Nobena hiša se ne gradi od vrha navzdol
Konec marca je pod pokroviteljstvom belgijskega predsedovanja svetu EU v Bruslju potekala 8. konferenca Evropskega foruma za varnost v mestih (European Forum for Urban Security – Efus) z nosilno temo varnost in demokracija na lokalni ravni. Na njej so se zbrali lokalni, nacionalni in evropski predstavniki političnega in (u)pravnega odločanja o javnih zadevah, varnostni strokovnjaki in drugi zainteresirani deležniki, da pred prihajajočimi volitvami v evropski parlament razpravljajo o varnostnih izzivih in demokraciji po evropskih mestih in skupnostih. Razprava ni obšla niti dejstva, da bo že kmalu po volitvah treba sprejeti novo varnostno strategijo EU, saj sedanji leta 2025 poteče veljavnost.
Če poudarke konference Efusa primerjamo s poglavitnimi izzivi javne varnosti in demokracije na lokalni ravni v Sloveniji, gre za tako rekoč ista vprašanja, kako ustvariti vključujoča in varna mesta (občine), da se vsi prebivalci v lokalnem okolju pod enakimi pogoji počutijo svobodne in varne. Kako se v prihodnje odzivati na krizne razmere in ekstremne situacije, ki najbolj prizadenejo ljudi na lokalni ravni? Kako naj se lokalne skupnosti z usklajenim delovanjem evropskih institucij, državnih organov, organov lokalne samouprave in prebivalcev, fizičnih in pravnih oseb učinkoviteje spopadajo z nasiljem in kriminalom, naraščajočo nestrpnostjo in družbeno polarizacijo, podnebnimi spremembami, naravnimi in drugimi nesrečami?
Med tematskimi sklopi so na konferenci Efusa razpravljali o strateških povezavah med javno varnostjo, javnim zdravjem in odzivanjem na duševne stiske prebivalstva, s katerimi se poleg zdravstvenega osebja vse pogosteje srečujejo policija, socialne službe, vzgojno-izobraževalne in druge ustanove. Med izzivi tega tematskega sklopa je bil poudarek na iskanju uporabnih rešitev za duševne težave, zlasti pri mladih, ki so se po pandemiji covida-19 še poslabšale. To so problemi, ki tudi pri nas od enega do drugega okolja različno vplivajo na razraščanje nasilja v javnem prostoru, družinskem okolju, vzgojno-izobraževalnih in drugih ustanovah v mestih in skupnostih. Kako se spopadati z bolezenskimi dejavniki, je sicer primarna naloga medicinske stroke in ustanov javnega duševnega zdravja, vendar z upoštevanjem, da je poslabšanje duševnega zdravja prebivalstva večrazsežnosten izziv tudi na področju javne varnosti, od zgodnjega preprečevanja nasilja in kriminala do problematike drog in trgovine s prepovedanimi substancami.
Formalno je skrb za duševno zdravje v Sloveniji poleg področne politike, sprejete z resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, izražena v bodoči kriminalitetni politiki države za obdobje 2024–2028. Potreba po medpodročni, intersekcijski obravnavi duševnega zdravja in duševne blaginje všolanih otrok v povezavi z zgodnjim odpravljanjem vzrokov vrstniškega in drugega nasilja v šolskem prostoru, družinskem in lokalnem okolju je celostno, sistemsko in sistematično izražena v dejavnostih in gradivu Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Smiselno je razprava o tem zajeta tudi v javnih predstavitvah Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za prihodnje desetletje s posebnim poudarkom na zgodnjem preprečevanju nasilja z ustvarjanjem vključujočega, varnega in spodbudnega učnega in delovnega okolja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Glede tega se navezujem na članek o neizkoriščenem potencialu razumne previdnosti za zgodnje odpravljanje vzrokov vrstniškega nasilja z usklajenim delovanjem previdnostnih ukrepov in odzivanjem na konkretne primere in posledice nasilja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, družinskem okolju in javnem prostoru (Delo, 29. 3. 2024). Da ima Slovenija za ta namen robusten okvir v zakonodaji o javni varnosti in demokratičnem vključevanju prebivalcev, fizičnih in pravnih oseb v skupna prizadevanja državnih organov in organov lokalne samouprave pri preprečevanju nasilja in kriminala, je potrdila tudi nedavna pilotna raziskava, opravljena v sodelovanju z Občino Kočevje, prikazana v priročniku Občinski program varnosti: horizontalni mehanizem vključujoče in varne družbe (marec 2024).
