Tiskane izdaje
Ehud Barak je »prekinil molk«. Objavil je članek v New York Timesu, kjer je našega premiera napadel z najbolj nesramnimi izrazi. Povedano drugače, naredil je točno isto kot skupina nekdanjih vojakov, ki se imenujejo »Prekiniti molk« in katere obtožujejo, da na tujem perejo naše umazano perilo. Razkrivajo vojne zločine, ki so jim bili priča ali pa so pri njih celo sodelovali. Toda poleg napada na Benjamina Netanjahuja je Barak članek izkoristil tudi za objavo svojega mirovnega načrta. Barak, ki je nekdanji načelnik štaba izraelske vojske in nekdanji premier, očitno načrtuje vrnitev v politiko. Mirovni načrt je del tega prizadevanja. Se pa vsekakor zdi, da je na našem območju odprta sezona mirovnih načrtov.
Barakovo inteligenco spoštujem. Pred mnogimi leti, ko je bil še podnačelnik generalštaba, me je nepričakovano povabil na pogovor. Pogovarjala sva se o vojaški zgodovini 17. stoletja (vojaška zgodovina je moj stari hobi). Kmalu sem ugotovil, da je pravi poznavalec. Zelo sem užival v pogovoru. Pomladnega večera v maju leta 1999 sem bil med veselo množico ljudi na Rabinovem trgu v Tel Avivu, ko je Barak zmagal na volitvah v kneset in postal premier. Obljubil je »začetek novega dne«. Predvsem pa je obljubil sklenitev miru s Palestinci.
Intelektualno je Barak nad vsemi drugimi politiki na izraelski sceni. Kmalu pa se je izkazalo, da je to lahko tudi ovira. Inteligentni ljudje so običajno arogantni. Prezirajo ljudi, ki mentalno niso tako zmožni kot oni. Ker je Barak mislil, da ima vse odgovore, je od takratnega predsednika Clintona zahteval, da skliče srečanje z Jaserjem Arafatom. Dan za tem sem govoril z Arafatom, ki je bil zelo zaskrbljen. Nič ni bilo pripravljenega, niso si vnaprej izmenjali mnenj, ničesar. Ni hotel iti na srečanje, o katerem je menil, da bo neuspešno. Toda ni mogel zavrniti povabila predsednika ZDA.
Posledice so bile katastrofalne. Barak, prepričan sam vase, je predstavil svoj mirovni načrt. Bil je veliko bolj ugoden kakor prejšnji izraelski načrti, a še vedno ni dosegal palestinskega minimuma. Srečanje se je končalo. Kaj naredi diplomat v takšnih razmerah? Razglasi, da »smo imeli zelo plodno izmenjavo mnenj. Še vedno se ne strinjamo popolnoma, vendar pa se bodo pogajanja nadaljevala. Srečevali se bomo, dokler ne dosežemo sporazuma.«
Barak pa tega ni povedal. Tudi ni rekel: »Oprostite, popolnoma sem neveden glede palestinskega stališča in ga bom resno preučil.« Namesto tega je prišel Barak domov in oznanil, da je Izrael predlagal najbolj radodarne pogoje do takrat, da so Palestinci vse zavrnili, da nas hočejo Palestinci pometati v morje in da »nimamo mirovnega partnerja«. Če bi to povedal desničarski politik, bi vsi samo skomignili z rameni. Toda da je prišlo to od vodje mirovnega tabora, je bilo uničujoče. Učinke tega je moč čutiti še danes.
Zdaj pa je tukaj Barak, novi Barak, z novim mirovnim načrtom. Kaj ta pravi? Namen, je zapisal, je »ločitev« od Palestincev. Ne mir, ne sodelovanje, ampak zgolj ločitev. Znebimo se jih. »Mir« trenutno ni priljubljen. Kakšna ločitev? Izrael si bo priključil nove judovske soseske v vzhodnem Jeruzalemu in »naseljenske bloke« − skupek judovskih naselbin čez zeleno črto, a blizu nje. Strinja se z »izmenjavo ozemelj«. Nato pa pride ubijalska izjava: »Odgovornost za splošno varnost na Zahodnem bregu bo ostala v rokah izraelskih obrambnih sil tako dolgo, kolikor bo to potrebno.« Zatem pa žalosten zaključek: »Čeprav ni možno rešiti izraelsko-palestinskega konflikta na tej stopnji − in verjetno ga ni možno rešiti...«
Če bi obstajal en Palestinec, ki bi bil pripravljen sprejeti takšne pogoje, bi bil presenečen. Toda Baraku tako kot takrat tudi zdaj ni mar za mnenje in čustva Palestincev. Tako kot ne Netanjahuju, ki pa je vsaj dostojen in ni predlagal »mirovnega načrta«. Ne pa Trump.
