Politika jeze
Thu, 17.03.2016, 09:00
Politika jeze
Rastoči populizem: nereševanje kompleksnih problemov odpira prostor za demagoge s preprostimi rešitvami.

Po vsej verjetnosti je pri populistični reakciji, ki je preplavila politična področja številnih naprednih demokracij, edino presenetljivo to, da se ni pojavila že prej. Že pred dvema desetletjema je bilo zelo preprosto napovedati, da bo nepripravljenost večine politikov na reševanje negotovosti in neenakosti v hiperglobalizirani dobi ustvarila politični prostor za demagoge s preprostimi rešitvami. Takrat sta bila človeka take vrste Ross Perot in Patrick Buchanan, danes pa so to Donald Trump, Marie Le Pen in drugi.

Zgodovina se nikoli ne ponovi na enak način, a njene lekcije so kljub temu pomembne. V spomin si moramo priklicati, da je prvo obdobje globalizacije, katerega vrhunec so bila desetletja pred prvo svetovno vojno, na koncu privedlo do zelo hudih političnih odzivov.

Konflikt med globalizacijo in socialno kohezijo

Zgodovinske dokaze za to je zelo dobro povzel moj harvardski kolega Jeffry Frieden. Na vrhuncu zlate podlage, pravi Frieden, so glavni politični akterji dali prednost mednarodnim ekonomskim povezavam pred socialnimi reformami in nacionalno identiteto. Odziv na to se je v medvojnem obdobju izrazil v dveh usodnih oblikah: socialisti in komunisti so prevzeli socialno reformo, fašisti pa uveljavitev nacije. Obe poti sta vodili stran od globalizacije k gospodarskemu zapiranju (in še hujšim stvarem).

Tokratni odziv najverjetneje ne bo šel tako daleč. Čeprav so posledice recesije in krize evrskega območja zelo drage, je njuna pomembnost v primerjavi z veliko gospodarsko krizo zelo medla. Razvite demokracije so vgradile (in, kljub neuspehom v zadnjem času, ohranile) obsežne socialne varnostne mreže v obliki zavarovanja za primer brezposelnosti, pokojnin in družinskih dodatkov. Svetovno gospodarstvo ima zdaj tudi delujoče mednarodne institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija (STO), ki jih pred prvo svetovno vojno ni bilo. Ne nazadnje pa so ekstremistična politična gibanja, kot sta fašizem in komunizem, večinoma na zelo slabem glasu.

Kljub vsemu pa je konflikt med hiperglobaliziranim gospodarstvom in socialno kohezijo realen. Glavne politične elite ga na svojo škodo ignorirajo. Leta 1997 sem svoji knjigi Ali je šla globalizacija predaleč? (Has Globalization Gone Too Far?) zapisal, da internacionalizacija trga dobrin, storitev in kapitala ustvarja prepad med kozmopolitske, profesionalnimi in kvalificiranimi skupinami, ki so to sposobne izkoristiti, ter vso preostalo družbo.

V tem procesu sta se zaostrila dva politična razcepa. Razcep identitete se vrti okoli nacionalnosti, etničnosti in religije, dohodkovni razcep pa se vrti okoli družbenih slojev. Desničarski populisti, kot je Donald Trump, se ukvarjajo s politiko identitete, levičarski populisti, kot je Bernie Sanders, pa poudarjajo prepad med bogatimi in revnimi.

V obeh primerih je zelo jasno prisoten »drugi«, proti kateremu je jeza usmerjena. Ali komaj shajate skozi mesec? Kitajci so tisti, ki nam kradejo delovna mesta. Ste vznemirjeni zaradi kriminala? Mehičani in drugi migranti so tisti, ki so pripeljali svoje vojne med tolpami v našo deželo. Terorizem? Muslimani, se razume. Skorumpirani politiki? Le kaj drugega pa pričakujete, ko pa velike banke financirajo naš politični sistem. V nasprotju z glavnimi političnimi elitami, populisti z lahkoto pokažejo na krivce, ki so odgovorni za tegobe množic.

Se razume, uveljavljeni politiki so kompromitirani, ker so bili ves ta čas za krmilom. Toda zaradi svoje osrednje razlage za težave, ki je polna nedejavnosti in nemoči, so tudi ohromljeni.

Za stagniranje plač in vse večjo neenakost krivijo tehnološke sile, ki jih ni mogoče nadzorovati. Globalizacijo in pravila, ki jo vzdržujejo, imajo za nezadržne in neizogibne. Kot zdravilo ponujajo naložbe v izobrazbo in znanje. A to zdravilo ne ponuja hitrih dobitkov in bo, v najboljšem primeru, obrodilo sadove šele čez leta.

Vlade se delajo nemočne, a so sprejele pomembne odločitve

V realnosti pa je današnje svetovno gospodarstvo posledica eksplicitnih odločitev, ki so jih vlade sprejele v preteklosti. Odločile so se, da se ne bodo ustavile pri Splošnem sporazumu o carinah in trgovini (GATT), ampak da bodo ustvarile bolj ambiciozno (in vsiljivo) STO. Prav tako se bodo tudi odločile, ali naj ratificirajo megatrgovinske sporazume, kot sta Čezpacifiško partnerstvo (TPP) ter Čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe (TTIP).

Prav vlade so se odločile za sprostitev regulacije financ in merile na popolno čezmejno mobilnost kapitala. Odločile so se tudi, da kljub ogromni svetovni finančni krizi teh politik večinoma ne spreminjajo. Toda Anthony Atkinson nas v svoji mojstrski knjigi o neenakosti opozarja, da tudi tehnološke spremembe niso imune za vladno posredovanje. Oblikovalci politike lahko storijo marsikaj za to, da vplivajo na usmeritev tehnoloških sprememb in zagotovijo, da bodo le-te vodile k večji zaposlenosti in večji enakosti.

Populisti so privlačni, ker dajejo jezni glas tistim, ki so izključeni iz teh procesov. Ponujajo veliko zgodbo in konkretne (čeprav zavajajoče in pogosto nevarne) rešitve. Glavni politični akterji si bodo svoj položaj priborili šele takrat, ko bodo tudi sami ponudili resne rešitve, ki bodo vzbudile upanje. Ne bi se več smeli skrivati za tehnologijo ali neustavljivo globalizacijo. Morali bi biti pogumni in gojiti obsežne reforme na način, na katerega delujeta domače in svetovno gospodarstvo.

Če nam ena lekcija iz zgodovine govori o pobesneli globalizaciji, nam druga pove o vodljivosti kapitalizma. New Deal, država blaginje in nadzorovana globalizacija (uravnavana s sporazumom iz Bretton Woodsa) so tržno usmerjenim družbam omogočile novo življenje in povojni razcvet. Ti uspehi niso nastali s popravljanjem in majhnimi spremembami sedanje politike, ampak z radikalnim institucionalnim inženiringom.

Zmerni politiki, na to bodite pozorni.

© Project Syndicate, 2016

Gostujoče pero
Dani Rodrik
profesor mednarodne politične ekonomije na fakulteti za javno upravo John F. Kennedy School of Government na Harvardski univerzi



Politika jeze

Foto: Kai Pfaffenbach / Reuters

Prijavi sovražni govor