O sveti preproščini
»Od štirih velikih ekonomsko-političnih napak sta bili dve že storjeni, drugi dve pa utegneta biti v kratkem.«
Če se prav spominjam, eden od Murphyjevih zakonov pravi, da za vsak velik in kompleksen problem obstaja vsaj ena preprosta, vsakomur razumljiva rešitev, ki pa je – žal napačna.

To brez dvoma velja za predlog, da bi dolžniško krizo odpravili z državnim prevzemom slabih terjatev bank in z razprodajo državnih deležev v strateških podjetjih. Zadeva je dodatno pikantna, ker takšne predloge dajejo ljudje, ki so bili med nosilci ekonomske politike takrat, ko je ta kriza nastajala. Slovenija je namreč svetovno finančno krizo po septembru 2008 pričakala nepripravljena in zelo ranljiva. Naše narodno gospodarstvo je postalo izpostavljeno begu kratkoročnega kapitala zaradi dveh kardinalnih ekonomsko-političnih napak:

• povečanje slovenskega bruto zunanjega dolga s 15 na 39 milijard evrov od leta 2004 do 2008;

• davčna reforma, uvedena 2007, z negativnim učinkom 900 milijonov evrov (2,5 odstotka BDP) izpada javnofinančnih prihodkov na leto. Znižanje davčnih stopenj je aprila letos ta problem povečalo za dodatnih 0,7 odstotne točke BDP na 3,2 odstotka BDP.

V obdobju od 2004 do 2008 je prišlo do velike izpostavljenosti poslovnih bank v Sloveniji gibanju kratkoročnega kapitala. Ko so zapadle obveznosti, upniki niso bili več pripravljeni podaljšati kreditov, in tako je v prvih mesecih leta 2009 iz Slovenije odteklo več milijard evrov kapitala. Da ne bi poslovne banke pritisnile naprej na realni sektor gospodarstva in povzročile gospodarsko depresijo, je morala država v bankah deponirati od dve do tri milijarde evrov. To je Slovenski javni dolg povečalo za 6 do 9 odstotkov BDP. Hkrati je morala država izdati garancije bankam za nastop na mednarodnem bančnem trgu, gospodarstvu in prebivalstvu pa za najemanje kreditov pri bankah.

Davčna reforma 2007 je:

• odpravila davek na izplačane plače (po interni oceni ministrstva za finance: 637 milijonov evrov negativnega javnofinančnega učinka na leto),

• znižala stopnje dohodnine (160 milijonov evrov negativnega javnofinančnega učinka na leto) ter

• znižala stopnje davka od dohodka pravnih oseb (114 milijonov evrov negativnega javnofinančnega učinka na leto).

Skupni učinek 911 milijonov evrov je leta 2009 pomenil 2,5 odstotka BDP.

V letih 2007 in 2008 so bili učinki omenjene reforme na javnofinančne prilive zakriti zaradi hitre rasti davčne osnove med visoko konjunkturo. Z recesijo 2009 so prišli na dan. Ob nominalnem znižanju BDP za pet odstotkov (za 1,8 milijarde evrov) so se skupni prihodki konsolidirane bilance javnega financiranja zmanjšali za osem odstotkov (1,2 milijarde evrov). Nepremišljeno odpravljanje davkov in znižanje davčnih stopenj v reformi uvedeni 2007 je prispevalo 75 odstotkov skupnega znižanja slovenskih javnofinančni prilivov 2009.

Po starih še nove napake

Če štejemo velik uvoz kapitala v Slovenijo v obdobju 2004–2008 ter davčno reformo, uvedeno 2007, kot dve že storjeni strateški napaki slovenske ekonomske politike, se nam obetata še dve novi.

Tretja napaka, ki bo uničujoče delovala na slovensko gospodarstvo, je načrtovani odkup t. i. slabih terjatev poslovnih bank. Teh ne moremo pojmovati statično. Nekatere so nastale v obdobju velikega uvoza kapitala 2004–2008, druge nastajajo zaradi recesije, ki jo je povzročila monetarna restrikcija.

Julija 2010 je Banka Slovenije povečala kapitalske zahteve za poslovne banke in jih s tem spodbudila k zmanjševanju kreditne aktivnosti. Rezultat je bilo dejansko zmanjšanje te aktivnosti leta 2011 in začetek ponovne recesije. Ta je nato spiralno vplivala na neredno odplačevanja kreditov (t. i. slabe terjatve), ustvarjanje dodatnih rezervacij in tako naprej.

