Tiskane izdaje
Po več merilih svet še nikoli ni bil tako demokratičen, kakor je danes. Skoraj vse vlade vsaj načelno podpirajo demokracijo in človekove pravice. Tudi če volitve niso svobodne in poštene, so množične volilne manipulacije redke, poleg tega so že zdavnaj minili časi, ko so lahko volili samo moški, belci ali bogati. Raziskave organizacije Freedom House o razmerah po svetu kažejo, da se je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja počasi povečeval delež držav, ki veljajo za »svobodne« – takšne težnje je pokojni harvardski politolog Samuel Huntington poimenoval »tretji val« demokratizacije.
Širitev demokratičnih standardov iz razvitih zahodnih držav v preostale dele sveta je bila morda najpomembnejša pridobitev globalizacije. Toda demokracija ni tako popolna, kakor se zdi na prvi pogled. Današnje demokratične vlade niso tako zelo učinkovite, njihova prihodnost pa ostaja nekoliko sporna.
V razvitih državah so ljudje nezadovoljni s svojimi vladami, ker te ne morejo zagotoviti uspešne gospodarske politike, ki bi poskrbela za rast in bi popolnoma upoštevala voljo ljudi. V novejših demokracijah v državah v razvoju so ljudje nezadovoljni tudi zaradi slabe zaščite državljanskih svoboščin in šibke politične svobode.
Predstavniške ustanove
Tovrstna demokracije – mnogi ji pravijo »liberalna demokracija« – se je uveljavila šele po tem, ko so se pojavile nacionalne države in ko so se zgodili množični prevrati pod vplivom industrijske revolucije. Zato ni presenetljivo, da kriza liberalne demokracije, ki jo opažajo nekateri njeni najstarejši zagovorniki, pravzaprav izraža pritisk, pod katerim se je znašla nacionalna država.
Nacionalno državo napadajo od zgoraj in od spodaj. Gospodarska globalizacija je omejila vpliv državne gospodarske politike in oslabila moč tradicionalnih mehanizmov transferja in prerazporeditve, ki sta krepila socialne vezi. Poleg tega se politiki pogosto skrivajo za (resničnimi ali namišljenimi) pritiski globalne konkurence in jih uporabljajo kot izgovor, da se jim ni treba zmeniti za zahteve ljudi, in ko je treba uvajati nepriljubljene ukrepe, denimo politiko varčevanja.
Ena od posledic takšnega ravnanja je vzpon skrajnih skupin v Evropi. Poleg tega regionalna separatistična gibanja, denimo tista v Kataloniji in na Škotskem, izpodbijajo legitimnost trenutno obstoječih nacionalnih držav in si prizadevajo za njihov razpad. Ne glede na to, ali so njihove zahteve preveč ali premalo odločne, je treba priznati, da so se številne vlade znašle v krizi, v kateri ne znajo več ustrezno zastopati želja svojih prebivalcev.
V državah v razvoju se pogosteje zgodi, da odpovejo omejevalne ustanove. Vlade, ki pridejo na oblast z volitvami, pogosto postanejo koruptivne in hočejo čedalje več moči. Posnemati začnejo ravnanje elitističnih režimov, ki so jih nadomestile, omejujejo delovanje medijev in državljanske svoboščine ter slabijo sodstvo (ali ga začnejo popolnoma obvladovati). Tako nastaja »neliberalna demokracija« ali »konkurenčni avtoritarizem«. Venezuela, Turčija, Egipt in Tajska so med bolj znanimi primeri takšne ureditve.
Politična tekmovalnost
Kadar demokracija ni dovolj gospodarsko ali politično učinkovita, lahko pričakujemo, da bodo nekateri ljudje začeli iskati avtoritarne rešitve. In številni ekonomisti bodo praviloma podprli rešitev, s katero ekonomsko politiko prepustimo tehnokratskim organom, da bi jo obvarovali pred »neumnostjo množic«.
Evropska unija je s svojo neodvisno centralno banko in fiskalnimi pravili že dolgo na tej poti. Indijski poslovneži koprneče pogledujejo proti Kitajski in si želijo, da bi tudi njihovi voditelji tako pogumno in odločno sprejemali svoje odločitve – da bi se torej vedli bolj avtokratsko –, medtem ko pripravljajo ukrepe reformne politike. V državah, kakršni sta Egipt in Tajska, velja vojaški poseg za začasen, a nujen ukrep, s katerim je treba preprečiti neodgovorno vedenje izvoljenih voditeljev.
Takšni avtokratski ukrepi se nazadnje izkažejo za škodljive, saj se pomanjkljivosti demokracije samo še povečajo. V Evropi moramo pri načrtovanju ekonomske politike imeti več demokracije, ne manj. To lahko dosežemo tako, da močno okrepimo demokratično odločanje in odgovornost na ravni Evropske unije, ali pa tako, da državam članicam omogočimo bolj proste roke pri določanju ekonomske politike.
Z drugimi besedami: Evropa mora izbrati bodisi več politične povezanosti bodisi manj ekonomske povezanosti. Vse dokler se ne odloči za eno od možnosti, bo demokracija trpela.
V državah v razvoju vojaški posegi v notranji politiki spodkopavajo dolgoročne možnosti za uspešno demokracijo, ker z njimi onemogočajo razvoj nujno potrebne »kulture«, za katero je značilna zmernost in sklepanje kompromisov med nasprotujočimi si skupinami v državi. Dokler vojska ostaja najpomembnejši politični razsodnik, bodo skupine poskušale vplivati na vojsko, ne pa na druge skupine.
Učinkovite omejevalne ustanove se ne pojavijo čez noč in morda se zdi, da si ljudje na oblasti želijo, da se sploh nikoli ne bi pojavile. Če pa obstaja možnost, da lahko izgubim položaj z volitvami in da ga bo zasedla opozicija, me bodo takšne ustanove obvarovale pred morebitnimi prihodnjimi zlorabami, prav tako kakor danes ščitijo druge pred mojimi zlorabami. Razmere, ki omogočajo nenehno politično tekmovalnost, so ključni pogoj za to, da se lahko neliberalne demokracije sčasoma spremenijo v liberalne.
Optimisti so prepričani, da bodo nove tehnologije in načini vladanja odpravili vse težave in vzpostavili takšne razmere, da bodo demokracije, ki temeljijo na nacionalnih državah, za sabo potegnile ves preostali svet. Pesimisti se bojijo, da se sodobne liberalne demokracije ne bodo mogle ustrezno spoprijeti z zunanjimi izzivi, ki jih ustvarjajo neliberalne države, kakršni sta Kitajska in Rusija, ki upoštevata samo neizprosna načela realne politike. Ne glede na to, kdo ima prav in kdo ne, bomo morali vsi temeljito ponovno premisliti o demokraciji, če bi radi zagotovili njeno uspešno prihodnost.
Project Syndicate, 2014
Dani Rodrik, profesor sociologije na Inštitutu za napredne raziskave na univerzi Princeton in avtor knjige Paradoks globalizacije: demokracija in prihodnost svetovnega gospodarstva
