Opomba v biografiji Borisa Johnsona

Vse več ekonomistov si želi, da bi gospodarsko rast merili z drugačnimi koncepti.
Objavljeno
29. januar 2018 10.14
Jure Stojan
Jure Stojan
Že zdavnaj smo se sprijaznili, da na nekatera vprašanja ne bo nikoli dokončnega odgovora. Seveda ima vsak od nas svoje domneve, svoje sume, najljubše teorije in trdna prepričanja. Le da nam tisto končno potrdilo zmeraj spolzi iz rok in vedno bolj se zdi, da so bili dokazi, če so kdaj sploh bili, že pred časom uničeni.

Prav zato je bila tako očarljiva novica, da so znanstveniki odkrili identiteto mumije, ki so jo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja našli v švicarskem Baslu. Končno vemo nekaj, kar se je zdelo nemogoče točno vedeti. Izsušeno in s sifilisom prepredeno truplo iz 18. stoletja je bila prapraprapraprapraprababica Borisa Johnsona, britanskega zunanjega ministra. To je ugotovitev, ki ilustrira zmogljivost današnjih znanstvenih metod, onkraj tega pa ne bo imela prav nobene posledice za človeštvo. Zdi se, da je obsojena na to, da bo zgolj in samo zanimivost. Odstavek v turističnem vodiču po Baslu ali pa opomba v biografijah Borisa Johnsona.

A ni zmeraj nujno tako. Le nekaj tednov je staro leto 2018 in že so se potrdili stari sumi na čisto drugem področju. Takšnem, ki ne zadeva zgolj rodovnikov angleških politikov, pač pa življenje milijonov ljudi po vsem svetu in ki kroji usodo narodnih gospodarstev in narekuje ukrepe ekonomske politike.

Le katero je to področje, kjer so novi dokazi podkrepili že dolgo znane obtožbe? Odgovor poruši vso napetost. Razočara v svoji navidezni dolgočasnosti. To je ekonomska statistika. Bolj natančno, to so podatki o bruto domačem proizvodu (BDP). Gre za skupek besed, ki pri bralcih prebudi različne odzive, od gnusa do v usodo vdanega zehanja, le redko pa izzove iskreno zanimanje. In morda je prav to tudi eden od vzrokov, da ima lahko ekonomska statistika tako velik in oprijemljiv vpliv na resnični svet (kar je, denimo, pri nas neposredna posledica evropskih zakonov in pravil, ki se na ekonomsko statistiko sklicujejo). In to kljub dejstvu, da je ekonomska statistika velikokrat politično prirejena, metodološko pomanjkljiva ali pa jo zaznamuje mešanica obeh hib.

Najprej o političnem prirejanju ekonomskih podatkov, kar je praksa, ki se že od nekdaj očita državam po vsem svetu. Le redko pa se zanjo najdejo trdni dokazi, tako kot letošnje priznanje uradnika v kitajski provinci Liaoning, da so lokalne oblasti več let objavljale prenapihnjene številke o gospodarski rasti. To, kar je presenetljivo, je seveda priznanje, nikakor pa ni presenečenje samo dejstvo, da je do prirejanja podatkov prišlo. Potrdila se je napoved preprostega modela v politični ekonomiji. Namreč, če je od rasti lokalnega BDP odvisno, ali bodo lokalni politiki napredovali po partijski lestvici, bo slej ko prej kakšen funkcionar v Peking poslal lažne podatke, da bi bil pred svojimi šefi videti čim bolje. Gre za vprašanje, kako so zastavljene ekonomske spodbude.

Potrdili so se tudi sumi, da ima velike pomanjkljivosti tudi sama metodologija, po kateri statistični uradi po vsem svetu sestavljajo tako imenovane nacionalne račune – oziroma seštevajo, koliko je bila vredna gospodarska aktivnost v posamezni državi. Januarja so napako priznali britanski državni statistiki. V podatkih za obdobje 2010–2015, s katerimi merijo produktivnost telekomunikacijskega sektorja, so se ušteli za kar 90 odstotkov! Težava je bila, da so se preveč osredotočili na cene naročniških paketov, ki se v tem obdobju niso kaj veliko spremenile, ob tem pa prezrli, da so mobilni operaterji svojim naročnikom zagotavljali vedno večji prenos podatkov. Očitno je bila produktivnost podjetij v tem sektorju zelo dobra, ne pa slaba, kot so doslej govorili podatki.

To ni neprijetno samo zato, ker bodo morali statistiki za nazaj popravljati svoje baze, ekonomisti pa znova preračunati vse svoje modele, ki temeljijo na teh podatkih. Veliko resnejše posledice bo imelo dejstvo, da so med statistikami, ki jih bo zdaj treba krepko spremeniti, tudi indeksi rasti cen oziroma inflacije. Težava je, da so na te indekse vezane številne pogodbe, zlasti med delodajalci in delojemalci o usklajevanju rasti plač z rastjo cen. Ni še jasno, kakšne pravne in ekonomske posledice bo imel popravek nekaj ekonomskih podatkov.

Da ne bo pomote, to, da je britanski statistični urad priznal metodološko napako, je znamenje kakovosti njegovega dela. Pri marsikateri slabši organizaciji napake raje pometejo pod preprogo in se pretvarjajo, kot da nič ni narobe ali pa da je treba v imenu »primerljivosti« podatkov med leti vztrajati pri dani metodologiji vsem njenim pomanjkljivostim navkljub.

Obenem pa te metodološke napake tudi niso tako usodne, da bi se zaradi njih ljudje množično odrekali uporabi BDP. Res je, vedno več ekonomistov si želi, da bi gospodarsko rast merili z drugačnimi koncepti (pri tem pa, denimo, upoštevali pomen varovanja okolja in trajnostnega razvoja). Ampak niti oni se ne želijo odreči udobja, ki jo nudi številka bruto domačega proizvoda. Ena sama številka, ki pa vendarle povzema vse, kar neko gospodarstvo v danem časovnem obdobju ustvari. Ena sama številka, zaradi katere se lahko države primerjajo med sabo in ugotovijo, kdaj bi katera potrebovala kakšno reformo.

Zato tudi nič ne kaže, da bi BDP vsem pomanjkljivostim navkljub pretil zaton, čeprav bo metodologija, po kateri se izračuna, deležna še marsikaterega popravka. In prav zato, ker so kljub svoji navidezni dolgočasnosti tako pomembno, si potrjena ugibanja zaslužijo našo pozornost.

***

Jure Stojan je direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške študije