Parole o javnem zdravstvu
Obljubim, da ne bom pisal o stavki, čeprav tam začnem in si želim, da se kmalu konča. Zakaj ne stavkam, si lahko preberete na spletu, če vtipkate prve tri besede tega stavka. Bojda mi je bil zaradi tega zapisa dodeljen prvi mnenjski strel. O velikosti gola ni bilo govora. Velikodušno. Seveda to ne bo evrogol tik pod prečko, mogoče še gol ne bo, lahko da strel ne bo šel niti v okvir vrat. Bo pa moj. S katero nogo, ne povem. Znam z obema.
Čas stavke je odlična priložnost, da se začasno odvrže rokavice, da postane prefinjeno zbadanje še bolj jasno operiranje z noži in so dovoljeni udarci tudi globoko pod pas. In izjave v tem duhu se kar vrstijo. Med najaktivnejše gotovo sodi nevladna organizacija, ki jo zgledno financira vlada, Glas ljudstva. Če bi jih poslušal in gledal pred dobrimi tridesetimi leti, bi jih z lahkoto zamenjal za Titovo mladino, pa vendar njihove ideje kujejo v presneto resne.
Če začnem s prvo in najbolj opevano parolo »Za ohranitev javnega zdravstva«, se vprašam: kaj pa je v našem zdravstvu res tako svetega, da moramo to ohraniti za vsako ceno in ga težko nadomestimo z boljšim? Gotovo je to pacient, verjetno velika večina zdravstvenega kadra, nekaj infrastrukture, potem pa je že za vsako konzervacijo obstoječega potreben tehten razmislek, da ne bomo še naprej ohranjali tranzicijskih vzvodov odtekanja denarja. Drugi pišejo, da tega ni malo. Z lahkoto se jim verjame.
Bežen pregled razvoja čez zadnja tri desetletja pokaže, da so se nam zgodile res velike spremembe. Pred tridesetimi leti je bil mobilni telefon redkost, tehtal je par kilogramov, zdaj pa je to najpogostejši način krajšanja časa v čakalnici. Pred tridesetimi leti je bil golf 2 fantastičen avtomobil, danes pa bi ga lažje umestili med vozila za na pot po gobe. In razvoj, ki večinoma ni odvisen od Slovenije, teče naprej. Kaj pa naše zdravstvo? Če izvzamem napredek znanosti, ki je v resnici in naši velikosti na ljubo redkeje naš, bi rekel, da v tridesetih letih slovensko zdravstvo na organizacijski ravni ni naredilo niti minimalnih korakov. Iz česar sklepam, da se omenjeni in njihovi somišljeniki zavzemajo za ohranitev zdravstvenega sistema, ki je že najmanj tri desetletja zastarel in zato primerjava s Titovo mladino sploh ni strel mimo gola. Še dobro za pacienta, da ga zdravimo po evropskih priporočilih in ne po unikatno naših, kot je unikaten naš zdravstveni sistem. Ker smo majhni, bi bilo najbolje, da bi tako kot evropsko znanost, k nam prenesli tudi enega od evropskih zdravstvenih sistemov, ki nam je vsaj po osnovnih zakonitostih blizu. To bi bilo koristno predvsem za pacienta, za tiste druge prikrajšane, ki igrajo v ozadju, pa se ne vznemirjam.
Javno zdravstvo je v Sloveniji uho božajoča beseda, kot so tudi zeleni prehod, brezogljična družba, fotovoltaika in podobno. Vse to se sliši dobro, vsebina za temi izrazi, pa je precej bolj nejasna, lahko tudi umazana. Kaj pa je javno zdravstvo? Je to zdravstvo, ki ga zagotavljajo javne ustanove; zdravstveni domovi, bolnišnice, v katerih so zaposleni javni uslužbenci z javnimi plačami in trošijo javno zbrani denar prek mehanizma javnih naročil? Imam občutek, da je nekako tako dojeto javno zdravstvo omenjenih zagovornikov. Njihova prva in glavna misel je izvajalec, ki mora biti javni, to je državni.
Lahko pa je javno zdravstvo tisto, v katerem so državljanom zagotovljene zdravstvene usluge pod enakimi pogoji in so le zato javne zdravstvene usluge, ne glede na to, kdo jih izvaja; zdravnik v zdravstvenem domu, koncesionar ali celo strokovnjak, ki nima pogodbe z ZZZS, vendar to zna in je njegovo znanje dobro za pacienta, zato mu plačnik to povrne. V tem drugem primeru je v središču pozornosti pacient, ne izvajalec. In pacienta borba za izvajalca prav nič ne zanima. Njega zanima le zdravstvena storitev. Seveda se za slovenske razmere sliši neverjetno, da to dobite pri zasebniku, plačate, strošek pa vam nato povrne ZZZS. Pozabite. Lahko pa po to isto storitev, za katero se v Sloveniji čaka nedopustno dolgo, greste k zasebniku v Romunijo in vam naš ZZZS stroške do višine cene slovenske storitve povrne. Diskriminatorno do slovenskih zasebnikov, ker takih neumnosti Romuni gotovo nimajo in njihovi pacienti po podobne storitve ne zahajajo k našim zasebnikom. Temu se reče negativna trgovinska bilanca med Slovenijo in Romunijo.
