Tiskane izdaje
Sedemdeset let po smrti avtorja njegove materialne avtorske pravice postanejo »javno dobro«; z drugimi besedami, avtor Jurčičevega prvega slovenskega romana Deseti brat je še vedno Josip Jurčič, knjigo pa lahko objavi kdorkoli, ne da bi za to plačal avtorske pravice. Uveljavljeno mnenje na Slovenskem – kulturniki naj bodo revni, saj bodo, kot vemo, v slabih razmerah ustvarjali bolje – bi rad dopolnil z nekaj številkami.
Njihov namen je najprej povedati, da bi si današnji avtorji zaradi tega, ker bodo nekoč njihova dela »javno dobro«, danes vendarle zaslužili višje poplačilo. In nato, da intelektualno delo avtorjev, potem ko postane »javno dobro«, izdatno prispeva h gospodarski dejavnosti pa seveda tudi v državno blagajno.
Knjige, za katere so materialne avtorske pravice potekle
Pri izračunu sem uporabil približke z današnjega zornega kota in bolj zaokroževal navzdol kot navzgor. Upošteval sem povprečno naklado knjig 1000 izvodov (četudi vemo, da so slovenski klasiki v zbirki Naša beseda pri Mladinski knjigi izhajali tudi v 30.000 izvodih!), povprečno prodajno ceno knjige 20 evrov, avtorske pravice pa v odstotkih med sedmimi in desetimi odstotki, glede na to, da gre za vrhunske in priljubljene avtorje. Pa seveda, da so bile knjige prodane.
Predmet mojega izračuna so bili Prešeren, Cankar, Jurčič, Levstik in Tavčar.
Po javno dostopnih podatkih (zbrala jih je študentka kolegica Barbara Fijavž na praksi na Javni agenciji za knjigo) je potem, ko je potekel rok za njihove materialne avtorske pravice, na Slovenskem izšlo pri različnih založnikih 845 naslovov knjig navedenih avtorjev (Prešeren 354, Cankar 152, Jurčič 146, Levstik 149 in Tavčar 44) v skupni nakladi 845.000 izvodov. Skupna prodajna vrednost pri že omenjeni povprečni ceni je znašala 16,9 milijona evrov. (Mimogrede, a ne čisto brez smisla: nisem računal, koliko bi naneslo, če bi za izvajanje Prešernove Zdravljice uporabili tarife, ki danes veljajo za javno izvajanje ali predvajanje kakšnih skladb!)
Če se še malo poigramo s številkami, gre zgodba takole:
• iz skupnega zneska so pri 30-odstotnem rabatu knjigotržci prejeli 5.070.000 evrov;
• tiskarji (20-odstotni delež v ceni) so za svoje storitve zaračunali 3.380.000 evrov;
• država je pobrala za 1.436.500 evrov davka;
• založbam je za njihovo delo pripadlo 5.323.500 evrov.
Če k zadnji postavki dodamo še 1.524.600 neizplačanega avtorskega honorarja, so obdržale 40 odstotkov rezultata celotnega posla.
Konservativna ocena
Te številke sem, kot rečeno, dobil z zaokroževanjem (navzdol!), in to le pri petih slovenskih pisateljih. Avtorjev, katerih materialne avtorske pravice so ugasnile, je pri nas seveda veliko več in v polje »javnega dobrega« vstopajo novi in novi.
Zato bi za lepoto izračuna še dodatno poenostavil: denimo, da so vsi drugi slovenski avtorji (poleg navedenih petih), katerih materialne avtorske pravice so ugasnile, skupaj pripomogli do prav toliko izdaj in števila izvodov. In da so državi prinesli nadaljnji poldrugi milijon davkov.
Ker so na Slovenskem po pravilu tuje stvari boljše in je bilo izdaj tujih avtorjev (Shakespere, Goethe, Jules Verne, Karl May, Karl Marx itd.) nedvomno več, najbrž ne pretiravam, če za vse skupaj dodam (samo) enak znesek davka.
Skratka, zanesljivo pridemo precej više kot do šestih milijonov evrov, kolikor znaša »državna podpora« knjižni in revijalni produkciji, literarnim prireditvam in festivalom, bralni kulturi ter mednarodnemu sodelovanju v letu 2012 (pred rebalansom).