Donald Trump ni takšen genij kot Barak, a ima tudi on mirovni načrt. Skupina desničarskih Judov, med katerimi je tudi njegov zet (ki tudi ni genij), je mesece delala na tem. Trump je načrt predstavil Arafatovemu nasledniku Mahmudu Abasu, novemu saudskemu prestolonasledniku in še drugim arabskim princem. Kot kaže, naj bi bila po tem načrtu palestinska država sestavljena iz številnih malih, izoliranih enklav na Zahodnem bregu, brez Jeruzalema in tudi brez vojske. To je popolna norost. Noben Palestinec in tudi noben drug Arabec ne bo tega sprejel. Še huje, kdorkoli je zmožen predlagati takšno karikaturo od države, je popolnoma neveden.
Tu pa tiči glavna težava, saj gre za še hujšo zadevo, kot je nevednost. Gre za prikaz grozljivega zaničevanja Palestincev in Arabcev na splošno. Gre za temeljno prepričanje, da njihovo mnenje, če ga že imajo, sploh ni pomembno. Gre za ostanek kolonialnih časov. Palestinci in večina Arabcev pa imajo glede teh zadev trdna mnenja in prepričanja. So ponosni ljudje, ki se še spominjajo časov, ko so bili muslimani neprimerno bolj razviti kot barbarski Evropejci. Zelo globoko so prizadeti, če jih ameriški predsednik in njegovo judovsko spremstvo obravnavata kot smeti. To pa lahko pripelje do nemirov na našem območju, ki jih ne bo zmogel nadzorovati noben arabski princ, ki ga bodo najele ZDA.
To se še posebej nanaša na Jeruzalem. Za muslimane ta ni samo eno od mest, ampak tretji najsvetejši kraj. Gre za kraj, od koder je šel Prerok v nebesa. Za muslimane je odpoved Jeruzalemu nepredstavljiva. Zadnje Trumpove odločitve glede Jeruzalema so − milo rečeno − idiotske. Arabci so besni, Izraelcem je vseeno, Arabske marionete Američanov, princi in še vsi drugi, pa so zelo zaskrbljeni. Če izbruhnejo nemiri, se prav lahko zgodi, da bodo z njimi pometli. In to zaradi česa? Zaradi naslova v večernem časopisu?
Na našem območju in morda tudi v svetu ni bolj delikatne zadeve. Jeruzalem imajo tri svetovne vere za svetega in s svetim se pač ne da prerekati. V preteklosti sem se zelo posvečal tej temi. Zelo imam rad Jeruzalem (nasprotno kot ustanovitelj sionizma Theodor Herzl, ki se mu je gnusil in ga je na hitro zapustil že po eni noči). Prvi sionisti mesta niso marali, ker je simbol vsega, kar je bilo v judaizmu napačnega in zoprnega.
Pred približno dvajsetimi leti sem skupaj z mojim zdaj že pokojnim prijateljem Feisalom al-Huseinijem, vodjem jeruzalemskih Arabcev in potomcev najbolj plemenite arabske družine, sestavil manifest. Podpisalo ga je na stotine Izraelcev in Palestincev. Njegov naslov je bil Naš Jeruzalem. Začel se je z besedami: »Jeruzalem je naš, izraelski, palestinski, muslimanski, krščanski in judovski.« Nadaljeval se je takole: »Naš Jeruzalem je mozaik vseh kultur, religij in obdobij, ki so obogatila mesto, od zgodnje antike pa do danes: Kanaanci, Jebusiti, Izraelci, Judje, Heleni, Rimljani, Bizantinci, kristjani, muslimani, Arabci, Mamuleki, Otomani, Britanci, Palestinci in Izraelci. Naš Jeruzalem mora biti enoten, odprt za vse ter mora pripadati vsem njegovim prebivalcem, brez meja in bodeče žice v sredini.« Zatem pa še praktičen zaključek: »Naš Jeruzalem mora biti glavno mesto dveh držav, ki bosta v tej deželi živeli druga ob drugi. Zahodni Jeruzalem bo glavno mesto izraelske države, vzhodni pa palestinske države.«
Želim si, da bi lahko ta manifest pribil na vrata Bele hiše.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
