Tiskane izdaje
Slovenci smo prestali še posebno težko krizo, katere značaj je žal izraz stanja našega duha. Po drugi strani smo se pod zelo veliko težo krivic, izgube denarja in frustracij presneto dobro držali. Čestitam! Zdaj, pavšalno ocenjeno, prihajamo iz krize in pozitivne novice se počasi množijo. Znotraj univerzalnega procesa opolnomočenja imamo zdaj lepe možnosti in dolžnosti, da kot narod napredujemo.
Kaj kažejo slovenske vrednote
Za kaj gre? Mreža sociologov že od leta 1981 preverja stanje vrednot z 90-odstotno pokritostjo svetovnega prebivalstva. Zelo zanimivi rezultati so objavljeni na spletni strani www.worldvaluessurvey.org pod »Findings & Insights«. Tu lahko ugotovimo, da imamo Slovenci zelo sekularno-racionalne vrednote in le povprečno izražene samoizrazne vrednote. Torej smo le delno opolnomočeni in imamo še veliko možnosti za družbeni razvoj.
Pojasnil bi ga tako: približno 2000 let je svetovno prebivalstvo živelo pod avtokratskimi režimi in v objemu velikih organiziranih religij. Splošni pogoji, od kmetijskih do gospodarskih in političnih so večino ljudi držali v revščini. Taki ljudje so imeli predvsem le preživetvene potrebe in posledično le preživetvene vrednote. Samouresničevanje in iskanje višjega smisla v življenju je bilo rezervirano za elite.
Ko so se začeli izpolnjevati trije pogoji: izobraženost, dober življenjski standard in veliko raznovrstnih povezav in odnosov, se je do takrat zatrt človek, katerega miselni svet so oblikovali zunanji viri vplivanja, začel emancipirati, torej neodvisno razmišljati. S tem se je začela graditi njegova avtonomija in individuacija. Ta človek se je začel zavedati, da je življenje v njegovih rokah, zato je začel pogledovati proti samorealizaciji in drugim višjim vrednotam po Maslowu. Po Barrettu pa želi samorealiziran človek v naslednji fazi prispevati k svetu ter v končni fazi le še služiti drugim in svetu.
V tem procesu se dogaja naravnost fantastičen notranji razvoj posameznika. Njegov ego, neznanstveno rečeno, izginja, človek se vse bolj izenačuje z vsebstvom in njegova perspektiva postaja vse bolj objektivna. Tak človek razume stvari vse bolj celostno, zato ni več konflikten, zamerljiv in ciničen. Pri tem apatičnost zgine in ob podpori samokontrole se povečuje odgovornost. Odgovoren človek se zaveda zelo velike možnosti vplivanja in iskanja rešitev v vsaki, tudi mikrosituaciji in se iz žrtve prelevi v gospodarja svojega življenja ali bolje: opolnomočeno osebnost. Po definiciji gre pri opolnomočenju za to, koliko so ljudje usposobljeni, motivirani in upravičeni do izvajanja splošnih svoboščin, to je delovanja. V tem procesu se izgrajujeta tudi dostojanstvo in integriteta, kar vpliva na oblikovanje vedno višjih etičnih in moralnih standardov. Po Welzlu velja, da so opolnomočeni ljudje benevolentni, tolerantni in lažje sprejemajo drugačnost.
Nasprotje tega je viktimizacija, ko nemočen človek ne najde rešitev za težave in običajno za to krivi vse ostale, le sebe ne. Žal tak človek težko razvija imenitne lastnosti. Posledično v slovenski miselni krajini v zadnjem času opažamo pravo kulturo (nekritičnega) kritiziranja, cinizma in pomanjkanje občutka za objektivnost.
Zlo in imenitnost
Ta na kratko opisan razvojni proces, ki je podoben tako za narode kot posameznike, nam daje razlago, zakaj so ljudje v svojem bistvu dobri in si ne povzročajo (še) več gorja. Zlo je produkt nezrelega ega in posledično neoblikovane avtonomije, nezrelega vrednostnega sistema, nizke osebne integritete dostojanstva, odgovornosti in rezultat neopolnomočenja. Zlo je izraz notranje šibkosti, imenitnost pa moči.