Pri tem projektu obstaja tudi velik moralni hazard zaradi različnih informacij, ki jih imajo banke in država. Odkupljene slabe terjatve bodo povečale javni dolg ter vplivale na nadaljnje zniževanje kreditnega ratinga Slovenije, podaljšanje recesije in nastanek novih slabih terjatev. Če že, je treba problem reševati najprej s kapitalom sedanjih lastnikov poslovne banke in nato, po potrebi, z vstopanjem države v lastništvo bank.

Končno je četrta velika strateška napaka nosilcev ekonomske politike, ki se nam utegne zgoditi, razprodaja državnih deležev v pomembnih mrežnih podjetjih (z razvejeno nabavno in prodajno verigo v Sloveniji) in na znanosti temelječih podjetjih. To so podjetja, ki sodijo v finančni sektor, telekomunikacije, energetiko, promet, trgovino, kemijsko, strojno in elektroindustrijo.

Ocene o vrednosti tega premoženja slovenske države so različne – od osem milijard evrov navzgor. Večina podjetij v pretežno državni lasti ali pa s pomembnim deležem države v njihovem lastništvu (s tem zlasti nekaterim na znanosti temelječim podjetjem država zagotavlja stabilno lastništvo) posluje z dobičkom. Finančno krizo so prestala brez večjih pretresov in se v njej večinoma celo okrepila. Razvijala so se cela desetletja in se na odprtem trgu uspešno spopadla s konkurenti iz gospodarsko najrazvitejših držav. Nakup teh podjetij seveda zanima zlasti njihove konkurente. Ni dvoma, da bodo ti pripravljeni ponuditi lobistom za takšno prodajo tudi velike provizije. Prodaja teh podjetij bo imela dve za Slovenijo zelo slabi posledici.

Pogubna razprodaja

Prvi učinek bo poslabšanje javnofinančnega ravnotežja. Na računu finančnih terjatev in naložb (t. i. B-bilanca proračuna Republike Slovenije) bo v tekočem letu res več prilivov, a jih bo treba v skladu z zakonom o javnih financah plasirati naprej na kapitalski trg. V skladu s principi varnega poslovanja bodo ti plasmaji razpršeni v različne naložbe, torej večinoma v tujino. In tam se bodo plemenitili do naslednje finančne krize.

Malo verjetno je, da bodo takšne naložbe enako donosne in varne kot v podjetjih z nizko cenovno elastičnostjo povpraševanja in dobro razvejeno tržno mrežo v Sloveniji. Nekatera od prodanih podjetij bodo prek transfernih cen prenesla dobičke v svoje nove centrale zunaj Slovenije, zato ne bo niti davčne osnove za plačilo davka od dohodka pravnih oseb. Madžarska, kot primer narodnega gospodarstva, ki je premoženje razprodalo tujcem, tega davka sploh nima.

Drugi neugodni učinek razprodaje mrežnih podjetij in na znanosti temelječih podjetij s sedežem v Sloveniji njihovim konkurentom bo razgradnja poslovnih funkcij prevzetih podjetij v procesu ustvarjanja t. i. sinergijskih učinkov prevzema. Izgubljena bodo kvalitetna delovna mesta v upravnih, analitskih in razvojnih oddelkih. Centrala bo omejila območje in področje delovanja prevzetih podjetij.

Zlasti v finančnem sektorju bo prevzem vodil v odliv kapitala iz Slovenije, saj se bo upravljanje sredstev preneslo na centralo. Ko se bo transfer naših prihrankov od varčevalcev k investitorjem odlil v tujino, se bomo znašli v enakem položaju kot pred letom 1918 in ukrepom prevzema nadzora nad podjetji, ki so mu stari rekli »sekvester«. Z njim se je končalo obdobje slovenskega eksodusa. Po podatkih Enciklopedije Slovenije se je z današnjega območja Slovenije od osemdesetih let devetnajstega stoletja do prve svetovne vojne izselilo 300.000 ljudi. Tretjina takratnega prebivalstva!

Od štirih velikih ekonomsko-političnih napak sta bili dve že storjeni (povečanje zadolženosti slovenskega gospodarstva in strukturni javnofinančni primanjkljaj), drugi dve pa utegneta biti storjeni v kratkem (državni prevzem slabih terjatev ter razprodaja državnega deleža v strateških podjetjih).

Posledice prvih dveh napak je mogoče odpraviti v doglednem času, posledice prevzema slabih terjatev bank pa bodo obremenile proračun Republike Slovenije za daljše obdobje. Posledice razprodaje slovenskih strateških podjetij bodo občutile še generacije za nami.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

O sveti preproščini

Fotografija je simbolična. Foto: Leon Vidic/Delo

Povezane novice

Proti prodaji državnega premoženja
1. avgust ob 15:35
Cos meni, da predviden državni holding omogoča nepregledne postopke in vabi »k zlorabam in korupciji.« ...
Prijavi sovražni govor