Tiskane izdaje
Zakon o sistemu plač v našem javnem sektorju (JS) velja za vse, ki se v celoti ali večinoma financirajo iz javnih sredstev – iz državnega proračuna ali proračunov lokalnih skupnosti. Uveljavljen je bil s sprejetjem zakona o sistemu plač v JS septembra 2008, velja torej devet let, kar glede na splošno trajnost zakonov niti ni tako malo.
Zametki novega sistema
Namera o novem plačnem sistemu je bila sprejeta že v 90. letih. Prve priprave so se začele že leta 2002 pod okriljem ministrstva za notranje zadeve, ki ga je takrat vodil Rado Bohinc, Gregor Virant pa je bil državni sekretar, odgovoren tudi za te zadeve. Sam sem bil član strokovne delovne skupine, katere član je bil, med drugimi, tudi Bogdan Lipičnik, priznani profesor za urejanje kadrovskih zadev (kamor sodijo tudi plače in vse potrebno v zvezi s tem) na ljubljanski ekonomski fakulteti. V tej delovni skupini je sodelovala tudi takratna vladna strokovna sodelavka Lidija Apohal. K obravnavi strokovnega predloga novega plačnega sistema, ki ga je omenjena skupina pripravila, so se priključili še nekateri drugi člani takratne vlade in sindikalna stran s takratnima in sedanjima vplivnima predstavnikoma Branimirjem Štrukljem in Dragom Ščernjavičem na čelu.
To kratko zgodovino dogodkov in glavne akterje v zvezi z novim in zdaj veljavnim plačnim sistemom omenjam zato, ker menim, da smo tudi mi soodgovorni za svoj izdelek, ki je zdaj zelo verjetno potreben temeljite prenove. Podpisani je prav gotovo soodgovoren, zato se na to temo tudi oglašam, kot sem se tudi že v preteklosti.
Upravičeno užaljeni
Obravnavani plačni sistem je v veljavi že devet let in je že zato potreben temeljite prenove, ne glede na vso svojo pestro zgodovino. Že od vsega začetka so bili nekateri poklici, zaradi katerih se je pred dvajsetimi leti začelo razmišljati o povsem novem plačnem sistemu, neprimerno ovrednoteni, zaposleni pa prikrajšani in upravičeno užaljeni. Pri tem je treba, kot že tolikokrat doslej, omeniti srednje medicinske sestre, policiste, to je tiste na terenu, ne pisarniške, in še mnoge druge, na primer, iz plačne skupine J, kamor sodijo klasični poklici: čistilke, vzdrževalci, kuharice in podobno, ki so, kot verjetno upravičeno trdijo, najbolj prikrajšani. Poleg teh nepravilnosti, ki bolijo posameznike in skupine delavcev v JS, je še veliko drugih pomanjkljivosti, ki hromijo celoten JS in tudi državo.
Gre za popolno odsotnost stimulativnih meril, ki so bila deloma vgrajena v sistemski zakon in uveljavljena pred devetimi leti, znani zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf) pa jih je preprosto ukinil. Za predlagatelje, to je vlado, je bilo to najenostavneje, namesto da bi, kljub varčevanju, pripravili bolj stimulativna in selektivna merila, ki bi preprečevala že tako preveč razširjeno nestimulativno uravnilovko.
Mislim predvsem na možnost napredovanj na delovnih mestih, ki v svetu v nizu motivacijskih elementov zavzemajo najvišja mesta, pa nagrajevanje po učinkih (količina, kakovost, gospodarnost), kjer jih je smotrno spremljati, morda celo meriti in uveljavljati, in ne nazadnje, če omenim le najpomembnejše, še odsotnost meril ali vsaj strokovnih podlag za ugotavljanje uspešnosti in s tem povezanosti plač vodilnih delavcev od najvišjih po hierarhiji navzdol. Zaradi tega so tudi tako imenovane menedžerske pogodbe o zaposlitvi na zelo nizki strokovni ravni in nestimulativne. V njih bi morali, poleg drugega, zelo natančno opredeliti cilje posameznega pravnega subjekta javnega sektorja in na to vezati plače ter druge bonitete menedžerjev na vseh ravneh.
