Njeno potovanje v letovišče Soči
sre, 08.11.2017, 09:00
Njeno potovanje v letovišče Soči

Kolinda Grabar Kitarović pri Vladimirju Putinu

Skrbno pripravljeno potovanje je bilo vsaj na prvi pogled videti kot iskanje sprave. Tudi čas je bil temu primeren. Tik pred bližajočim se dnevom spomina na mrtve se je predsednica Republike Hrvaške, Kolinda Grabar Kitarović, napotila na obisk k ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu.

Za takšno pot je imela vsaj dva razloga. Obuditev skorajda hladnih političnih odnosov z veliko državo na robu Evropske unije ter iskanje rešitve za zahteve ruske državne banke po vrnitvi velikega zneska, ki je bil posojen razpadajočemu hrvaškemu gospodarskemu velikanu, koncernu Agrokor.

Najprej o denarju, šele potem o prijateljstvu

Toda očitno so pripravljavci predsedničinih ruskih pogovorov spregledali pomembno stvar. Da otoplitve političnih odnosov dveh držav ne bodo omogočila manj trda pogajanja o načinih vrnitve gospodarskega dolga, temveč da bodo prav mogoči dogovori o novih načinih poravnanja bančnih dolgov določili morebitne nove odnose med državama.

Da bi to morali biti najprej pogovori o denarju, dobri milijardi evrov, in šele nato o meddržavnih odnosih.

Zato ni moglo biti presenečenje, da je bilo mesto za pogovornim omizjem namenjeno šefu ruske banke, Agrokorjeve upnice, Hermanu Grefu, ki je takrat verjetno že bil obveščen o novici, ki je nekaj dni kasneje politično pretresla hrvaško prestolnico. Ugotovljeno je bilo prav tisto, kar je hrvaška vlada omenjala kot nepomembno in nevredno širše pozornosti. Da ima poseben zakon, imenovan največkrat kar lex Agrokor, določbe, ki povsem določenim kreditodajalcem, med katerimi seveda ni ruske Sberbanke, dajejo izjemna pooblastila, ki presegajo moč in vpliv hrvaške vlade in jo na svojevrsten način izničijo. Prav zato je bilo skorajda neprijetno spremljati javne poudarke, ki so prihajali iz predsedničinega kabineta, da je predsednik Putin na svojevrsten način ukoril Grafa, naj ne bo stiskač in naj pozabi na ono drobtino, ki se ji reče milijarda evrov.

Grabar Kitarovićeva je šele po vrnitvi domov poudarjala, da pred potovanjem v Soči o tako pomembnih podrobnostih posebnega zakona ni bila obveščena, in tudi takoj pokazala na morebitnega krivca, hrvaško vlado in njenega predsednika Andreja Plenkovića. Hkrati je nemudoma zahtevala, v nasprotju z oceno hrvaške vladajoče stranke, ki ji tudi sama pripada, naj parlamentarna preiskovalna komisija, ki preiskuje ozadje padca Agrokorja, nadaljuje svoje delo in ugotovi ter določi tudi vse politične krivce, ki so ali so bili odgovorni.

Predsednica in njena distanca do vlade

Vzrok predsedničinega protesta bi lahko bile tudi vnaprejšnje ocene posledic vnovičnega trgovanja z delnicami Agrokorja na Zagrebški borzi. Kot se je pred dnevi pokazalo, bi bilo to zanjo politično smiselno. Delnice podjetij Agrokorja so dobesedno izgubile vrednost, tudi zaradi prodaje pokojninskih skladov in državnih družb.

Drugi vzrok bi lahko bila napovedana pobuda opozicijskih poslancev o glasovanju o zaupnici premieru Plenkoviću. Pa vendar bi bilo samo to premalo za predsedničino tako nenavadno poudarjeno distanciranje in ustvarjanje politične razlike med njo in vlado.

Najprej zato, ker Plenkoviću v hrvaškem parlamentu iz vrste notranjepolitičnih razlogov ne morejo izglasovati nezaupnice. In tudi zaradi nemoči vodilne opozicijske stranke socialnih demokratov, katere parlamentarni predstavniki si takšnega izida in novih volitev niti ne želijo.

Zato je treba iskati vzroke predsedničinega zadnjega odziva na težave Agrokorja drugje.

Treba se je vrniti v ruski Soči z vsaj začasno oceno, da predsednica ve nekaj več, da se pogovori v rezidenci ruskega predsednika niso končali samo z rutinskimi protokolarnimi in državniškimi pokloni. Očitno bi lahko bilo pomemben del pogovora tudi sporočilo o drugačnem ruskem odnosu do regije in Hrvaške.

Oktobra 2016 se je Putin udeležil dvodnevnega vrha držav skupine Brics (Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike) v indijski zvezni državi Goa. Na koncu je imel pogovor z novinarji o globalni politiki in težavah sveta ter se očitno namerno dotaknil tudi nekdanje Jugoslavije. Najprej s staro tezo, da bi nekateri njegovi nasprotniki želeli, naj Rusija razpade, kakor je krvavo razpadla Jugoslavija, ter nato z novo omembo, da so se začeli odnosi med ZDA in Rusijo slabšati ne zaradi vojne v Siriji, temveč da se je proces začel ob razpadu Jugoslavije.

