Tiskane izdaje
Pokojninska reforma iz leta 2012 je korenito posegla v pokojninski sistem. Ni dvoma, da lahko zasluge za ta uspeh pripišemo takratnemu ministru za delo v Janševi vladi Andreju Vizjaku. Tako je bil decembra 2012 pokojninski zakon izglasovan brez glasu proti. Spomnimo se: leta 2011 je minister za delo v Pahorjevi vladi dr. Ivan Svetlik pripravil pokojninsko reformo. Sindikati so – zaradi razlogov, ki so znani samo njim – izsilili referendum in junija je pokojninska reforma padla. Neposredna posledica tega je bil tudi septembrski padec Pahorjeve vlade.
Kljub konkretnim negativnim finančnim učinkom je imel ta neuspeh tudi zelo pozitivni posledici. Maja 2013 je bila sprejeta nova referendumska zakonodaja, ki je omejila možnosti za sklic referenduma. Že kmalu po formiranju Janševe vlade februarja 2012 pa so se začele priprave na »novo« pokojninsko reformo. Ta je vsebovala kar nekaj bistvenih izboljšav neuspešne Svetlikovo reforme. Sistem je postal bolj transparenten, hkrati pa je ohranjal močne solidarnostne elemente in svoj osnovni zavarovalniški značaj. Pohvalno je tudi to, da je reforma predvidela kratka prehodna obdobja. Šlo je za resnično velik uspeh, ki se kaže v enem najpomembnejših kazalnikov pokojninskega sistema – dejanski upokojitveni starosti. Prišlo je do relativno hitrega zviševanja upokojitvene starosti za ženske. Danes je tako pri moških kot pri ženskah povsem na ravni Italije in Avstrije.
Zavajanje javnosti
Pričakovano je reforma bistveno zmanjšala možnosti za različne načine upokojevanja pod ugodnejšimi pogoji. Po stari zakonodaji je bilo možno dokaj velikodušno predčasno upokojevanje brez zniževanja pokojnine. Po novi je takšno upokojevanje (pred starostjo 65 let) možno le, če imate 40 let delovne dobe. Ne preseneča, da so poskušale različne skupine doseči določene ugodnosti za »svojo« populacijo, če je bilo treba, tudi z zavajanjem javnosti. Nekaj takšnih primerov smo doživeli tudi v preteklih mesecih. Tako se je v javnosti zavestno ustvarjal vtis, da so prostovoljni zavarovanci – gre večinoma za dolgotrajno brezposelne in revnejše kmete – »izgubili« leta, za katera so plačevali (sicer zelo skromne!) prispevke. To seveda ni res – »izgubili« naj bi le možnosti za ugodnejše upokojevanje. Očitno so zahteve te skupine naletele na razumevanje pri političnih strankah in državni zbor je oktobra 2017 sprejel amandma k pokojninskemu zakonu, ki tej skupini omogoča upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji. Osebno nad tem nisem navdušen, a vseeno se je treba zavedati, da gre za socialno ogroženo skupino, ki jim redni, sicer zelo skromni dohodki (pokojnine) veliko pomenijo. Na ta val »korekcij« pokojninskega zakona se je poskušala priključiti tudi SDS, ki je predlagala ugodnejše upokojevanje za tiste, ki so dokupovali študijska in vojaška leta. Tudi tu naj bi šlo za nekakšne »krivice«, čeprav ni jasno, kakšne. Dokupljena leta niso nikomur »propadla«, ne omogočajo pa privilegirano ugodnega in predčasnega upokojevanja. V primerjavi s prejšnjimi iniciativami pa ta ni naletela na ugoden sprejem pri drugih političnih strankah.
Predvolilne nevarnosti
Možno je, da bo v predvolilnem času še kakšen poskus sprememb pokojninske zakonodaje. Ne gre izključiti poskusov izboljšanja gmotnega položaja upokojencev, predvsem z ugodnejšim usklajevanjem pokojnin. Zaradi gospodarske krize je bilo to usklajevanje delno zamrznjeno v letih 2010 in 2011, povsem zamrznjeno pa v letih 2012, 2014 in 2015. Predvsem zaradi zamrznitev in delnih zamrznitev usklajevanja pokojnin je v obdobju od leta 2010 do danes prišlo do dokaj občutnega znižanja razmerja med povprečno neto starostno pokojnino in povprečno neto plačo. Tako je to razmerje leta 2008 znašalo 67,1 odstotka, leta 2016 pa le še 59,5 odstotka. To znižanje ni zanemarljivo! Iz tega bi seveda lahko sklepali, da se je relativni dohodkovni položaj upokojencev precej poslabšal. Vendar to ni povsem res, ker se je v tem obdobju precej poslabšal tudi položaj drugih skupin prebivalstva – predvsem brezposelnih. Tako študija Nataše Kump z Inštituta za ekonomska raziskovanja kakor tudi raziskave Eurostata kažejo, da je tveganje dohodkovne revščine za upokojence v Sloveniji sicer višje kot za celotno prebivalstvo, vendar se v zadnjih letih to tveganje znižuje. Leta 2015 je tveganje dohodkovne revščine za celotno prebivalstvo znašalo 14,3 odstotka, za prebivalstvo nad 60 let pa 16,3 odstotka. Med 28 članicami Evropske unije je imelo le osem držav nižje tveganje dohodkovne revščine kot Slovenija, če pa gledamo le starejše od 60 let, pa je imelo nižje tveganje kar 19 držav.
Gasilski ukrep
Problem dohodkovne ogroženosti upokojencev in velikega števila nizkih pokojnin ne bo izginil. Jeseni 2017 je državni zbor sprejel amandma, s katerim se obstoječim upokojencem zvišuje minimalna pokojnina za polno pokojninsko dobo – ta je po novem 500 evrov. Gre za gasilski ukrep in refleksno reakcijo na problem, ki bo tudi dolgoročno problem. Zakaj?
Zato ker se delež aktivnih zavarovancev, ki ne bodo imeli dolge delovne dobe in »lepe« plačne zgodovine, ne bo zmanjševal. Različne oblike atipičnega dela postajajo žal stalnica na trgu dela. Podatki kažejo, da ima dobra tretjina novih upokojenk in dobra petina novih upokojencev tako nizko izračunano osnovo, da jim je treba izračunati pokojnino na osnovi najnižje pokojninske osnove. Skrb vzbujajoče je tudi, da se število takšnih upokojencev povečuje. Dejstvo je, da je naš pokojninski sistem zasnovan tako, da nekoliko omili nepravičnosti, ki se pojavljajo na trgu dela, ne more pa jih povsem izbrisati. Vprašanje je, ali bi bistveno večje poudarjanje solidarnosti v pokojninskem sistemu lahko ogrozilo drug pomemben element – odvisnost pokojnine od vplačanih prispevkov. Predvsem takšna odvisnost zagotavlja široko družbeno podporo javnemu pokojninskemu sistemu. V preteklih desetletjih so pokojninske reforme dokaj posrečeno upoštevale oba osnovna elementa. Ko se bodo čez nekaj let začele resne priprave na novo reformo, bo tako verjetno eno od osnovnih vprašanj, na kakšne načine zagotavljati solidarnost v sistemu in kako krepiti družbeno podporo javnemu pokojninskemu sistemu.
Tine Stanovnik
zaslužni profesor Univerze v Ljubljani
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
