Noč v Opladnu
Ko je časa vedno premalo, je pomembno, da rezultati dela niso sami sebi namen in da se potrudimo tudi, ko ne bi bilo nujno.
Odpri galerijo
FOTO: Brian Snyder/Reuters
Pred dvajsetimi leti sem bil še kot študent v mestecu Opladen blizu Leverkusna v Nemčiji na mladinskem poletnem taboru. S sabo sem vzel kitaro in se v taboru takoj ujel z lokalnimi glasbeniki. Ustvarjanje je bilo tako intenzivno, da se še vedno spomnim vsake minute in vsakega akorda. Ko nismo ustvarjali, smo si naredili vsak svoj boben, ki smo ga izžgali iz kosa drevesnega debla. Ena skladba je bila res dobra. Bobni, glas, moje besedilo, kitara, nekaj efektov z doma narejeno napravo iz treh povezanih kitarskih pedalov. Markus Würden, ki je še danes aktiven nemški glasbenik (www.wuerden.com; pred nekaj dnevi je izdal svoj novi album), je našel poceni termin v studiu. Snemal je naš basist, ki je bil tam zaposlen. Od 23.00 do 6.00 zjutraj za 40 mark. Sam sem dal pol, skoraj ves svoj denar. In je bilo vredno. Tistih sedem ur brez spanja, brez hrane in z malo vode je bil eden od trenutkov v življenju, brez katerih bi bilo moje raziskovalno, pa tudi uredniško delo slabše. Takrat sem prvič doživel, kaj pomeni delati v transu, z nepopisnim navdušenjem. Kaj pomeni dodelovanje, nasnemavanje, ukvarjanje z detajli, eksperimentiranje. Skratka, kaj pomeni ustvarjati. Ustvarjati kar koli.
Predvsem pa je bila ta izkušnja dragocena, ker je bila zelo naporna. Sedem ur za štiri minute glasbe. Sedem ur resnega dela.
Priti do rezultatov po hitri poti je seveda vedno mogoče. Še posebej v umetnosti so lahko takšni rezultati včasih tudi dobri. A vendar je to prej izjema kot pravilo. Vlaganje napora v tisto, kar delamo, in postavljanje visokih standardov samemu sebi je na dolgi rok še vedno edina pot do tega, da človek pri svojem delu tudi zares napreduje in da pri tem hkrati tudi uživa. Pred užitkom je skoraj vedno napor.
Današnji čas je takšnemu naporu vse manj naklonjen, saj smo v želji po čim hitrejšem doseganju ciljev začeli pozabljati, da ni vseeno, kakšna je njihova kvaliteta. Razmeroma neopazno nas k hitremu doseganju ciljev spodbuja tudi tehnološki napredek, ki omogoča v razmeroma kratkem času narediti stvari, za katere so včasih porabili leta in desetletja. V slovaropisju je ta razvoj še posebej velik. Z jezikovnotehnološkimi postopki lahko prihranimo izjemno veliko časa in dobimo zelo veliko podatkov. S pomočjo tehnologije lahko dobimo hiter in dober vpogled v vedênje besed, v njihov pomen in v njihove medsebojne povezave. A na koncu vendarle ostane vprašanje, ali vložiti v končni izdelek več človeškega napora in časa ali se sprijazniti z manj kvalitetnim izdelkom. Brez napora ostajamo na površini. Lahko se veselimo hitrih rezultatov, a takšni rezultati na dolgi rok ne pomenijo koraka naprej.
Podobno je povsod, še posebej opazno pa v politiki. V minulih letih in desetletjih smo lahko še kako dobro opazovali, kako dobre ideje ne pomenijo tudi dobrih rezultatov. Imamo vrsto na hitro narejenih zakonov, ki večkrat povzročajo več zmede kot koristi. Politika namreč ni naporna na ravni idej in preprostih rešitev. Napor v politiki je, če želimo res dobro razumeti situacijo. Če skušamo najti čim ustreznejše rešitve v sistemih, ki so običajno zelo kompleksni, če hočemo zares učinkovito motivirati sodelavce v javni upravi. Šele ko je delo opravljeno, je naloga politika, da problem poenostavi za potrebe širše javnosti. Politik, ki ima samo dobre ideje, se običajno ustraši sprememb, ko ga sodelavci seznanijo s podatki, ki jih ni pričakoval.
Na uvodno prigodo sem se spomnil, ko sem se spraševal, koliko časa naj vložim v kolumne, ki jih zadnje mesece objavljam na tem mestu. Pisati mi namreč ni težko. Besede in stavki mi praviloma tečejo tako hitro, kakor pač zmorejo tipkati moji prsti. A ko je kolumna napisana, delo ni končano. Takrat se začne tisto, česar sem se naučil tisto noč v Opladnu. Tehtanje posameznih formulacij, popravljanje vsebine, preverjanje trditev. Ukvarjanje z detajli, ki so vsak zase verjetno nepomembni in neopazni, ki pa na koncu vendarle vplivajo na celoto.
A to je ena plat dela. Nasproti želji po čim višji kvaliteti namreč stoji tudi sposobnost zaključiti delo. Umestiti svoj napor v časovni okvir. Odločiti se, kdaj je dovolj.
Brez časovnega okvira je namreč lahko tudi napor brezploden. Ko postane napor sam sebi namen, dela nismo več sposobni končati, saj nikoli ni dovolj dobro.