Odgovor na vprašanje, ki je strateškega pomena za stabilno Evropo in Slovenijo prihodnosti, se tudi za slovensko volilno telo začne z odgovornostjo za javno varnost in delujočo demokracijo v lokalni skupnosti.
S poudarki konference Efus kaže, da sta javna varnost in demokracija na lokalni ravni spričo vse bolj negotovih razmer in demokratičnega deficita, ki boleče pritiska na živo rano vse večje odtujenosti in nezaupanja v predstavniško demokracijo, med selekcijskimi mehanizmi volilne izbire novega političnega esteblišmenta na bližajočih se evropskih volitvah. V povezavi s tem se nagradno vprašanje z lokalne ravni evropskega volilnega telesa od spodaj navzgor tudi za slovenske volivce lahko glasi, kakšno jamstvo demokraciji in skupnemu načinu odločanja o javnih zadevah v miroljubni in solidarni Evropi prihodnosti lahko ponudi nekdo, ki se niti v svojem lokalnem okolju kaj dosti ne briga, kaj šele da bi se konkretno zavzel za kakšno uporabno rešitev žgočih varnostnih problemov in izzivov demokratičnega odločanja.
Globoka varnostna in etična dilema letošnjega evropskega praznika demokracije, ki se po izkušnjah z volilno abstinenco iz preteklosti hitro lahko sprevrže v zgodovinski poraz zdravega razuma, je obenem klic vesti in državljanske dolžnosti k volilni udeležbi s pretehtano izbiro, komu zaupati našo varnost in skupno prihodnost. Prav ta odločitev volilnega telesa v razmerah izrazite družbene negotovosti in ranljivosti demokracije, varstva človekovih pravic in temeljnih ustanov demokratičnega družbenega reda utegne imeti dolgoročne učinke na preživetje sedanjih in prihodnjih generacij Evropejk in Evropejcev. Sodbo o tem, kakšni naj bodo ti učinki, miroljubni in razvojno naravnani ali katastrofalni, si bomo na prihodnjih evropskih volitvah volivci spisali sami.
Načelo zdravega razuma in izkustva z gravitacijskimi silami narave uči, da se nobena hiša, razen morda v pravljicah, ne gradi od vrha navzdol, temveč od spodaj, z lokalne ravni navzgor. Prevedeno v jezik selekcijskih mehanizmov volilne izbire na prihajajočih evropskih volitvah, se odgovor na vprašanje, komu zaupati skupno prihodnost, začne pri realnih zmožnostih, ne morda pri ideoloških puhlicah kandidatov in kandidatk za bruseljske sobane, kaj resnično lahko s svojimi volilnimi programi in javnimi nastopi prispevajo k reševanju žgočih varnostnih problemov in izzivov demokratičnega deficita pri odločanju o skupnih vrednotah in javnem interesu na lokalni ravni. Odgovor na to vprašanje, ki je strateškega pomena za stabilno Evropo in Slovenijo prihodnosti, se tako tudi za slovensko volilno telo začne z odgovornostjo za javno varnost in delujočo demokracijo v lokalni skupnosti, kjer ljudje in ustanove dejansko živijo vsakdanje življenje.
V slovenskem političnem prostoru razen redkih izjem ni pretiranega zanimanja za javno varnost in lokalno demokracijo. Tisti, ki v zvezi s tem vihtijo prapore ksenofobije, nestrpnosti in sovraštva, so kvečjemu vzrok za skrb miroljubne in solidarne Evrope glede javne varnosti in obrambnih temeljev demokratičnega družbenega reda. Če odštejemo javne razprave v pripravah in sprejemanju strateških dokumentov za področje obrambe in javne varnosti ter hvalevredno vztrajnost kriminološke stroke za javno varnost v lokalni skupnosti, ki iz leta v leto poteka pod taktirko dr. Gorazda Meška, v Sloveniji odmevnejših javnih razprav na to temo ni zaznati.
S kančkom cinizma lahko sklenem, da je k zanimanju politične srenje za javno varnost in lokalno demokracijo po covidu-19 še največ pripomogla patetična nanizanka nadobudnih vigilantov in vaških straž. S tem sicer kake pretirane usluge javni varnosti in lokalnemu okolju niso naredili, so pa na svoj način odprli desetletja nerešena vprašanja v razmerju javne varnosti in lokalne demokracije, kar je po svoje tudi v prid varnostni kulturi in demokraciji na lokalni ravni.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Besedilo je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
