Tiskane izdaje
Zorana Baković
Napetost je pogosto bolj strašljiva od daleč, kakor če jo gledamo v oči. Tako je tudi s Korejskim polotokom. V Seulu, ki je oddaljen 50 kilometrov od meje s Severno Korejo, si je težko predstavljati, da je jedrska vojna za vogalom.
Metropola, ki ima v samem mestu 11 milijonov prebivalcev, z okolico vred pa 25 milijonov, oddaja čudežno energijo. Ne deluje kot mesto, ki se pripravlja na katastrofo. V nebotičniku Mednarodnega finančnega centra sem se pogovarjala s Paulom Choijem, glavnim analitikom investicijske družbe CLSA. Ko sem ga vprašala, ali se boji tega, da bi Severna Koreja lahko ogrozila izpeljavo zimske olimpijade v Pjongčangu februarja prihodnje leto, se je z odkritim cinizmom nasmehnil.
»Takšno stanje je tukaj že precej dolgo,« je povedal. »Resda je prisotnost jedrskega orožja vse skupaj zapletla, a to ni nič novega. Nekateri tujci o Severni Koreji sploh ne razmišljajo in pogosto sploh ne vedo, kje je. So pa tudi taki, ki gredo v drugo skrajnost in imajo občutek, da bo vsak čas izbruhnila vojna.«
Choi me je še naprej opozarjal, da je iz korejske perspektive vse skupaj malce drugačno. »Živeti moramo svoja življenja in ne moremo zanemariti vsakdanjih obveznosti samo zato, ker je Severna Koreja izstrelila raketo ali preizkusila bombo. Da, nevarnost obstaja, a že od nekdaj in ni nikakršna novost.«
Grožnje z druge strani
Spomnim ga na to, da morda ni bilo vedno tako, s čimer se Choi delno strinja. »Da, napetost je večja, ker ima Severna Koreja oborožitev, ki je prej ni imela. Toda vzemimo stvari takole: tudi pred jedrsko bombo bi bila potrebna zgolj običajna severnokorejska artilerija, da nas zravna z zemljo. Da ne govorimo o kemični ali biološki oborožitvi.«
Glavna razlika je zdaj tudi grožnja sosednjim državam, predvsem Japonski in ZDA, je povedal. »Iz ameriške perspektive so se stvari res spremenile s tem, da lahko Severna Koreja vstavi jedrsko konico na raketo dolgega dosega,« je povedal Choi, »ter s tem, da je na mesto predsednika ZDA prišel človek, kakršen je Donald Trump.« Prepričan je, da obstaja možnost, da bi Američani preventivno napadli Severno Korejo, da bi se izognili njenemu napadu na ameriško kopno. »To pa že ni več grožnja Severne Koreje, ampak Amerike, ki bi lahko začela vojno,« je povedal Choi. »Če bi se to zgodilo, bi bila Južna Koreja žrtvovana. Človeku, kakršen je Trump, ne bi bilo mar za življenja Južnih Korejcev in Japoncev. Sledi načelu Najprej Amerika in v mislih bi imel predvsem ameriške interese.« Med dvema Korejama, pravi Choi, je vzpostavljeno ravnovesje zastraševanja, ker imata obe državi dovolj oborožitve, da bi bilo v primeru vojne vzajemno uničenje zagotovljeno. »Zato vojne ni,« je povedal. »Obe strani se zavedata, da bi v trenutku, ko bi ena od njiju začela vojno, bil to konec za obe. Zato se ni nič zgodilo, tudi ko je Severna Koreja preizkusila jedrsko bombo, in to ne enkrat, marveč šestkrat.«
Iz oči v oči s Kitajsko
Medtem ko ponavlja, da oboroženi napad na Severno Korejo ni rešitev tudi zato, ker ne Južna Koreja ne Amerika ne vesta, kje so spravljene jedrske bombe in kje je Kim Džong Un, Paul Choi opozarja, da bi bila v takšnem scenariju lahko ena od žrtev svetovno gospodarstvo. Južna Koreja je namreč eden od pomembnih členov v svetovni industrijski verigi.
»Malo bolje razmislite o tem, kaj bi se zgodilo, če bi ZDA napadle Severno Korejo in bi jim uspelo, na primer … zrušiti Kim Džong Unov režim?« se vpraša Choi. »Kako naprej? Nikakršnih zagotovil ni, da ne bi bil naslednji, ki bi si prigrabil oblast v Pjongjangu, kaj drugačen od Kim Džong Una.«
Treba pa je tudi premisliti druge posledice, ki bi se nanašale na prvega soseda. Choi je prepričan, da bi končna ameriška odločitev za napad na Severno Korejo praktično pomenila spopad iz oči v oči s Kitajsko. »Nisem prepričan, da je Amerika na to pripravljena.«
Glede na to, da se je Seul v času, ko sva se pogovarjala, pripravljal na obisk Donalda Trumpa, ki je druga postaja na njegovi azijski turneji, se neizogibno zastavlja vprašanje, ali bo Trump prav tu dokončno definiral ameriško strategijo za severovzhodno Azijo.