Zmešnjava pri sistemizaciji delovnih mest
Če se vrnem k tako spornim osnovnim plačam, na primer SMS in policistov. Problemi so tudi pri drugih prej omenjenih poklicih, vendar jih je mogoče rešiti s primernim prevrednotenjem. Za zdravnike, ki kar naprej grozijo z izstopom iz enotnega plačnega sistema, vlada vedno najde ustrezne rešitve, za druge pa je gluha. Ta primer zdravnikov in še drugi kažejo, da stimulativni del zakona, ki bi upošteval posebnosti posameznih ali skupin delovnih mest, ni ustrezno opredeljen.
Pri SMS in policistih so težave nekoliko bolj zapletene. Prepričan sem, da so SMS žrtev nerešenih in ne dovolj dobro opredeljenih in razmejenih delovnih nalog in opravil z višjimi medicinskimi sestrami. SMS pogosto opravljajo enaka dela kot višje medicinske sestre, plačane pa so po svojem plačnem razredu, ki je praviloma nižji od omenjenih, ki imajo za eno stopnjo višjo strokovno izobrazbo. To pomeni, da so plačane po izobrazbi, in ne po zahtevnosti v resnici opravljenega dela, kar sistemsko pri nas ni sprejemljivo. Morebitna višja strokovna izobrazba, ki jo neki delavec ima, je lahko le eno od meril za napredovanje na delovnem mestu, osnovna plača pa bi morala biti na njem za vse enaka.
Pri nas pa so to malo pomešali in zaradi neracionalnega šolskega sistema napravili še hibridna delovna mesta, ki zdaj kvarijo sistem, pri zaposlenih povzročajo nejevoljo in proteste, oblast pa jih ne zna ali noče ustrezno sistemsko urediti. Temeljni problem vsega tega in še drugih težav plačnega sistema v našem JS je pomanjkanje sistemske in strokovno pripravljene sistemizacije delovnih mest, kot se to dela v gospodarstvu doma in v svetu pa tudi v JS razvitih držav.
Policisti so žrtev nerazumnega poenostavljanja odločevalcev sedanjega plačnega sistema, ki so prvotno strokovno pripravljen in sistemsko argumentiran predlog prikrojili po svojih subjektivnih merilih. Uveljavili so zelo unikaten sistem, da morajo biti vsi uniformirani poklici enako ovrednoteni in v istem plačnem razredu. Mednje sodijo policisti, cariniki, vojaki, gasilci in morda še kateri. Tako se je tudi zgodilo. Avtor te »inovacije« je bil takratni minister Virant, ki se ni oziral na pripombe in proteste strokovne javnosti in je trmasto vztrajal pri svojem. Rezultat je znan: vsi so nezadovoljni. V prvotnem predlogu stroke, kjer je bil podpisani močno prisoten, so bila vsa delovna mesta v JS, seveda tudi vsi uniformirani poklici, s preizkušeno in računalniško podprto metodologijo sistemizirani, ovrednoteni ter razporejeni v ustrezne plačne razrede enotne plačne lestvice od 1. do 65. plačnega razreda. Naj spomnim, policisti, seveda tisti na terenu (pisarniški v ta sklop ne sodijo), so bili od vseh naštetih dokazano najvišje razporejeni.
Spodbujati vse zaposlene
Odgovor na naslovno vprašanje: prenova je nujna, popravki zaradi mnogih nesistemskih dopolnitev ne bi zagotavljali potrebne vzdržnosti enotnega plačnega sistema. Če že želimo imeti stimulativen plačni sistem, o čemer ne dvomim, potem bo politika vendarle morala ugrizniti v še bolj kislo jabolko, to je že tolikokrat obetano racionalizacijo našega JS. To bo zelo težko, saj so, med drugimi nelogičnostmi, nekatere institucije v našem JS organizirane kot nagrada nekaterim strankam, ki k dodani vrednosti države ne prispevajo veliko. Sedanji JS je po statističnih podatkih glede na delež v bruto domačem proizvodu eden najbolj razsipnih in neracionalnih v EU.
Mag. Janez Zeni,
svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
