Nov začetek

Izraelska laburistična stranka je nekega dne začutila, da potrebuje novega voditelja. Sicer se to tej stranki zgodi vsakih nekaj let. Stranka je v slabem stanju. Pravzaprav je bolj podobna političnemu truplu kot živemu organizmu.

Išče se torej: nov voditelj, karizmatičen, odločen in zavzet.

In našli so Avija Gabaja. Zakaj njega? Tega v resnici nihče ne ve.

Avi Gabaj se ne ponaša prav z nobeno vrlino političnega voditelja. Nima nobene karizme. Nobene posebne energije. Nima zavzetosti pa tudi ne sposobnosti, da bi zavzetost spodbudil pri drugih.

Nekaj časa se je kot vladni uslužbenec ukvarjal z industrijo mobilnih telefonov, pozneje pa je sam postal uspešen direktor enega največjih koncernov mobilnih telefonov. Nato je vstopil v politiko, se pridružil zmernodesničarski stranki in bil imenovan za ministra za zaščito okolja. Ko je bil skrajni desničar Avigdor Lieberman imenovan za obrambnega ministra, je Gabaj izstopil iz vlade in stranke in se pridružil laburistom. Od tega je minilo komaj leto dni.

A Gabaj ima pomembno prednost: je Mizrah, torej orientalski Jud. Njegova oče in mati sta priseljenca iz Maroka. Avi je sedmi od njunih osmih otrok. Ker velja laburistična stranka za zahodnjaško, aškenaško elitistično skupino, so vsi ti podatki pomembni. Do neke mere.

Gabaj ni izgubljal časa s predstavitvijo svoje politične osebne izkaznice. Najprej je imel govor, v katerem je izjavil, da ne bo sedel v vladi, v kateri bodo predstavniki Združene liste.

V Združeni listi so med seboj povezani (ali nepovezani) predstavniki arabskih skupnosti v Izraelu. V njej so združene tri med seboj zelo različne »arabske« stranke: Komunistična partija, v kateri prevladujejo Arabci, a so njeni člani tudi Judi (vključno z judovskim članom parlamenta), stranka Balad, ki je sekularna in nacionalistična, in verska Islamska stranka.

Kako je mogoče, da so te, med seboj tako različne stranke ustvarile Združeno listo? Za ta dosežek se morajo zahvaliti genialnosti največjega sovražnika Arabcev, prej omenjenega Avigdorja Liebermana, ki je videl, da gre za majhne stranke, in se je odločil, da jih bo uničil s tem, da bo dvignil volilni prag. Namesto da bi vsaka posebej propadle, so se odločile za skupno preživetje. Nobenega dvoma ni, da zastopa ta lista veliko večino izraelskih Palestincev, ki sicer sestavljajo več kot 20 odstotkov celotnega prebivalstva države. Morda je slišati čudno, a vsak peti Izraelec je Arabec.

Preprosto številčno dejstvo je, da nobena levo usmerjena vlada ne more obstajati brez podpore arabskih članov kneseta. Jicak Rabin ne bi nikoli postal premier, prav tako kot ne bi bil nikoli sprejet sporazum iz Osla, če ne bi bilo »zunanje podpore« arabskega bloka.

Zakaj se torej ti niso pridružili Rabinovi vladi? Obe strani sta se zbali, da bosta izgubili glasove. Številni Judi si ne morejo predstavljati vlade, katere člani bi bili Arabci, in številni Arabci si ne morejo predstavljati tega, da bi si njihovi predstavniki delili »kolektivno odgovornost« v vladi, ki se v glavnem ukvarja s preganjanjem Arabcev.

In to se ni spremenilo. Zelo malo verjetno je, da bi Arabci vstopili v Gabajevo vlado, če bi jih ta povabil, je pa hkrati še toliko manj verjetno, da bodo dobili tovrstno povabilo.

Zakaj je torej dal prej omenjeno izjavo? Gabaj ni neumen. Še zdaleč ne. Prepričan je, da ima Arabce že tako v žepu. Arabci se ne morejo pridružiti vladi Likuda. On pa upa, da bo s tem, ko je jasno zavrnil Arabce, pridobil desno usmerjene volivce.

Njegov predhodnik Jicak Hercog se je javno pritoževal, da je preveč ljudi prepričanih o tem, da je laburistična stranka sestavljena iz »ljubiteljev Arabcev«. Strašno.

Če je kdo upal, da je to njegov edini spodrsljaj, pa je dal Gabaj kaj kmalu vedeti, da ni tako. Prvemu udarcu so sledili novi.

Razglasil je, da »mi nimamo partnerja za mir«. To pa je zagotovo najbolj nevarno geslo populistov. »Nimamo partnerja« pomeni, da se nima smisla truditi. Nikoli ne bo miru. Nikoli in nikdar.

Razglasil je tudi, da je Bog obljubil Judom vso zemljo, ki se razteza med morjem in Jordanijo. A to ni povsem točno. Bog nam je obljubil vso zemljo, ki se razteza od Evfrata do Egipta. In Bog ni te svoje obljube nikoli izpolnil.

Prejšnji teden je Gabaj razglasil, da v okviru nobenega od prihodnjih mirovnih sporazumov, ki bi jih sklenili s Palestinci, ne bodo z Zahodnega brega preselili niti enega samega judovskega naseljenca.

