Nikoli ne smejo pozabiti, s kom imajo opravka
Pred letom dni ob tem času je le malokdo verjel v politično prihodnost turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Vztrajna hiperinflacija je uničevala turško gospodarstvo, država pa je gostila na milijone sirskih beguncev brez pravih možnosti za vrnitev domov. Nato je februarja letos sledil uničujoč potres, v katerem je umrlo več deset tisoč ljudi in ki je popolnoma ohromil lokalne institucije ter razkril vsesplošno korupcijo.
Poleg tega Turčija od neuspelega državnega udara julija 2016 postaja vse bolj avtoritarna. Še vedno ni možnosti za rešitev kurdskega vprašanja in končanje boja proti Kurdski delavski stranki (PKK), protiteroristični zakoni in ustrežljivo sodstvo pa so Erdoğanu dali močna orodja za zatiranje kakršnekoli opozicije.
Ta domača dogajanja so dolga leta povzročala težave v odnosih Turčije z Natom in Zahodom. Odločitev vlade iz leta 2017 o nakupu ruskega sistema zračne obrambe S-400 se je zdela napoved konca ameriško-turškega sodelovanja na področju oboroževanja; v tem času pa je skoraj povsem zastalo tudi njeno zbliževanje z Evropsko unijo.
Mnogi zahodnjaki so pričakovali, da bo Erdoğan na nedavnih državnozborskih volitvah končno poražen. Vendar je Erdoğan v drugem krogu predsedniških volitev odločno zmagal. Enako pomembno je, da so temeljne spremembe vseevropske ureditve po ruski obsežni invaziji na Ukrajino februarja 2022 okrepile Erdoğanovo moč.
Zaradi tesnih odnosov Turčije z Rusijo so se po nakupu S-400 pojavili dvomi o njeni lojalnosti kot članici Nata. V odgovor so ZDA preklicale obljubljeno dobavo šestih bojnih letal F-35, medtem ko so podobno dobavo izvedle za Grčijo, turško sosedo in dolgoletno nasprotnico. Nato so se zadeve zaostrile zaradi prošenj Finske in Švedske za članstvo v Natu, saj je Turčija blokirala pristop Švedske, ker je ta omogočila zatočišče pripadnikom Kurdske delavske stranke (PKK).
V zadnjem letu pa se je Erdoğan že potihoma ponovno povezal z Zahodom in bil posrednik med Ukrajino in Rusijo pri (nedavno prekinjenem) sporazumu, ki je omogočal ukrajinske pošiljke žita čez Črno morje. Domnevamo lahko, da ta dogovor med sprtima stranema ni bil sklenjen brez odobritve ZDA.
Na nedavnem vrhu Nata v Vilni je Erdoğan končno umaknil svoj veto na pristop Švedske, očitno v zameno za obljubo ZDA, da bodo njegovi vladi prodale bojna letala F-16. Še pomembneje pa je, da se je pridružil preostalim državam zavezništva in izrazil podporo prihodnjemu članstvu Ukrajine.
S temi potezami se je Erdoğan na veliko razočaranje Kremlja v celoti pridružil zahodnemu konvoju. Turčija si od takrat prizadeva celo za umiritev svojih zelo napetih odnosov z Grčijo. Namesto da bi še povečala napetosti s svojo sosedo (in članico Nata) v Egejskem morju in vzhodnem Sredozemlju, si zdaj prizadeva za približevanje in sodelovanje.
Zdi se, da so ukrajinska kriza in nedavne volitve Erdoğana in njegove svetovalce spodbudile k ponovni presoji geopolitičnega položaja Turčije. Ko gre za varnost, očitno ne vidijo resne alternative Natu in odnosom z Ameriko. Prav tako lahko zaradi vztrajnih gospodarskih kriz in inflacije Turčija veliko pridobi od močnejših vezi z EU. Kljub temu bi bilo napačno misliti, da se je Erdoğan oziroma njegov režim spremenil. Politiki v evropskih prestolnicah in Bruslju ne smejo nikoli pozabiti, s kom imajo opravka.
Prav tako pa ne smejo zanemariti geografske lege in geopolitičnega pomena Turčije. Turčija nadzoruje tudi dostop Rusije do Bližnjega vzhoda in vzhodnega Sredozemlja (preko Bosporja). Je pomemben akter na Bližnjem in Srednjem vzhodu, v Srednji Aziji, na Kavkazu in Balkanu ter ima velik vpliv na velike turške manjšine v ključnih državah članicah EU. EU je še vedno zelo odvisna od Turčije, saj ta sprejme na milijone beguncev, ki bi sicer poskušali vstopiti v blok.
Zaradi vseh teh razlogov je strateški pomen Turčije za Evropo težko preceniti. Toda kot je Erdoğan pokazal, ko je blokiral članstvo Švedske v Natu, se za doseganje svojih ciljev ne brani izsiljevanja in drugih trdih taktik. Prav tako ni mogoče računati na to, da bo vedno ravnal modro. Njegov poskus povezati švedsko prošnjo za vstop v Nato s pristopom Turčije k EU je bil na primer naravnost neumen, saj je Evropejce spomnil, da Turčija v resnici ne sodi v EU.
Kljub temu bodo morali evropski voditelji sodelovati z Erdoğanom, če jim je to všeč ali ne, saj je Turčija preveč pomembna, da bi jo lahko prezrli. Sodelovanje je najbolje omejiti na vprašanja skupnega interesa, kot sta varnost in migracije. Gotovo bi lahko izboljšali tudi gospodarske odnose. O turškem dostopu do skupnega trga EU, carinske unije in območja brez vizumov bi se lahko pogajali v okviru širše ponovne ocene odnosov. Vendar polnopravno članstvo v EU ne pride v poštev. Vojna v Ukrajini je jasno pokazala, da Turčija in Evropa ne moreta druga brez druge, Erdoğanovo ravnanje pa je poudarilo, kako različni sta EU in Turčija.
Glede na velikost in pomen Turčije je treba te razlike obvladovati, saj jih ni mogoče prezreti. Tako ali drugače bo preoblikovanje odnosov med EU in Turčijo imelo pomembno vlogo pri ponovnem usklajevanju evropske ureditve po ruski agresivni vojni.
***
Project Syndicate, 2023
www.project-syndicate.org
***
Joschka Fischer, nemški zunanji minister in podkancler od leta 1998 do leta 2005
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