Zrelim, dostojanstvenim in predvsem odgovornim osebnim integritetam je mogoče zaupati. Kot pravi en največjih sociologov našega časa Inglehart, se v družbi dejavnosti višjega reda lahko izvajajo le v okoljih višjega zaupanja. Le v takem okolju je mogoča spoštljiva in demokratična komunikacija. Sčasoma se v njem oblikujejo nenapisana pravila in prava kultura bolj sofisticiranega ravnanja. Ta nato vpliva nazaj na posameznike, še posebno mlade, da se laže vpnejo v konstruktivne odnose in utirijo v izpolnjujoče življenje. Na indeksu zaupanja, ki ga oblikujejo na podlagi preprostega vprašanja – »Ali mislite, da gre večini ljudi zaupati?« –, smo Slovenci žal slabo pozicionirani.
V okolju zaupanja se ceni prispevek slehernega posameznika, avtoriteta izgubi pomen, in vertikalno delegiranje ukazov zamenja sodelovanje odgovornih posameznikov. Tako je precej lažje voditi državno upravo, poslovne sisteme in posamezne projekte. V pogojih zaupanja med imenitnimi ljudmi pa se zgodi še marsikaj: posameznik lažje oblikuje prijeten značaj, medosebojne odnose sproti korigira, lažje priznava napake in krivde ter se lažje opravičuje, njegova mnenja so bolj objektivna, bliže resnici. V družbi je manj stresa in frustracij, več humorja, kultura (politične) diskusije se dvigne, prispevki drugih se lažje priznavajo, aktivni se spodbujajo, učenje iz prejšnjih izkušenj je lažje, parcialni interesi so razkrinkani in zavrženi. Kot rezultat v takem okolju prevlada mentalna higiena, realnost je bolj transparentna, razumljiva in obvladljiva, zdravorazumske rešitve je lažje najti, in ko je treba, se lažje sprejete tudi radikalne odločitve. Tako se fokus družbe lahko usmeri na razvoj in inovacije s ciljem vzdržnosti. Za posameznika vse to pomeni izboljšano kakovost življenja, dobrobit in srečo.
Zlo in imenitnost
Poudarjanje našega hlapčevskega porekla ni utemeljeno. Vemo, da smo imeli precej nižjo gostoto prebivalstva kot večina zahodnih držav, posledično ruralno poselitev, način bivanja ter kulturo. Štiri desetletja socializma tudi niso najbolje vplivala na razvoj samoizraznih vrednot. Take nas je v samostojnosti doletelo zelo veliko novih možnosti, izkušenj, zamenjava rutinskih delovnih mest v masovni proizvodnji za bolj kompleksna. Z vzpostavitvijo tržnega gospodarstva se je med ljudmi stkalo veliko poslovnih odnosov, česar v socializmu v tej meri nismo poznali. Iz življenja v gotovosti smo skočili v življenje obvladovanja negotovosti in rizikov. Imamo razvejene sisteme redistribucije sredstev, od socialnih prejemkov prek subvencij do evropskih sredstev. Zelo se je povečala količina in kompleksnost vseh aktivnosti in transakcij državljanov. Še nikoli ni toliko ljudi imelo opraviti z javnim denarjem. Možnosti za odklone od korektnega je ogromno. Na koncu nas je, kot pravi preizkusni kamen, prizadela še kriza.
Pri tem je treba upoštevati, da morajo vse to opravljati le delno opolnomočeni državljani s pripadajočo kulturo komunikacije in sposobnostjo sodelovanja. Za to, kot smo videli, so krivi neugodni zgodovinski pogoji. Opolnomočenje je zapleten proces, ki po vsem svetu poteka na več ravneh od kognitivnega prek behviorističnega do kulturološkega in družbenega. Opažamo lahko, da tudi politika v tem pokriznem obdobju prepoznava strateškost družbenega razvoja k opolnomočenju. Možnosti za razvoj imamo Slovenci še veliko in lahko se veselimo prihodnosti, ko bo večina naših ljudi in po svetu sprostila svoje potenciale. Koliko ste opolnomočeni?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
David Cigoj
Fakulteta za uporabne
družbene študije