Do zdaj je med izraelskimi in palestinskimi mirovnimi aktivisti veljal tihi dogovor, da bo mir temeljil na ustrezni izmenjavi ozemelj. Tako imenovana »območja priseljencev« (strnjena naselja ob zeleni črti) bodo priključili Izraelu, nato pa bodo enak del izraelskega ozemlja (na primer območje vzdolž Gaze) prepustili Palestini. Kakšnih ducat »izoliranih« naselij na Zahodnem bregu, v katerih so v glavnem nastanjeni fanatični verski desničarji, pa bi morali nato na silo evakuirati.

Gabajeva najnovejša izjava pomeni, da bodo po mirovnem sporazumu ti otoki rasističnih skrajnežev še naprej ostajali tam, kjer so. Noben Palestinec ne bi nikoli privolil v kaj takšnega. To pomeni, da celo teoretično ni mogoče vzpostaviti miru.

Na splošno se Gabaj strinja z »rešitvijo dveh držav« − a pod določenimi pogoji. Prvi je ta, da bi lahko izraelska armada delovala po celotnem demilitariziranem območju palestinske države. Poleg tega naj bi bila izraelska armada nameščena vzdolž reke Jordan, s čimer bi palestinska »država« postala svojevrstna enklava.

To je »mirovni načrt«, ki nima privržencev. A Gabaj je preveč pameten, da ga ne bi uresničil. Vse to, kar govori, ni namenjeno arabskim ušesom. Gabaj hoče s svojimi izjavami pritegniti desno usmerjene Izraelce. Ker levosredinska koalicija pod vodstvom laburistov potrebuje glasove desničarjev in vernikov, se zdi takšno razmišljanje precej smiselno. Pa ni.

Gre za to, da ni nikakršne možnosti, da bi se znatno število desničarjev pomaknilo proti levici, pa čeprav jo vodi osebnost, kot je Gabaj. Desničarji sovražijo laburistično stranko, in to ne od včeraj, temveč že kar nekaj generacij.

Laburistična stranka je bila rojena pred stotimi leti. Bila je glavna politična sila, ki je pripeljala do ustanovitve Izraelske države in ki jo je nato vodila skoraj trideset let. Njena moč je bila velikanska, tako da so jo mnogi (vključno z menoj) obtoževali, da se nagiba k diktatorstvu.

Vsa ta leta je bila glavna dejavnost sionističnega vodstva zgodovinski boj proti palestinskemu ljudstvu, da bi si lahko na koncu prisvojilo deželo. Z izjemno majcene manjšine je bila ta stranka vedno nacionalistična in celo militaristična. Levičarska je bila zgolj po svojem družbenem delovanju. Ustanovila je Judovsko delavsko gibanje, močan delavski sindikat (»Histadrut«), kibuce in še celo vrsto drugih stvari.

A ta socialna mreža se je že zdavnaj izrodila. Razbohotila se je korupcija, razkriti so bili številni škandali. Ko so leta 1977 vodstvo končno prevzeli desničarji pod vodstvom Menahema Begina, je bila laburistična stranka le še živi mrlič. Večkrat je spremenila svoje ime (trenutno se imenuje »Sionistični tabor«), a je od volitev do volitev vse bolj pešala.

Avi Gabaj je bil poklican za njenega rešitelja. Njegovi nacionalistični razglasi so mišljeni kot patentirano zdravilo, ki pa ne bo delovalo.

Je laburistično stranko sploh še mogoče rešiti? Dvomim.

Med zadnjimi volitvami je po močnem in spontanem socialnem pretresu kazalo, da se stranki ponuja nova priložnost. Kar nekaj mladih voditeljev, žensk in moških, ki so se od kdo ve kod nenadoma pojavili na političnem prizorišču, se je pridružilo laburistični stranki in si tudi zagotovilo vstop v kneset. Gre za iskrene levičarje in mirovne aktiviste. A njihovi glasovi so počasi postajali vse tišji in tišji. Namesto da bi oni navdahnili stranko, jih je stranka utišala. In zdi se, da se tega ne bo dalo popraviti.

Vprašanje, ki ga ni še nikoli nihče izrekel, se glasi: si stranka resnično želi pridobiti oblast? Na prvi pogled se odgovor seveda glasi »da«. Mar ni to najvišja nagrada politike?

No, sam o tem dvomim. Biti v parlamentarni opoziciji je prijetno. Vem, saj sem bil v opoziciji celih deset let. Kneset je nadvse ugodna institucija. Ves čas te razvajajo njegovi uslužbenci, dobivaš dobro plačo in nimaš nikakršne odgovornosti (razen če si jih sam ne ustvariš). Seveda pa se moraš potruditi, da te vsaka štiri leta znova izvolijo. Če torej nimaš kakšne posebne želje po tem, da bi postal minister in si s tem naložil pripadajoče delo, odgovornost in izpostavljenost javnosti, ki jih prinaša ta funkcija, samo preprosto ostajaš tam, kjer si.

In kakšna je po vsem tem praktična ugotovitev? Pozabimo na laburistično stranko in ustvarimo novo politično silo.

Potrebujemo nove voditelje, mlade, karizmatične in odločne, ljudi z jasnimi cilji, ki bodo poskrbeli za poživitev mirovniškega kampa.

Ne strinjam se s podobo javnosti, razdeljene na desno usmerjeno večino in levo usmerjeno manjšino, v kateri so na eni strani pravoverni in na drugi strani Arabci.

Prepričan sem, da obstajata desno usmerjena manjšina in levo usmerjena manjšina. Med njima pa velika množica ljudi, ki čakajo na sporočilo, ljudi, ki si želijo miru, ki pa imajo možgane toliko oprane, da mislijo, da miru preprosto ni mogoče vzpostaviti (»nimamo partnerja«). 

Potrebujemo nov začetek.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.