Tiskane izdaje
V zgodovino je položena zakonitost, da dogodki potekajo drugače, kot akterji želijo, zato včasih ti svoje uspehe spregledajo. Protestniki so zavračali politične elite in zahtevali nove obraze. Obrazi so se spremenili, toda ne tako, kot so pričakovali oni: uveljavili so se radikalno višji standardi, ki že ustvarjajo povsem novo krajino našega demokratičnega življenja. Kot po tekočem traku odstopajo kompromitirani poslanci, funkcionarji se odpovedujejo nadomestilom, podpora strankam, ki so razočarale, se zdesetka itd. Prav to so novi obrazi: politika je zrcalo volivcev, in šele ko pred zrcalo stopi drugačna oseba, v njem zagledamo drugo podobo. Pred našimi očmi se dogajajo eni najpomembnejših premikov v zgodovini države: od politikov smo se naučili zahtevati spoštovanje najvišjih standardov. Če bi bili državljani tako državotvorni v svojih zahtevah ves čas obstoja Slovenije, zdaj razlogov za proteste ne bi bilo.
Toda ta dosežek v zadnjih nekaj tednih ogrožata dva pojava. Eden je pretvorba demonstracij v izključno protivladno gibanje, ki se je začela z nedavnim incidentom na Zboru za republiko v Mariboru in mu je sledila protiakcija, podvojena prireditev na Kongresnem trgu. Zgodovinski unikum protestov je bilo prav to, da niso bili (izključno) protivladni. Kritizirali so prav vse nosilce oblasti in v ospredje postavljali povsem apolitične zahteve (npr. pravna država). Brez tega ne bi dosegli zelo pomembnega premika v demokratični kulturi, kakršnemu smo priča.
Drugo nevarnost pa prinaša poskus artikulacije demonstracij v obliki takšnih ali drugačnih pobud, odborov, manifestov itd. Prav v »neorganiziranosti« in spontanosti demonstracij je bila njihova največja moč. Le take so bile fluiden medij, ki doseže vsako poro politike in izreka, kljub nedodelanosti in naivnosti, najglobljo resnico demokracije. Poskusi artikulacije demonstracij se radi iztečejo v polovičarsko razglabljanje, ranljivo za tipske napake. Žal so v to smer krenile številne razprave na nedavni tribuni v Cankarjevem domu.
V naslednjih vrsticah se posvečam pastem razmišljanj o neposredni demokraciji. Današnja informacijska tehnologija omogoča, kar je bilo še pred kratkim nezamisljivo: sleherni državljan bi lahko glasoval in s klikom na miško izrazil podporo določenemu zakonu. Tako bi odpravili demokratični deficit in odtujenost elit, ki izvira iz ustroja predstavniške demokracije. Očitek zadnji lepo povzema fraza: »Demokracijo imamo le enkrat na štiri leta!« Ukinitev vmesnega prostora med volivcem in odločanjem bi vzela priložnost patološkim intervencijam kapitalskih in političnih elit, saj bi volja ljudi neposredno prehajala v zakone. Tako razmišljanje je naivno in hkrati nevarno.
Tujost oblasti in domačnost lastne presoje
Zahteve po neposredni demokraciji temeljijo na idealu popolne odprave tujosti oblasti, na popolnem sovpadanju volje ljudstva in odločitev države. Taka zahteva spregleda zelo pomembno okoliščino: da je že posameznik samemu sebi v neki meri tuj. To potrjuje vsaka trdna odločitev, ki jo sprejmemo o svojem življenju (npr. končati študij, spremeniti slog življenja, naučiti se nekega športa itd.). Taka zaveza je nujna, ker človek vsak dan v sebi najde dinamiko nagnjenj, ki postavljeni cilj realno ogrožajo in nam je zato – tuja. Nepopravljiva tujost-samemu-sebi je še toliko bolj izrazita pri vodenju skupnosti. Večina, denimo, podpira iskanje zelenih virov energije, ki se financira iz davka na goriva. Toda če bi na črpalki prodajali obdavčeno in neobdavčeno gorivo, ni nobenega dvoma o odločitvi potrošnikov. Podobno bi se zgodilo, če bi se na policah znašli ekološki izdelki poleg neekoloških, ki so cenejši. Ko skupnost sprejme neke zaveze, jih ljudje v vsakdanjem življenju občutijo v nekem smislu tuje – tudi če so ob sprejemanju uživale najvišjo podporo.
