Osemsto let Magne carte

Pred osemsto leti, natančneje 15. junija 1215, je moral angleški kralj Ivan v bližini Londona (Runnymede) pod pritiskom upornih baronov s svojim pečatom dati soglasje za Magno carto libertatum (Veliko listino svoboščin). Listina je vsebovala 63 členov, s katerimi se je moral kralj odreči nekaterim pravicam, spoštovati določene pravne postopke (»due process«) in se strinjati s tem, da njegovo voljo in moč omejuje zakon. Za današnji čas je še posebno aktualen 39. člen, ki zagotavlja habeas corpus, to je, da ne more biti noben svoboden človek prijet, zaprt, oropan zemlje, izobčen, pregnan ali uničen brez kakršnekoli veljavne sodbe ali zakona, ki bi to določal.

Magna carta ostaja tudi po osmih stoletjih sodoben dokument, in to tako takrat, ko se ga spoštuje, kot tudi takrat, ko se krši njegove ključne člene. V evropski zgodovini pomeni prvi pravni dokument, ki govori o pravicah državljanov nasproti katerikoli veljavni politični oblasti. Njena moralna in legalna moč je mejnik, ki je privedel do konceptov pravic in svobode, v nadaljevanju pa tudi uresničevanje predstavniške in demokratične vladavine, človekovih pravic in pravne države, to je zamisli, da so vladajoči podvrženi istim pravnim načelom kot tisti, ki jim vladajo.

Predhodnica Splošne deklaracije o človekovih pravicah

Njen vpliv ni bil omejen samo na Evropo, ampak je inspiriral tudi ameriško ustavo in nastanek Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je Eleanor Roosevelt označila za mednarodno Magno carto za vse človeštvo, pozneje pa še protikolonialna gibanja. Evropske unije si ni mogoče zamisliti brez tistega, kar je ta listina zasejala, ko je v 30. členu zagotavljala varni prehod za tuje trgovce v državo in iz nje, v 35. členu je postavila standarde na področju mer in uteži ter drugih pravil, ki jih danes določa Evropska unija. V 13. členu je zapisala pravice v zvezi z izvajanjem lokalne samouprave, ki zagotavljajo določene svoboščine, in omogoča določenim mestom oprostitev dajatev. V 12. in 14. členu je višina davkov vezana na »splošno soglasje« itd.

Za različne avtoritarne režime, če ne omenjamo totalitarnih ali aktualnih neoliberalnih, ki prisegajo na vsemogočni trg, korporacije, profit in vladavino finančnega kompleksa nad ljudmi ter demokracijo, pomeni Magna carta nekaj subverzivnega, tako kot nekoč za kralje in plemstvo in pozneje za kapitalistične »barone« v času pred nastankom socialne (tržne) države. Zato ne preseneča, da je bil ta dokument v zgodovini deležen najrazličnejših obravnav in pogledov, in sicer od odobravanja do zavračanja in hipokrizije. Pri tem je treba omeniti nekaj, kar pomeni kruti simbolizem za današnji čas. Za prvo znanstveno izdajo Magne carte se je potrudil priznani jurist William Blackstone, ki pa se je med svojim delom moral spopasti s problemom, da so večji del tega dokumenta (iz)glodale podgane.

Zasebna lastnina ni absolutna pravica

Blackstonova izdaja vključuje obe listini, in sicer tako Veliko listino o svoboščinah kot tudi Listino o gozdovih, ki je bila dve leti pozneje priključena k Magni carti. Z njo so ljudje, ki se niso uvrščali v (naj)višje razrede, se pravi 99 odstotkov ljudi, dobili pravico do uživanja skupne lastnine (commons), na kateri so lahko pasli živino, ribarili, koristili vodo in se oskrbovali z drvmi za ogrevanje. Listina o gozdovih je pomenila ustavno zavezo, da je treba omejiti zasebno lastnino, ki ne more biti absolutna pravica, to je, da so gozdovi družbena/skupna lastnina (commons), zdaj pa bi morali k njim dodati še vodo, druge naravne resurse, intelektualno lastnino (patente, copyright) in druge ideje. Thomas Jefferson, velik privrženec Magne carte, je odločno nasprotoval temu, da bi intelektualne dosežke in ideje obravnavali kot zasebno lastnino. Danes je komodifikacija teh področij eno od najbolj korozivnih obeležij neoliberalistične politike.