To je druga skrajnost, s katero se že od nekdaj spopada tudi slovaropisje. Ko se je Fran Levstik v 19. stoletju loteval slovensko-nemškega slovarja, je posamezna gesla pilil do te mere, da je piljenje postalo samo sebi namen. In slovar je moral na novo zastaviti ter objaviti Maks Pleteršnik. Zadal si je časovni okvir, v okviru tega časovnega okvira pa je izkoristil vsako priložnost, da je s sodelavci naredil čim bolj kvalitetno delo: vneto je pregledoval, raziskoval in se ukvarjal z na videz drobnimi problemi.
V času, ko je časa na videz vedno premalo, ko je časovni okvir vedno krut in neizprosen, je zato še toliko bolj pomembno, da rezultati našega dela niso sami sebi namen. Da se ne ustrašimo ukvarjanja z malenkostmi, da se potrudimo tudi, ko to ne bi bilo nujno. Da izkoristimo svojih sedem ur v Opladnu in naredimo v tem času vse, kar lahko. Tudi če gre za majhno stvar. Na primer za pogovor ob kavi.
Kozma Ahačič, dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Predvsem pa je bila ta izkušnja dragocena, ker je bila zelo naporna. Sedem ur za štiri minute glasbe. Sedem ur resnega dela.
Priti do rezultatov po hitri poti je seveda vedno mogoče. Še posebej v umetnosti so lahko takšni rezultati včasih tudi dobri. A vendar je to prej izjema kot pravilo. Vlaganje napora v tisto, kar delamo, in postavljanje visokih standardov samemu sebi je na dolgi rok še vedno edina pot do tega, da človek pri svojem delu tudi zares napreduje in da pri tem hkrati tudi uživa. Pred užitkom je skoraj vedno napor.
Današnji čas je takšnemu naporu vse manj naklonjen, saj smo v želji po čim hitrejšem doseganju ciljev začeli pozabljati, da ni vseeno, kakšna je njihova kvaliteta. Razmeroma neopazno nas k hitremu doseganju ciljev spodbuja tudi tehnološki napredek, ki omogoča v razmeroma kratkem času narediti stvari, za katere so včasih porabili leta in desetletja. V slovaropisju je ta razvoj še posebej velik. Z jezikovnotehnološkimi postopki lahko prihranimo izjemno veliko časa in dobimo zelo veliko podatkov. S pomočjo tehnologije lahko dobimo hiter in dober vpogled v vedênje besed, v njihov pomen in v njihove medsebojne povezave. A na koncu vendarle ostane vprašanje, ali vložiti v končni izdelek več človeškega napora in časa ali se sprijazniti z manj kvalitetnim izdelkom. Brez napora ostajamo na površini. Lahko se veselimo hitrih rezultatov, a takšni rezultati na dolgi rok ne pomenijo koraka naprej.
Podobno je povsod, še posebej opazno pa v politiki. V minulih letih in desetletjih smo lahko še kako dobro opazovali, kako dobre ideje ne pomenijo tudi dobrih rezultatov. Imamo vrsto na hitro narejenih zakonov, ki večkrat povzročajo več zmede kot koristi. Politika namreč ni naporna na ravni idej in preprostih rešitev. Napor v politiki je, če želimo res dobro razumeti situacijo. Če skušamo najti čim ustreznejše rešitve v sistemih, ki so običajno zelo kompleksni, če hočemo zares učinkovito motivirati sodelavce v javni upravi. Šele ko je delo opravljeno, je naloga politika, da problem poenostavi za potrebe širše javnosti. Politik, ki ima samo dobre ideje, se običajno ustraši sprememb, ko ga sodelavci seznanijo s podatki, ki jih ni pričakoval.
Na uvodno prigodo sem se spomnil, ko sem se spraševal, koliko časa naj vložim v kolumne, ki jih zadnje mesece objavljam na tem mestu. Pisati mi namreč ni težko. Besede in stavki mi praviloma tečejo tako hitro, kakor pač zmorejo tipkati moji prsti. A ko je kolumna napisana, delo ni končano. Takrat se začne tisto, česar sem se naučil tisto noč v Opladnu. Tehtanje posameznih formulacij, popravljanje vsebine, preverjanje trditev. Ukvarjanje z detajli, ki so vsak zase verjetno nepomembni in neopazni, ki pa na koncu vendarle vplivajo na celoto.
A to je ena plat dela. Nasproti želji po čim višji kvaliteti namreč stoji tudi sposobnost zaključiti delo. Umestiti svoj napor v časovni okvir. Odločiti se, kdaj je dovolj.
Brez časovnega okvira je namreč lahko tudi napor brezploden. Ko postane napor sam sebi namen, dela nismo več sposobni končati, saj nikoli ni dovolj dobro.
To je druga skrajnost, s katero se že od nekdaj spopada tudi slovaropisje. Ko se je Fran Levstik v 19. stoletju loteval slovensko-nemškega slovarja, je posamezna gesla pilil do te mere, da je piljenje postalo samo sebi namen. In slovar je moral na novo zastaviti ter objaviti Maks Pleteršnik. Zadal si je časovni okvir, v okviru tega časovnega okvira pa je izkoristil vsako priložnost, da je s sodelavci naredil čim bolj kvalitetno delo: vneto je pregledoval, raziskoval in se ukvarjal z na videz drobnimi problemi.
V času, ko je časa na videz vedno premalo, ko je časovni okvir vedno krut in neizprosen, je zato še toliko bolj pomembno, da rezultati našega dela niso sami sebi namen. Da se ne ustrašimo ukvarjanja z malenkostmi, da se potrudimo tudi, ko to ne bi bilo nujno. Da izkoristimo svojih sedem ur v Opladnu in naredimo v tem času vse, kar lahko. Tudi če gre za majhno stvar. Na primer za pogovor ob kavi.
Kozma Ahačič, dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
