Tiskane izdaje
Nedavni tretji vrh Kitajske ter držav srednje in vzhodne Evrope v Beogradu je – po predhodnem obisku podpredsednika kitajske vlade v Sloveniji – dokončno oblikoval podobo geopolitičnih interesov te države v Evropi. V ospredju zanimanja Kitajske v regiji so investicije v prometno infrastrukturo, posebno v železniško omrežje in pristanišča. Srbija je izkoristila dogodek za utrditev lastnih pogajalskih izhodišč v pristopnih pogajanjih z EU, posebno po nedavnem obisku ruskega predsednika Putina. Srečanje je izpadlo kot dokončno izumrtje Monrojeve doktrine interesnih sfer in dokaz, da se nova geopolitična podoba sveta oblikuje v Sinatrovi doktrini, kot so poimenovali v ruski diplomaciji doktrino, da vsaka država lahko deluje po svoje.
Kitajska je v času dolžniške krize povečala svoje investicije v Evropi in s tem okrepila ne samo svoj gospodarski, temveč tudi politični vpliv. Med letoma 2010 in 2012 so se kitajske investicije v EU zvišale s 6 na 27 milijard evrov. Prevladovale so združitve in prevzemi podjetij z znanimi blagovnimi znamkami, ki so v obdobju krize zgubile nekdanjo tržno vrednost. Do lani je bilo največ kitajskih investicij v Veliki Britaniji, 24 milijard evrov (nepremičnine, finance, energetika), sledijo Francija (11 milijard), Italija (7 milijard) in Nemčija (6 milijard evrov). V južni Evropi, Španiji, Portugalski in Grčiji, pa so kitajska podjetja investirala v transport, energetiko in finance. Kitajskim vlagateljem so sledili tudi imigranti, ki so z investicijami lažje pridobivali bivalne vizume. Kar 78 odstotkov kitajskih investicij v Evropi so izvedla podjetja v državni lasti.
Najpomembnejšo vlogo v tem procesu je igrala Nemčija, ki je v zadnjih desetih letih bistveno povečala svoj izvoz na Kitajsko (avtomobilska industrija); ta je dvakrat večji kot v Rusijo. Poleg tega sta tako Nemčija kot Kitajska pod nenehnim pritiskom ZDA, naj popravita makroekonomska neskladja. Prav tako obe podobno prizadenejo monetarni ukrepi ameriške centralne banke (quantitative easing). Državi sta se zato tesneje povezali tudi politično, med drugim od leta 2011 sodelujeta na rednih letnih medvladnih usklajevanjih oziroma skupnih zasedanjih obeh vladnih kabinetov.
Velika Britanija pa ima s Kitajsko posebne odnose kot nekdanja kolonialna velesila. Londonska borza za Kitajsko izvaja projekt internacionalizacije kitajske valute, kar pomeni za London resno možnost, da ostane največji svetovni finančni center trgovanja z valutami, vendar bo za to moral žrtvovati članstvo v EU.
Odnosi Kitajske z Rusijo so predvsem geopolitičnega pomena. Državi sta napovedali skorajšnjo ustanovitev nove vojaško-politične organizacije, v katero nameravata povabiti svoje zaveznice, predvsem zaradi vzpostavitve novega ravnotežja v Tihem oceanu in koridorju nove svilne poti. Prav tako nadaljujeta skupne pomorske vojaške vaje, ki bodo prihodnjo pomlad tudi v Sredozemlju.
Na poti k vodilni vlogi v svetu
V času močne kitajske investicijske ekspanzije v EU je vajeti vodenja države prevzel predsednik Xi Jinping. V svoji kratki vladavini je združil vse ključne vzvode oblasti, tako da dejansko upravlja državo – civilizacijo en sam človek, čeprav naj bi bilo kitajsko politično vodstvo kolektivno. Državni propagandni stroj ga uvršča med tri najpomembnejše kitajske predsednike moderne dobe: Mao Zedong je izvedel vstajo izpod kolonializma in nacionalizma, Deng Xiaoping je napravil Kitajce bogate, Xi Jinping pa je naredil državo močno in jo zopet popeljal na pot nacionalizma.
Geopolitične vizije Xi Jinpinga segajo do prevzema vodilne vloge v svetu, tako da izpodriva ZDA kot edino supersilo iz območja Tihega oceana, z utrjevanjem prometnih koridorjev pa namerava povezati večino sveta. Načrtuje železniško povezavo s Kanado, načrtuje vzporedni pomorski prekop v Srednji Ameriki, predvsem pa je pomembna njegova vizija nove svilne poti. Razloga sta dva. Prvi je ta, da je pomorska pot čez Indijski ocean in Sueški prekop lahko zelo ranljiva, če pride do vojaških napetosti v pacifiški regiji. ZDA bi zlahka preprečile nemoten ladijski promet na več morskih ožinah in v Suezu, ne glede na vse večjo navzočnost kitajskega vojaškega ladjevja v Vzhodno- in Južnokitajskem morju. Drugi razlog pa je povsem ekonomski, saj Kitajska seli svojo industrijsko proizvodnjo vedno bolj v notranjost države (cenejša delovna sila in prevelika migracija prebivalstva v razvite regije). Tako postaja transport do Evrope vedno daljši in blago potuje tudi nekaj tisoč kilometrov do kitajskih morskih pristanišč.