Tako so torej mrtvi avtorji z davkom na svoje »pravic proste« knjige, na primer, zlahka plačali vso letošnjo podporo živim avtorjem v naši državi.
Zaslužek, ki ga z izdajanjem knjig z (materialno) ugaslimi avtorskimi pravicami zajemajo založniki, je verjetno na Danskem in Angleškem, kjer koncept knjižničnega nadomestila živi najdlje, vodil založnike, da so se odrekli knjižničnemu nadomestilu izključno v korist avtorjev.
Nacionalizacija,
ki je Slovenija ni popravila
V Sloveniji se knjižnično nadomestilo, odškodnina avtorjem, katerih dela se brezplačno izposojajo v javnih knjižnicah, izplačuje od leta 2005. Tokrat bom obšel dejstvo, da država ni vprašala avtorjev, ali lahko njihove knjige izposoja, ampak je to določila z zakonom. In tudi dejstvo, da jih ni vprašala, kakšno odškodnino bi si za to želeli, ampak jo je določila sama. Si predstavljate veselje v trgovini, v kateri bi cene določali kupci?
Evropska direktiva o knjižničnem nadomestilu nosi letnico 1992. Samostojna slovenska država je potrebovala trinajst let, da jo je začela upoštevati.
In smo spet pri računanju.
Lani je Javna agencija za knjigo izplačala za 850.000 evrov knjižničnega nadomestila, in to vsoto jemljem za osnovo vsakoletnih izplačil.
Država Slovenija si je, po preprostem obrestnoobrestnem računu in pri letni obrestni meri šest odstotkov (Bog ne daj, da bi računal še zamudne obresti!), od leta 1992 do 2005, zaradi neizplačevanja knjižničnega nadomestila avtorjem, prilastila nekaj manj kot 18 milijonov evrov.
Znesek 850.000 evrov sedanjih letnih izplačil pomeni 80 odstotkov rednih letnih obresti od te nacionalizirane (težko mi gre z jezika, a vendar – avtorjem ukradene) vsote. Skratka, država si je denar prisvojila. In da bi tistim, katerih denar to je, izplačala le obresti, si vzame še 20 odstotkov provizije (minister Turk je javno razglasil, da Javna agencija za knjigo, katere uslužbenci porabijo za plače tri odstotke, stane preveč).
(Tu sem dolžan pojasnilo: letos je pred rebalansom za knjižnično nadomestilo namenjenih nekaj več kot 700.000 evrov, se pravi, da bo državna »provizija« znašala že več kot 30 odstotkov!).
Fevdalci da, tujci da,
kaj pa lastni pisatelji?
Ker je samostojna Slovenija vračala fevdalcem in tujcem premoženje, ki so jim ga nacionalizirale prejšnje države na tem ozemlju, bi bilo spodobno, da svojim pisateljem vrne tisto, kar jim je v letih svojega obstoja (v nasprotju z direktivami Evrope) nacionalizirala neposredno ona sama.
To bi pomenilo, da avtorjem knjižničnih gradiv, ki se v slovenskih javnih knjižnicah brezplačno izposojajo, vrne 18 milijonov evrov. Najbolje bi bilo, da ta denar nakaže Javni agenciji za knjigo, ki sistem izplačevanja knjižničnega nadomestila vodi že zdaj. Skupaj z rednimi plačili 850.000 evrov na leto bi tako dobili možnost, da samo z dodanimi letnimi obrestmi (in nedotaknjeno glavnico) ohranimo neposredna izplačila avtorjem v sedanji višini ter dodatno izplačujemo 60 vrhunskim ustvarjalcem štipendije po 2000 evrov na mesec.
In to seveda ne bi bila državna podpora avtorjem, ki so prisesani na državni proračun, temveč poplačilo avtorjem iz tistega zasluženega denarja, ki jim je bil doslej nacionaliziran.
Da je to poplačilo avtorjev smiselno, dokazuje 25 milijonov letnih (brezplačnih) izposoj knjižničnega gradiva iz javnih knjižnic pri nas.
V takšnem sistemu medgeneracijskega sodelovanja bi živi avtorji danes živeli bolje, hkrati pa bi jih grela še misel, da bodo dolgo po svoji smrti omogočali boljše življenje takratnim ustvarjalcem.
Slavko Pregl, direktor Javne agencije za knjigo
******
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
