Očitno nam še ni dovolj hudo
tor, 28.08.2012, 09:00
Očitno nam še ni dovolj hudo
Strateški pomisleki: Sprememb ne sprejemajmo za tuje bonitetne hiše, temveč zaradi samih sebe!

Dogodki zadnjih let jasno kažejo, da v Sloveniji brez »zunanjih spodbud« nismo sposobni voditi in razvijati lastne države. Večkrat smo že dokazali, da smo med najboljšimi v Evropi, kadar nam kdo od zunaj jasno določi cilje, ki jih moramo uresničevati. Dokler smo, denimo, imeli pred seboj pogoje za vstop v Evropsko unijo, ni bilo težko doseči širokega konsenza znotraj političnih strank in socialnih partnerjev in jih razmeroma hitro izpolniti.

Podobno je bilo tudi pozneje, ko smo lovili tako imenovane maastrichtske kriterije za vstop v evrsko območje. Ravno dogovori s sindikati so takrat odločilno pripomogli k nižanju inflacije (za Slovenijo najtežje uresničljivega kriterija) in omogočili, da smo bili kot prva tranzicijska ekonomija sprejeti v evroobmočje.

Žal pa je takrat zmanjkalo zunanjih pogojev in kriterijev, s tem pa očitno tudi vsakršnega konsenza o tem, v katero smer naj se Slovenija razvija. Namesto da bi nov manevrski prostor izkoristili in pripravili strategijo razvoja, po kateri bi čim prej dosegli raven razvitih držav Evropske unije, nam je uspelo v pičlih petih letih in pol gospodarstvo, ki je bilo zgled prenekateri državi na poti v EU, spraviti na rob bankrota.

Če se bo tak črn scenarij uresničil, bo posebno grenak okus pustilo dejstvo, da smo glavni vzrok za to mi sami. V zadnjih petih letih se nismo bili (predvsem politiki, sindikati in nekateri drugi socialni partnerji) zmožni dogovoriti niti o najosnovnejših strateških usmeritvah. V tem času je bilo izgubljene ogromno energije v nepreglednem številu brezplodnih debat, v katerih so se politiki vedno znova postavljali na svoje bregove, brez pripravljenosti na kakršnekoli kompromise.

Smo sami sploh sposobni določiti smer razvoja?

Besedna zveza »slovenski nacionalni interes« se trenutno uporablja izključno v zvezi z ohranjanjem lastništva države v slovenskih podjetjih in bankah. Če pogledamo, s čim so se slovenske vlade največ ukvarjale v zadnjih petih letih in pol, bodo verjetno zelo visoko na seznamu: omogočanje raznih povezav med domačimi podjetji pa zagotavljanje svežega kapitala za državna podjetja v težavah in, seveda, miniranje raznih tujih potencialnih prevzemnikov, ki so se zanimali za slovenska podjetja. S temi aktivnostmi nam je resda uspelo ohraniti zelo močan vpliv države na gospodarstvo, kar nas po neposredni lasti v podjetjih uvršča na sam vrh EU; žal pa povprečni državljani od tega nismo imeli posebnih koristi.

Do kupcev državnih obveznic smo se obnašali arogantno. Čeprav smo bili vse od začetka krize med državami, ki so doživele največje padce gospodarske aktivnosti, smo prve prave varčevalne ukrepe sprejeli šele letos. Vmes smo dejansko živeli na njihov račun, ti pa so ob tolikšni brezbrižnosti zahtevali čedalje višje obresti za posojila ter bili vse manj pripravljeni svoj denar posojati v Slovenijo. Njihov denar smo namreč ves ta čas porabljali za to, da smo lahko še naprej živeli kakor pred krizo. Zanašali smo se na nizek dolg glede na bruto domači proizvod in očitno menili, da je tako naša pravica kot dolžnost vlagateljev, da nam posojajo denar.

Nacionalni interes

Za spremembo takšnega položaja je nujno, da politične stranke in socialni partnerji dosežejo konsenz vsaj glede najbolj strateških vprašanj. Z drugimi besedami je treba določiti slovenski nacionalni interes – sistem ciljev, za katere si bomo prizadevali in se na poti kdaj pa kdaj odpovedali sebičnim kratkoročnim pozitivnim učinkom za »skupno dobro«. Jasno je, da to ne more biti ohranitev domačega lastništva v podjetjih. To namreč koristi le peščici privilegiranih, ki brez centa lastnega vložka nadzirajo velik del gospodarstva; in to na račun davkoplačevalcev, ki moramo na koncu poravnati račune za vse njihove napake.