Zahodna civilizacija se po eni strani resda lahko ponaša z Magno carto kot z resničnim civilizacijskim dosežkom, vendar je po drugi strani tudi res, da ko se je pogledala v njeno ogledalo, je v njem vse prevečkrat uzrla grdo podobo. Etos Magne carte je tako v večstoletni zgodovini kot tudi danes bolj inspiriral in mobiliziral tiste, ki so se upirali oblasti (čartisti, sufražetke, politični reformisti, sindikalisti in socialisti ter številna protikolonialna gibanja), kot pa vsakokratno oblast. Anglo-ameriški mislec, politični aktivist, revolucionar in eden ustanovitvenih očetov Združenih držav Amerike Thomas Paine je moral zaradi svoje kritike angleških oblasti, ki niso spoštovale 39. člena Magne carte (habeas corpus), zapustiti državo. V tem času so obešali sindikaliste, ki so se zavzemali za delavske pravice, ali pa so jih kot kaznjence pošiljali v Avstralijo. Dobrih šesto let je moralo preteči od Magne carte, da so v kazenskih postopkih obtoženi dobili pravico do svojih zagovornikov.

Namesto socialne tržna država

Čeprav sta se tako Magna carta kot tudi ameriška ustava postavili v bran »svobodnemu človeku«, se v drugem primeru to ni nanašalo na vse ljudi. Prvotni prebivalci niso uživali nobenih pravic, se pravi statusa »osebe«, medtem ko se je ženske obravnavalo prej ko ne kot »lastnino« njihovih očetov ali soprogov. Šele leta 1975 je na primer ameriško vrhovno sodišče dalo ženskam pravico do sodelovanja v poroti. Paradoksalno je, da so celo sužnji kot »tripetinski ljudje« bili več »vredni«, ker je to formalno določilo njihovim lastnikom navrglo večjo volilno moč.

Listino o svoboščinah je treba brati skupaj z Listino o gozdovih, ki obe skupaj sestavljata Magno carto in (raz)rešujeta problem napetosti med interesi skupnosti (skupnega dobrega) in komodifikacijo s tem, da omejujeta (ne odpravljata!) pravico do zasebne lastnine. Realna zgodovina kapitalizma ponuja v zadnjih osemsto letih dobre in slabe prakse (ne)upoštevanja Magne carte. V zadnjih tridesetih letih, to je z nastopom neoliberalne politične in ekonomske paradigme, pa se je nihalo zgodovine močno usmerilo v komodifikacijo (tržni fundamentalizem oziroma tržni na račun socialne države) in stran od zagotavljanja skupnega dobrega in družbe, za katero je odločna zagovornica omenjene paradigme Margaret Thatcher (za)trdila, da v resnici ne obstaja.

Nihalo zgodovine ne niha samo v eno smer

Danes lahko postrežemo z ničkoliko primeri, ki težijo k odpravljanju Magne carte, v najboljšem primeru pa jo spreminjajo v Minor carto. V tej zvezi omenimo primere kršenja ključnih svoboščin in pravic, povezanih s pravno državo, habeas corpusom, pravice do poštenega sojenja, skupno lastnino (»commons«) in pravne postopkovne procese (»due process«). Vlogo nekdanjih »kraljev« in pozneje »baronov« zdaj prevzemajo velike korporacije, ki na podlagi kolektivistične pravne fikcije uživajo pravice fizičnih oseb, kakršne sicer pripadajo ljudem. Pravzaprav so njihove pravice precej večje od pravic zadnjih, če pomislimo na njihovo globalno delovanje, »nesmrtnost« in izkoriščanje privilegija, zvezanega z omejeno odgovornostjo. Nastajajoči transatlantski sporazum o trgovini in investicijah (TTIP), ki poteka v strogi tajnosti (!), utegne takšno njihovo vlogo še povečati.

Dodajmo še številne primere zadrževanja ljudi v zaporih (Guantanamo in drugi), ne da bi bili ti sploh česa obtoženi, mučenja, zunajsodne usmrtitve lastnih in predvsem tujih državljanov z brezpilotnimi letali itd. Nazadnje pa omenimo še hud udarec vsemu tistemu, kar je Magna carta, ki je prišel od tam, kjer bi to najmanj pričakovali – od Sveta Evrope. Temu je prejšnje leto predsedoval Ilham Alijev, predsednik Azerbajdžana od leta 2003, ki je ta položaj »podedoval« od svojega očeta, nekdanjega generala KGB iz sovjetskih časov. Če bi ta organizacija še bila zvesta tistemu duhu, ki se je postavil za zaprtega Havla in Saharova, bi najprej poskrbela za zaprte in mučene disidente ter za poštene volitve v Azerbajdžanu, samodržcu pa zaprla svoja vrata. Ta je svoj politični pogled marca letos strnil v dovolj povedno trditev, da so mednarodni sporazumi samo kos papirja, ki ne pomeni nič, ker vlada svetu moč, in ne pravica.

Tri desetletja hegemonije neoliberalizma so ogrozila tri za resnično politično demokracijo nepogrešljive vrednote, ki jih vsebuje zgodovinski precedens Magne carte: svobodo, enakost in solidarnost. Upajmo, da ne tudi za trajno, če verjamemo, da nihalo zgodovine ne niha vedno samo v eno smer.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije na Univerzi v Bologni