V četrt stoletja dela sem gotovo imel več kot 100.000 stikov s pacienti na štiri oči. Večina je bila polnoletnih z volilno pravico in med temi 100.000 stiki ni bilo niti enega (ponavljam: niti enega), ki bi ob napotitvi na višje ravni zdravstva izrazil željo, da hoče h kolegu koncesionarju oziroma zdravniku v javnem zavodu. Seveda teh 100.000 stikov ni bilo naključno izbranih in večina ne slepih, zato to ni bila dvojno slepa raziskava, kot se za študije velikega formata pričakuje. Je pa to precej večji nabor podatkov, kot ga zajemajo javnomnenjske raziskave o političnih, družbenih in tudi zdravstvenih temah, iz katerih se rado dela velike zaključke. In iz slednjega lahko z veliko gotovostjo trdim, da pacienta ne zanima, ali je njegov zdravnik uslužbenec javne ustanove ali koncesionar. Pacienta zanima, kaj ta zdravnik zna, kdaj in koliko časa bo zanj imel ter koliko ga bo to stalo. Vse drugo je borba za stare pravice, seveda ne pacientov, ampak izvajalcev, dobaviteljev in drugega podpornega kadra pod parolo za ohranitev javnega zdravstva in za ceno, ki jo plača pacient.
Da pa je neumnost še večja, Slovenci znamo in bomo v prihodnje očitno še bolj omejili izvajalce tudi na takih področjih, kot je moja družinska medicina. Napoveduje se, da se bodo koncesije podeljevale le še izjemoma, ko javni zdravstveni zavod za to ne bo imel interesa. Koncesija je razumen ukrep v dejavnosti, kjer je potrebno, da se ponudnike omeji zaradi cene in bolj jasne skrbi. Ne bi bilo dobro, da nekaj kilometrov ceste vzdržuje pet gradbenih podjetij, zato se za to podeli ena koncesija. V Sloveniji pa že danes primanjkuje nekaj sto družinskih zdravnikov in se za to, da se za enega bolnika ne bi zanimala dva zdravnika, omeji še to. Sicer pa koncesij za moje področje sploh ne potrebujemo. Uvede se dovoljenje za opravljanje dejavnosti, potem pa naj se s pacienti ukvarja, kdor to zna in hoče. Tega, kaj kdo zna, pa ne določa niti koncesijska pogodba niti pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca. To nam že nekaj let prigovarja tudi zakonodaja EU, ki pravi, da vsak zdravnik specialist z ustrezno licenco in ustreznimi pogoji dela lahko sklene s plačnikom (ZZZS) pogodbo o izvajanju programa na primarni ravni, in to pod enakimi pogoji za vse izvajalce. A mi se ne damo, ker EU gotovo ne ve, kaj je dobro za našega pacienta, in še posebno ne, kaj je dobro za sistem, in v Sloveniji poteka borba za sistem.
Prav tako v četrt stoletja in ob več kot 100.000 stikih nisem doživel vprašanja, kolikšna je moja plača. Razumem, da so pacienti praviloma spoštljivi, medijski tank pa pogosto ne. In ta aparat ob vsakokratni stavki katerihkoli kadrov razgalja plače stavkajočih. Lahko pohvalim odličnega avtomehanika, ki skrbi za moje vozilo precej bolje kot njegov lastnik. Pa me prav nič ne zanima višina njegove plače, koliko dopusta ima in ali zunaj svoje delavnice mogoče ordinira še v sosednji avtomehanični praksi z mero ali celo zunaj nje. Zanima me, kaj zna in kakšen je njegov odnos. In le to in nič drugega zanima tudi mojega pacienta. Prej našteto pa je kukanje skozi ključavnico, ki postane banalno nezanimivo, ko se vrata odpro.
Ena bolj posrečenih potez že omenjenega Glasu, ki se zavzema za preživeto državno zdravstvo, je tudi pisanje seznama srčnih zdravnikov, ki ne stavkajo. Vesel sem, da se na tem seznamu nisem srečal, ker me prav malo briga, kaj si Glas ljudstva misli o mojem delu. Me pa zanima, kaj si misli o tem moj pacient, in to vem, ne da bi me postavljal na sezname, dodaja tiste režeče spake, srčke, štiriperesne deteljice in vse drugo iz nabora Hello Kitty. In tako se v duhu in mesu lahko srečata kapitalizem in komunizem: Hello Kitty in Titova mladina.
Po drugi strani pa sem prav te iste akterje in njihove somišljenike pogrešal ob eni od prvih akcij sedanje vlade v zdravstvu, ko je oblast po hitrem postopku ukinila novelo zakona o javnem naročanju, s katero bi se za dopustno ceno medicinskega materiala zgledovali po Nemcih in Skandinavcih. Očitno omenjeni zagovorniki javnega zdravstva ocenjujejo, da je za našega pacienta bolje, da če že ne more imeti vgrajenega slovenskega materiala, naj se vgradi tujega, ampak po slovenski ceni, ki je lahko tudi dvakrat višja od nemške. Kapitalizem je res grda reč. Slovenska cena medicinskega materiala je nacionalni interes, za to pa potrebujemo državno plansko zdravstvo in veliko besed (parol), ker dejanja žal ne prepričajo.
Mina Lupo je v sedemdesetih letih zapela pesem Parole, parole. Dolgo je že nisem slišal na radiu. Slovenskih parol o javnem zdravstvu pa sem že davno sit. Dvomim, da te še teknejo mojemu pacientu, ki čaka na menjavo kolka leto ali dve. Jih pa lahko pogosto sliši, ker mu bolezen in ne naše ne javno zdravstvo ne dopustita drugega, kot da sedi pred TV, čaka in jih posluša. V upanju na razmislek pacienta zaključujem prvi strel. Če sem zgrešil okvir vrat, me drugič berete drugje, ali pa mi dodelijo manjši gol – tistega za hokej. Anže Kopitar se tudi pred tem odlično znajde. Predlagam, da se preveri, ali je njegovo tresenje golov tam čez lužo še v državnem interesu, sicer so postopki jasni – odvzem koncesije za tresenje golov.
***
Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