Seveda ta ugotovitev ni legitimacija načrtnega delovanja oblasti zoper javno dobro! Opozori naj le na naivnost takega ideala demokracije, ki verjame, da se sodbi posameznika nikoli ne sme postaviti nič nasproti, saj je to zanesljiva pot v samouničenje. Spomnimo se razočaranja, ko je naša država ostala brez sedeža v varnostnem svetu OZN ali kake nepopularne odločitve EU. Če institucije ne bi delovale po načelih, ki so relativno neodvisne od trenutnih razpoloženj v skupnosti, bi se zelo verjetno začela predstava bizarnega izstopanja in vstopanja v mednarodne organizacije. Spomnimo se javnomnenjske raziskave, ki je bila pod vplivom napetosti s Hrvaško: velika večina je kategorično nasprotovala njenemu vstopu v EU, pri čemer bi Turčijo, ne glede na izpolnjevanje pogojev, takoj vzeli medse. Da ne omenjamo, kako bi se reševalo vprašanje manjšin (denimo romska problematika), če bi se ga lotili z anonimnim pritiskanjem na miško.
Luč javnosti in somrak zasebnosti
Ideal neposredne demokracije zapade še eni napaki, ko spregleda nepogrešljivo vlogo javnosti pri izvrševanju najvišjih vrednot demokratične skupnosti. Tudi v tem primeru lahko nepogrešljivost javnosti opazujemo že pri najpreprostejšem odnosu. Ko se dve osebi snideta, se takoj začneta vesti drugače: stopita na oder, ki se razpre med njima in deluje kot posebno sodišče. Na njem si vsakdo postavi zaveze: kaj je zanj prav in narobe, kaj bo naredil in česa ne. Ko so merila izrečena, mora njihov avtor dokazovati, da jih upošteva. Le na tem odru javnosti lahko zgradi ugled ali nadene sramoto. Zelo pomembno je poudariti, da to ni predstava za drugega, to je glavni način zvestobe sebi. Brez polja javnosti je zelo težko voditi stanovitno in uspešno življenje: pa naj gre za družinske, prijateljske, poslovne ali politične odnose. Robinsonovsko življenje vodi v duhovno hiranje in le redki so, ki v samoti meništva lahko ostanejo dosledni in pošteni do sebe. Pregovor pravi, kdor je prepuščen le samemu sebi, ni v dobrih rokah.
Neposredna demokracija spregleda ta element javnosti. Seveda so tudi v sedanji ureditvi volitve tajne. Toda tisti, ki prejme mandat, že v naslednjem trenutku stopi pod sonce kritične javnosti. To je pravi kraj demokratične kulture. Tu se ne more reči karkoli. Tu živi diskurz zaščite manjšin. Tu dobiva veljavo stanovitna zunanja, finančna, obrambna itd. politika države. In kar je ključno, tu se neki politik lahko kompromitira in si uniči kariero. Bolj kot naivno iskanje »poštenega« politika je za demokracijo pomembno ohranjati vitalen ta javni prostor presojanja. Trenutno smo glede tega na najboljši poti.
Preveč dobrih idej
Opisane zadrege izhajajo iz pasti, ki jih nastavlja sam ustroj mišljenja. Naloga filozofije je, da jih prepozna. Gornji napaki izhajata iz naivnega pojmovanja svobode, če jo razumemo kot pravico do neovirane uresničitve vsakokratne sodbe posameznika, rojene v temi zasebnosti. Iz tega izhaja naivni politični ideal: neovirano pretakanje te svobode v zakon, neposredna demokracija. Omeniti je treba še eno napako, ki poganja vse to iskanje alternativnih ureditev.
A. Schopenhauer je opozoril na naslednjo past pri razglabljanju o morali: z lahkoto govorimo tem, kaj je prav in narobe, členimo številne dolžnosti, modrujemo o humanih načelih itd. Po drugi strani pa je o motivu za izpolnjevanje dolžnosti zelo težko povedati kaj več, kot da je delo pač treba opraviti. V samo moralo je položena težnja, da pomanjkanje na eni strani kompenziramo z bogastvom na drugi. Ob neuspešnosti nekega projekta razloge težko iščemo v nedoslednem izpolnjevanju dolžnosti. Precej raje se povzpnemo na nebo abstraktnih razmišljanj o boljši ureditvi, ki bo (avtomatično?) zagotovila uspeh. S tem smo še najbolj podobni rejenim Američanom, ki vsako leto pred poletjem kupujejo nove »revolucionarne« naprave za izgubo telesne teže, ki temeljijo na »alternativnih« pristopih itd. – namesto da bi se stvari preprosto lotili.
Spoznati je treba dvoje: z našo ureditvijo ni nič narobe. O tem priča več evropskih držav, kjer si naših anomalij na političnem in gospodarskem področju niti zamisliti ne morejo. In drugič, še nikoli v zgodovini naša demokracija ni delovala po tako visokih standardih. To je posledica prave »neposredne« demokracije: spontane in apolitične zahteve neorganiziranih državljanov po spoštovanju temeljnih demokratičnih načel. Za zavarovanje doseženega bi bili nujni dve državotvorni odločitvi, obojestranska odpoved demonstracij na Kongresnem trgu in opustitev poskusov govorjenja v imenu demonstracij. Zdaj gre za najvišje ideale demokracije in ti niso last nikogar. Prav v tem je resnična neposrednost demokracije.
Izr. prof. Rok Svetlič je podpredsednik Akademije za demokracijo.
––––––