To je bila Putinova napoved, da Rusija v regiji danes ne bo imela več samo pomožne vloge, kakor jo je imela v času jugoslovanskih vojn v 90. letih prejšnjega stoletja. Napoved ni bila izrečena naključno. Putin je to pokazal s pomenljivim obiskom Srbije ob praznovanju 70. obletnice osvoboditve Beograda oktobra 2014 – in samo nekaj mesecev pred tem s kreditom največje ruske državne banke koncernu Agrokor za nakup trgovske družbe Mercator. Če je bil obisk Beograda pričakovan, pa odobritev visokega kredita s prav tako visoko obrestno mero hrvaškemu koncernu, ki je takrat že bil v poslovnih in finančnih težavah, ni mogla biti naključna. Bil je prevelik in predrag, da bi ga lahko vrnili. Rusija v regiji ni več hotela stati na stranskem odru. Začela je obnavljati svojo strategijo večje prisotnosti v obeh državah, ki pomembno sooblikujeta razmere na Zahodnem Balkanu ter v Srbiji in na Hrvaškem.

Utiranje poti naftni družbi Rosneft

Med predsedničinim bivanjem v Sočiju je bil v italijanski Veroni deseti evropsko-azijski gospodarski forum. Glavni in nadvse skrbno poslušan govornik je bil Putinov osebni prijatelj, predsednik velike naftne družbe Rosneft, Igor Sečin.

Govoril je o novi razvojni ekspanziji družbe, ki jo vodi, o novih tehnologijah in novih trgih. V njegovem nastopu sem iskal samo eno njegovo stališče, pravzaprav oceno o namerah Rosnefta v regiji. Sečin je namreč junija 2013 obiskal Zagreb. Takrat je, v pogovoru s predsednikom vlade Zoranom Milanovićem, poudaril, da je za njegovo družbo Hrvaška geostrateško zanimiva, saj bi prek nje lahko nastopili na trgu Avstrije in Nemčije. Kakšnega prav velikega odziva takrat ni bilo. A se je pobuda ponovila samo nekaj mesecev kasneje. Takrat v dokumentu Študija o regionalni širitvi Rosnefta, ki ga je pridobil današnji izvršni urednik zagrebškega Jutarnjega lista Marko Biočin.

Pokazalo se je, da ruska družba proučuje možnost prevzema hrvaške naftne družbe Ina ter sočasne pridobitve vsaj deleža v slovenski naftni družbi Petrol. V delu omenjene študije ocenjujejo, da bi takšna sinergija Ine in Petrola omogočila njun pomembni vpliv v maloprodaji naftnih derivatov v državah nekdanje Jugoslavije in v Albaniji ter možnost vstopa na veleprodajne trge Avstrije, Madžarske in severne Italije. Tudi zato, ker bi naftna skladišča v koprskem zaledju postala distributivni center za uvrstitev derivatov iz Rosneftove rafinerije v črnomorskem Tuapseju na trge zahodne in srednje Evrope. Kasneje Petrola, tudi zaradi odločnega vodenja Tomaža Berločnika, ki je družbo razvil tudi v dobrega veleprodajalca na evropskih trgih, v teh povezavah niso več omenjali.

Policijska preiskava Iva Sanaderja in suma, da je v eni izmed zagrebških restavracij pristal na desetmilijonsko evrsko podkupnino ter omogočil madžarskemu Molu prevzem upravljavskih pravic v Ini, se je začela že junija 2011 in je dodobra ohladila odnose ne samo Ine in Mola, temveč tudi obeh vlad. Madžari so napovedovali, da bodo prodali svoj delež, Sečin pa je ocenil, da je Hrvaška na meji Balkana in razvitih evropskih držav ter kot taka za Rosneft sama po sebi zanimiv trg.

Zato je zelo verjetno, da so tudi že začeli pogovore z madžarsko vlado Viktorja Orbana o prevzemu njihovega deleža v hrvaški Ini. V pogovoru po srečanju v Veroni je Sečin ponovil izrazit interes za takšno akvizicijo. In povsem v skladu z verjetnostjo realizacije takšnih odločitev je bil ta novi korak vstopa ruskega kapitala na Hrvaško vsaj mimogrede omenjen tudi na sestanku v Sočiju.

In prav tu je vzrok tako izrazitega in manifestativnega odmika predsednice hrvaške države od predsednika hrvaške vlade. Pravzaprav njene domneve, da se bodo v zadevi Agrokor v parlamentarni preiskavi pokazala dejstva, ki jih aktualna vlada ne bo mogla pojasniti, in ocene, da je pri tako zapleteni operaciji, kot je morebitni vstop ruskega giganta in prevzem hrvaške naftne družbe, bolje biti vsaj malo ob strani in imeti čas za premislek, kakšne politične posledice bi to lahko prineslo.

 

Borut Šuklje,

mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije

 

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Njeno potovanje v letovišče Soči

Foto: Alexander Zemlianichenko/Reuters

Prijavi sovražni govor