Pametnejša Amerika

Ko se je Amerika soočala z bombnim napadom na bostonskem maratonu, je bilo osupljivo tisto, kar se ni zgodilo. Dvanajst let po napadu 11. septembra 2001 je bila dežela žalostna, a tudi bolje poučena.

Bilo je malo napadalnega hujskanja, krvoločnega ujemite-jih-za vsako-ceno, nenehnega praznega govoričenja in vihranja z zastavami, kar vse je sledilo napadom leta 2001. Najbolj presenetljiva je bila odsotnost avtomatske islamofobije in pripravljenosti na kakršnokoli vojno – tudi napačno vojno v napačni državi – proti domnevno krivemu »drugemu«.

Namesto tega je bila ameriška žalost tokrat pomešana s cinizmom in sumnjičavostjo. Dežela je opreznejša pred manipulacijami. Medtem ko Američani brez dvoma žalujejo za umrlimi in podpirajo Bostončane, je v zavest nacije nekako prodrlo spoznanje, da so po napadih leta 2001 ameriški voditelji izkoristili teroristični bavbav za omejevanje človekovih pravic, financiranje skoraj vsakega varnostnega ukrepa, ki si ga je kdo izmislil, in za lobiranje v korist obrambne in varnostne industrije.

Celo konservativni Američani, ki gledajo Fox News, so spoznali tisto, česar niso po napadih leta 2001: da je Amerika sama usvarila »povratni učinek.« Zgodba, ki je takrat tako dobro delovala – da je do napadov prišlo, »ker sovražijo naše svoboščine« – , ne zveni več prepričljivo.

Američani vedo, da je Irak zapustil milijon beguncev; za oskarja nominirani dokumentarec Five Broken Cameras, Pet pokvarjenih kamer, in drugi mediji so prikazali, kako ZDA pripomorejo k surovemu ravnanju s Palestinci – ki je glavni spodbujevalec džihada ali, kot to imenuje ameriški State Department, »ekstremizma«; ameriški vojaki so vedno znova vpleteni v vojne zločine; in v knjigarne je prišla knjiga Jeremyja Scahilla Dirty Wars, Umazane vojne, ki podrobno poroča o načrtnih pobojih, ki jih ZDA izvajajo po vsem svetu.

Skratka, čeprav nihče ne opravičuje nasilja nad nedolžnimi, kakršno so utrpele žrtve bostonskega maratona, se Američani bolj dosti bolj kot pred 12 leti zavedajo svojih lastnih pokolov nedolžnih po vsem svetu. Same sebe ne vidijo več kot good guys, dobrih fantov, proti katerim je nasilje noro in nerazložljivo.

Američani se tudi dosti bolj zavedajo, da se takšne napade izrablja kot opravičilo za kršenje njihovih človekovih pravic. Nekateri politični voditelji so bombni napad takoj izkoristili za poziv k omejevanju ustavnih pravic. Republikanska senatorja John McCain in Lindsey Graham sta pozvala k temu, da je treba preživelega osumljenega  Džoharja Carnajeva označiti za sovražnega vojaka in ga poslati v Guantánamo Bay. Ta ideja se mnogim Američanom zdi grozljiva.

Tudi nad drugimi odzivi so se mnogi v ZDA zgrozili. Dejstvo, da Carnajeva, kljub mnogim prošnjam, niso na začetku obvestili o njegovi pravici do molka in do odvetnika – kot je običajno obvezen del vsake aretacije v ZDA – je povzročilo precejšnjo zaskrbljenost. Panične javne reakcije, ki je omogočila ustanovitev zapora v Guantanamu, ni več. Američani spoznavajo, da kršenje pravic kogarkoli ogroža kršenje pravic vseh

Pomenljivo se tudi tokratne teorije zarote. Večina Američanov verjetno ne verjame, da sta bila brata Cernajev le krinka za paravojaško akcijo nekoga drugega; teorije zarote kvečjemu kažejo, kako so Američani postali siti odnosa svoje vlade do »terorja«.

Nenazadnje so po napadih leta 2001 ameriški voditelji lagali o marsičem. Lagali so o Sadamovem orožju za množično uničenje; lagali so o tem, zakaj je treba napasti Irak in nato o poteku vojne tam; in takratna voditeljica Zvezne agencije za varovanje okolja Christie Whitman je celo lagala o razmerah v spodnjem delu Manhattna, zaradi česar je na tisoče newyorških otrok imelo resne dihalne težave.

Kajpada, zanašanje na strah in preusmerjanje pozornosti je morda še vedno del uradne strategije. Potem ko je Džhor Cernajev pristal v zaporu, njegov brat pa je mrtev, je naslednji val zgodb poročal o domnevnih »spečih celicah«, ki da so jih onemogočile ameriške varnostne sile. Boston Globe je, denimo, objavil članek o moškem – imenovali so ga samo z imenom, Danny – ki sta ga brata ugrabila tri dni po napadu. Danny je trdil, da je bila edina besedila, ki jo je razumel iz pogovorov obeh bratov, Manhattan, in da sta ga terorista vprašala, ali njegov avto lahko zapusti zvezno državo – da gre, denimo, v New York. Poročanje Boston Globea na podlagi enega vira ni dokazal ničesar – niso ga mogli potrditi ne drugi državljani ne novinarji - domneval pa je veliko in vodil k poplavi enako nepreverjenih poročil, češ da je bil cilj napada New York.

Ostalo poročanje o »terorju «je bilo enako neprepričljivo. V nedavnem poročilu Charlesa Savaga o »vstaji « v Guantánamu, je New York Times lahkoverno reproduced »arzenal «, ki so ga uradniki Guantanama pokazali novinarjem na video posnetku. »Orožje« je bilo domnevno izdelano iz ročajev metel in pilic za nohte – predmetov, za katere vem, saj sem poročala iz Guantánama, da jih je zaporniku nemogoče dobiti. Nastanjeni so daleč proč od metel in čistilnih pripomočkov; ne dajo jim nobenega dela; ne dobijo nobene pošte.

S tem ko so brez dvoma pogoltnili uradno verzijo – Savage ni vprašal, od kod bi lahko dobili te predmete – je očitno, da se New York Times ni ničesar naučil iz napačnega poročanja o Sadamovem orožju za množično uničenje.

Na srečo se je večina Američanov kaj naučila iz preteklosti in to se je tokrat pokazalo v javnem odzivu – da, žalost, a tudi nekaj modrosti. Morda so se Američani bolj približali spoznanju, da se lahko in morajo boriti proti terorizmu na civiliziran način, kot svobodni in misleči ljudje.

****

Naomi Wolf je politična aktivistka in pisateljica. Njena najnovejša knjiga jeVagina: A New Biography, Vagina: Nova biografija.

Copyright: Project Syndicate, 2013.