»Ne vem, ali Trump sploh ima kakšno strategijo,« je rekel Choi. »Če on govori eno, njegovi sodelavci pa drugo, potem ne vem, kakšna bi lahko bila ta strategija. Ali pa jo dobro skriva. Bilo bi presenečenje, če bi ob tej priložnosti pokazal spravljiv odnos do Severne Koreje.«
Vendar Choi tega ne pričakuje, saj meni, da je cilj Trumpovega obiska predvsem pokazati soglasje med ZDA in Južno Korejo glede sankcij in to, da ne bodo dopuščali provokacij severnokorejske strani.
Priložnost za reforme
Čeprav se vsi analitiki strinjajo, da je pri obisku ameriškega predsednika v severovzhodni Aziji pomembneje to, kar bo sledilo po turneji, pa Paul Choi ne vidi veliko prostora za strateške manevre južnokorejskega političnega vrha niti med srečanjem s Trumpom, kakor tudi ne po njegovem bivanju v Seulu.
»Južni Korejci menijo, da je nacionalna varnost pomembna in več je tistih, ki menijo, da moramo ostati na strani Amerike,« je povedal. »Tudi če bi se hotel predsednik Mun Džae In odmakniti od ZDA, ne more iti daleč, ker bi izgubil podporo javnosti in še posebej glasove volivcev, stare od trideset do petdeset let, ki bi bili sicer s konservativci, a so zanj glasovali, ker verjamejo, da so v Južni Koreji pomembne gospodarske reforme, ki jih je Mun obljubljal.«
»Nikdar do zdaj ni bilo takšnih razmer za reforme,« je rekel Choi. To argumentira s tem, da konservativci od aretacije nekdanje predsednice Park Geun Hje niso bili še nikoli tako oslabljeni kot zdaj. Že dolgo je v zavesti ljudi, da se mora spremeniti gospodarski model, usmerjen na izvoz in ki je skoncentriran okoli »čaebolov« (korporacijskih družinskih imperijev). Prvič se je zgodilo, da je nezadovoljno ljudstvo zaradi spremljajočih pojavov takšnega modela šlo na ulice.
Na protestih proti korupciji, premoženjskemu prepadu in stagnaciji življenjskega standarda lansko leto je sodelovalo več kot dva milijona ljudi. Mun Džae In mora prav zaradi tega, ker ima veliko priložnost izvesti gospodarsko prestrukturiranje, paziti na to, da z velikim odmikom od ZDA kot garanta južnokorejske varnosti ne izgubi podpore kritične mase.
Poleg tega, pravi Choi, je Amerika edina sila v tej regiji, ki želi združitev Korejskega polotoka pod zastavo Južne Koreje. »Kitajska si tega ne želi, verjetno pa tudi ne Japonska,« je povedal. »Če bi bila združitev izvedena pod vodstvom Južne Koreje, bi ameriški vojaki ostali na polotoku. Zadnje, kar si Kitajci želijo videti, je, kako ti vojaki prečkajo 38. vzporednik. Ni jim všeč, da ima Severna Koreja jedrsko orožje, a bi jo raje sprejeli kot jedrsko silo kakor pa dovolili, da režim v Pjongjangu pade.«
Severna Koreja
Na koncu Paula Choija vprašam, ali res slabi ameriška dominacija na območju severovzhodne Azije. Choi najprej opozori na to, da so ZDA še vedno dominantna supersila. »Vendar pa v regiji izgublja svojo kredibilnost, ker Trump govori eno, njegovi sodelavci pa drugo, pa tudi ker dvomi o svobodnotrgovinskih sporazumih ter vse bolj jasno daje vedeti, da ne gre več za državo, na katero bi se lahko zanesli,« je povedal. Toda »če se Amerika odpove naši regiji, se bo povečal vpliv Kitajske,« pravi Choi in poudari, da je celo v njegovi državi Kitajska na nekaterih področjih že prerasla ZDA. Na primer kot trgovinska partnerica, kot izvozni trg in tudi država, iz katere prihaja največ obiskovalcev, od katerih je odvisen turistični sektor. Če se Amerika odpove tudi vlogi zaščitnice naše varnosti, potem se bodo države, kot je Južna Koreja, približale Kitajski. »Nekaterim to ne bo všeč,« je povedal Paul Choi, »toda to je pač dejstvo.«
Zorana Baković