Strateške cilje bi, denimo, lahko zapisali kot »maksimiranje gospodarske rasti, ob čim večji zaposlenosti; brez dodatnega zadolževanja in ob vzdržni inflaciji«. Takšni cilji bi vse prihodnje vlade silili k doseganju rasti z večanjem produktivnosti gospodarstva, ki dolgoročno ugodno vpliva tudi na zaposlenost in višino plač.

Kako do cenejšega financiranja

Poleti so bonitetne agencije dodatno znižale boniteto Slovenije, njenih bank in nekaterih državnih podjetij. Država se je tako znašla le še dve stopnički od tako imenovanega »junk« statusa, ob zahtevani donosnosti obveznic nad sedem odstotkov pa ima trenutno trdno zaprt tudi dostop do novega zadolževanja. V tujih medijih je vse več špekulacij o tem, da bo Slovenija naslednja država, ki bo morala zaprositi za pomoč pri financiranju.

Poleg novega varčevalnega programa se politične razprave vrtijo še okoli zlatega proračunskega pravila, ustanovitve državnega holdinga in reševanja bank. Te rešitve naj bi pokazale bonitetnim agencijam, da v Sloveniji lahko sprejmemo tudi težke odločitve in naredimo odločen korak iz krize. Žal pa razprave okoli vseh treh rešitev ne dajejo ravno takšnega vtisa, saj se pošteno zatika pri vseh treh. Na plan spet prihajajo kratkoročni interesi posameznih skupin, in ne interesi države.

Prevlada kratkoročnih interesov

Težko se je izogniti občutku, da je namen nekaterih kompromisnih rešitev spremeniti stvari tako, da na koncu ostanejo enake. Primer: nekateri bi hoteli zapisati zlato fiskalno pravilo tako, da se bomo lahko še vedno zadolževali.

Z njegovim zapisom v ustavo hoče vlada preprečiti nadaljnje zadolževanje države čez določeno mejo v razmerju do bruto domačega proizvoda (največkrat se omenja 60 odstotkov).

Takšna zaveza bo najprej preprečevala nam (volivcem), da vedno znova izvolimo stranke, ki svoje programe temeljijo na novem zadolževanju. To kratkoročno resda poveča gospodarsko rast in zaposlenost ter posredno pozitivno vpliva na višino plač. Takšna kombinacija se je namreč v evropskih perifernih državah na volitvah vedno znova pokazala za zmagovito, dolgoročne posledice takšnega razvoja pa so čedalje bolj zadolžena in mednarodno vse manj konkurenčna gospodarstva, ki lahko preživijo le, če država zanje še naprej zagotavlja svež denar po ugodnih obrestnih merah.

Povsem jasno je torej, da zapis pravila v zgolj običajen zakon nima smisla. Stranka z »zadolževalnim« volilnim programom bi namreč takšen zakon takoj po volitvah spremenila, saj sicer ne bi mogla uresničiti svojih obljub volivcem.

Namesto sklepa

Vse razprave, ki trenutno potekajo, kažejo predvsem to, da nam še ni dovolj hudo. Še vedno menimo, da lahko z raznimi triki prevaramo finančne trge in uvedemo spremembe na način, da bomo še naprej lahko živeli vsaj tako kakor pred krizo. Dokler politika in socialni partnerji ne bodo v ospredje postavili dolgoročnih interesov Slovenije, je iluzorno pričakovati, da nam bodo vlagatelji na mednarodnih trgih znova po ugodnih cenah posojali denar.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Očitno nam še ni dovolj hudo

Foto:

Povezane novice

ZBS: bonitetne hiše niso upoštevale že izvedenih ukrepov
10. avgust ob 15:40
V združenju si želijo čimprejšnje sprejetje zakonodajne rešitve za področje upravljanja slabih bančnih terjatev.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
2 komentarja
peter-klepec

ne samo to. Prepircan sem, da opozicija ni tako neumna, da ne bi videla kam gre vse skupaj. Kar je huje, je to, da jim je vseeno, samo da skoduje vladi.
Priblizno tako kot takrat, ko je bilo vseeno koliko Slovencev bo slo pod ruso, samo da bo revolucija zmagala (in bodo zelo dolgo casa pri koritu)

28. avgust 2012, ob 19:43:19
xedos

To je naša realnost. Sprašujemo se ali imajo bonitetne hiše prav ali ne kot smrkavec, ki za cvek krivi učiteljico, ki da ga je baje prestogo ocenila. Ves čas imam občutek, da bi vse naredili samo, da ne bi bilo treba ničesar dejansko spremeniti. Hočemo i "jare i pare", kot bi rekli naši južni bratje, le da ne vidimo, da ne bo ne enega niti drugega, ker je "jare" ravno pred tem, da crkne.

28. avgust 2012, ob 13:34:49
2 komentarja
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej