom o neodvisnosti izbora nadzornikov – če bo tak kandidat imenovan, bo za nadzornike Luke vedno obstajal dvom o njihovem izboru – če imenuješ obstoječega državnega sekretarja, ki javno izjavlja, da so ga povabile določene pomembne osebe (in ne nadzorni svet), je kaj drugega v resnici težko misliti. Seveda tak kandidat tudi nadzornike postavlja v nasprotje interesov, saj je za družbo na ministrstvu pomemben odločevalec.
Nadzorni svet naj se v takšnih primerih zaveda pomembnega tveganja za ugled družbe in korporativno kulturo v njej.
Transparentnost kadrovanja
Transparentnost političnega kadrovanja – ali je mogoče, da je bila transparentnost postopkov kadrovanja razumljena napačno? Dobra praksa se zavzema za strokovno vodene postopke selekcije vodilnih in merila, ki naj bodo vnaprej razkrita. Namesto tega smo v javnosti priča transparentnemu postopku političnega kadrovanja, ko politični funkcionarji prostodušno razlagajo o političnih kvotah, politiki pa postajajo kandidati za vodenje družb na povabilo pomembnih oseb. Pa da ne bo pomote: proti samemu državnemu sekretarju nimam nič. Vsakdo namreč ravna po svojem prepričanju in vesti. Moti me le to, da njegovo ravnanje lahko postane v takšnem primeru družbeno sprejemljivo in se v poslovnih, strokovnih in političnih krogih ne šteje za popolnoma neprimerno. Toleriranje majhnih ali velikih nepravilnosti in neumnosti se ne zgodi naenkrat, ampak tako, da vsak dan privoliš v nekaj malega več in postopno dviguješ prag tolerance. V resnici ne opaziš, da se to dogaja, in če nekega dne pogledaš od daleč, si presenečen, da se ti je to zgodilo.
Včerajšnji odstop Gašparja Gašparja Mišiča navedenih argumentov ne spremeni.
––––––