Novo svilno pot predsednik Xi načrtuje skupaj z Rusijo in južnimi državami nekdanje Sovjetske zveze, ki bi se lahko pridružile projektu in si zagotovile hiter in neoviran dostop do evropskih trgov. Hitra železniška povezava naj bi potekala od kitajske meje, čez Kazahstan, Rusijo, Belorusijo, do poljske meje. Jugovzhodno Evropo pa naj bi povezala sredozemska pristanišča z lokalnimi obstoječimi in obnovljenimi prometnimi koridorji. Železniški progi naj bi sledila tudi avtocestna povezava do Pekinga. Njegov cilj je postaviti Kitajsko kot najpomembnejšo svetovno velesilo, v Aziji pa naj odločajo edino azijske države.
Primerjava kitajskega vzpona z ruskim v času Putinove vladavine ni odveč. V obeh primerih gre za državi državnega kapitalizma, ki sta izkoristili gospodarsko moč za uveljavitev avtokratske vladavine močne osrednje politične osebnosti. Gospodarski razvoj za obe državi pomeni predvsem vzpostavitev notranje močne osrednje oblasti. Pri Rusiji igra energetika tisto vlogo, ki jo je nekoč imela rdeča armada, seveda pod okriljem grožnje jedrskega orožja, Kitajska pa enak vpliv dosega z investicijami v državne dolžniške finančne instrumente ter z gospodarskimi in infrastrukturnimi investicijami po vsem svetu. Zato ne preseneča njuno medsebojno povezovanje, tako v energetiki, transportu, vojaški industriji in vojaško-političnem zavezništvu. Rusija potrebuje Kitajsko zaradi prodaje svojih energentov, Kitajska pa Rusijo zaradi uvedbe nove svilne poti do evropskih trgov in zaradi odvisnosti od njenih vojaških tehnologij (najmodernejši motorji za vojaška letala, raketna tehnologija).
Nemško zavezništvo
Nedvomno je najpomembnejša zaveznica Rusije in Kitajske v Evropi Nemčija, ki se vedno težje opredeljuje med Zahodom na eni strani ter Rusijo in Kitajsko na drugi. Po oceni nekaterih analitikov bi v primeru kakšnega »azijskega Krima« Nemčija najverjetneje ostala nevtralna in ne bi podprla ZDA. Podobno bi najbrž ravnala večina evropskih držav, ki so gospodarsko odvisne od nje. Vendar nas izkušnja z Rusijo uči drugače. Nemčiji je sicer uspelo zagotoviti si pomembne energetske vire v Rusiji, Južni tok pa so vsekakor preprečile ZDA, kar smo lahko občutili tudi pri nas, s precej naivnim poskusom lobiranja našega energetskega lobija za Južni tok, prek kandidature nekdanje premierke za podpredsedniško mesto v evropski komisiji.
Naj nam bo to šola za svilno pot! ZDA se zdijo v dani geopolitični situaciji razmeroma šibke, vendar je treba poudariti, da so se učinki nove ameriške energetike šele začeli kazati. Celoten projekt nove svilne poti lahko pade, če Rusija začne gospodarsko pešati. Težko je verjeti, da bo Kitajska kupovala ruske energente po cenah izpred ukrajinske in bližnjevzhodne krize, da bi lahko Rusija še naprej financirala svojo gospodarsko nerazvito državo in vzdrževala vojno stanje v Ukrajini in na območju Baltika. Cena surove nafte naj bi se dolgoročno ustalila med 65 in 75 dolarji. Takšna cena Rusiji ne omogoča preživetja. Če ZDA uspe povečati svoj vpliv do ruske meje, bo ogrožen celoten Xijev projekt svilne poti.
Ta je ranljiv tudi v Srbiji, ki naj bi postala rusko-kitajsko izhodišče za vpliv v srednji in vzhodni Evropi. ZDA imajo v Srbiji zelo močan vpliv, ki je pomemben prav za obstoj nedemokratičnih režimov v Rusiji in na Kitajskem. V predmestju Beograda je beograjski politolog Srdja Popović ustanovil center Canvas, ki usposablja mlade ljudi iz držav z avtoritarnimi režimi za nenasilen odpor in zamenjavo oblasti. Popovićev prvi projekt je bila organizacija Otpor, ki je zrušila Miloševićev režim, sledila je oranžna revolucija v Ukrajini, nato se je širila v Zakavkazje. Izšolal je večino mladih v državah na Bližnjem vzhodu, kjer je potekala arabska pomlad. Canvas naj bi financirale ameriške obveščevalne službe. Najverjetneje je aktiven tudi pri uporu mladih v Hongkongu. Srbija se bo prav tako prisiljena bolj opredeljevati za eno ali za drugo stran. Za Slovenijo pa je nujno, da začne uporabljati Sinatrovo doktrino v mednarodnih odnosih.
Boštjan Horvat, publicist
