Tiskane izdaje
Sprememba družbeno-ekonomskega sistema v Sloveniji, ki je ponudila več političnih izbir, je tudi zaradi omogočenih tajkunskih »iger« in bančnih oportunistov prinesla premajhno rast razpoložljivega dohodka. Ob povečanju dohodkovne neenakosti in družbene razslojenosti se je opazno zmanjšal življenjski standard številnih državljanov. S stanjem, v katerem ustvarjamo premalo glede na potrebe, zato veliko ljudi ni zadovoljnih. Zvišanje življenjskega standarda, ki bi omogočal ohranjanje prepotrebnih značilnosti socialne države – nekateri razmišljajo celo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) –, zato terja večjo gospodarsko učinkovitost in uspešnost.
Javne funkcije – priložnost
Prevladujoči sistem vrednot v neki državi je kot prvina kulture odvisen predvsem od dveh dejavnikov: sistema institucij in odločujočih ljudi v njih.
Institucije so po opredelitvi trajnejše zasnove ureditev (prihodnjega) družbenega delovanja, predvsem zbirk temeljnih pravil in organizacijskih oblik stikov med ljudmi, seveda tudi vseh treh vej oblasti, zakonodajne, izvršne in sodne. Kot take bi morale biti temelj stabilnosti in urejenosti, torej tudi zanesljiv ter učinkovit porok uveljavljanja t. i. pravne države za vse državljane in gospodarskega razvoja.
Razvoj dobrih institucionalnih ureditev seveda zahteva precejšen vložek časa članov skupnosti, torej vseh aktivnih državljanov, ki jim ni vseeno, kam »plove barka« njihove države. Vsi državljani, še zlasti tisti na številnih ravneh upravljanja tako države kot velikih gospodarskih in drugih združb, pa se morajo zavedati, da je vsaka družba v globalnem svetu, kot je današnji, prisiljena v doseganje zadostne ravni institucionalne tekmovalnosti. To pa zahteva oblikovanje institucionalne skladnosti njenega okolja.
Dejanski vpliv političnih povzpetnikov
Kakovost delovanja institucij je močno odvisna od ljudi, zlasti njihovih najbolj pomembnih članov, ki morajo udejanjati dogovorjena pravila. Učinkovitost institucij se torej ne spreminja le z reorganizacijami sistema institucij, to je z določitvijo drugačnih razmerij med predvidenimi nosilci vlog v njih, ampak tudi s konkretnimi zamenjavami vplivnih ljudi v njih.
Ni dvoma, da je bilo v Sloveniji že večkrat izpostavljeno in z anketami potrjeno izrazito nezadovoljstvo z doseženo ravnjo (strankarske) demokracije.
Ta tudi zaradi pretirane zagledanosti vidnih članov nekaterih strank v preteklost ni (bila) sposobna ustvariti političnih elit, ki bi nas znale zanesljivo in brez večjih notranjih političnih pretresov voditi v dovolj obetavno, učinkovito in hkrati manj stresno družbo prihodnosti. Številni sposobni mladi in celo starejši ljudje si zaradi posledic zgrešene kadrovske strategije, ki ne spodbuja odličnosti, iščejo priložnosti v tujini tudi na področjih, kjer to ne bi bilo treba. Pravih priložnosti za osebnostni razvoj doma pa najboljši nimajo tudi zato, ker so poklicane institucije preveč »preluknjane« z interesi povprečnih političnih povzpetnikov.
Če želimo uiti iz uničujoče spirale takega »kadrovanja«, mora prepotreben zgled za boljše in enake možnosti doma priti z vrha. To pa pomeni, da je treba ustrezno spremembo sedanjega stanja uveljaviti pri temeljni instituciji političnega sistema: spremembi načina izbire ljudi, ki nas zastopajo v delu najvišjega zakonodajnega telesa države: Državnem zboru RS (DZ).
Vrat ne odpirajo odlike,
Pokojni psiholog Vid Pečjak je v svojem najbrž zadnjem televizijskem intervjuju svoje odklonilno stališče do strankarstva pojasnil s strankarskim omejevanjem osebne svobode razmišljujočega človeka, ki ga ni mogel sprejeti in mu je zato bilo članstvo v stranki tuje. Sam vidim problem nekoliko drugače. Brez organiziranih družbenih gibanj, in to politične stranke so, je le težko mogoče doseči včasih prepotrebne družbene spremembe, pa naj gre za revolucionarne ali evolucijske. Če prve izključimo, potem so stranke z zdravimi načeli možno orodje drugih. Pa vendar, če po anketah (Delo, 8. avgusta 2016, str. 2) sodeč najmanj dobra četrtina odločenih volivcev v DZ ne želi voliti (nobenega od kandidatov) strank, potem jim je treba to omogočiti.
Vsaj zame je namreč povsem nesprejemljivo, da ima v volilni tekmi članstvo v stranki oziroma ciljno uvrščanje »najbolj naših, pa čeprav ne prav zelo pismenih« na strankarsko listo prednost pred osebnimi odlikami, zlasti poštenostjo in dokazanim čutom za odgovornost, dosedanjimi dosežki in drugimi pomembnimi značilnostmi kandidatov.
Koga vse moti,
Eden od poslancev bi ukinil volilne okraje, saj naj mu bi kot znani slovenski osebnosti možnosti za izvolitev narasle v (večji) volilni enoti. Drugi vidi večjo možnost za svojo izvolitev v majhni relativni zmagi v enokrožnem večinskem sistemu, saj se mu v drugem krogu »ambicije morda ne bi izšle«. Tretjega je v razpravi na Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo DZ dne 28. oktobra 2014 neverjetno skrbelo, da bi s spremenjenim volilnim sistemom »uničili« stranke in je bil zato odločen takemu sistemu nasprotovati. Ta je imel v nečem kar prav. Predlagani KVS bi razgalil šibkost tistih strank, ki se zdaj zanašajo predvsem na »lik« vodje stranke in privlačen volilni program, nimajo pa kakovostnih kandidatov za poslance.
Ni skrivnost, da »domačijsko« politično in drugo kadrovanje v Sloveniji na številnih področjih in ravneh povzroča precej škode razvoju družbe. Zato bi bilo nujno, da z njim razčistimo najprej prav pri izhodišču vsega kadrovanja v naši družbi, torej pri sistemu volitev v DZ. To jasno narekuje tudi ustava. Prepričan sem, da bi sprememba tega sistema po predlogu ZDUS vodila do boljše, primernejše sestave DZ. Zaradi poudarka na konkretnih osebah, in ne na listah, bi bili v DZ namreč izvoljeni posamezniki, ki so se v svojih ožjih ali širših okoljih bolj kot drugi že dokazali s svojim dosedanjim delom in si tudi zato v parlamentarnem delovanju najbrž ne bi dovolili omejevati svobode svojega razmišljanja.
Demokratično izbrana politična elita
Pot v demokratično izbrano politično elito bi si v spremenjenem volilnem sistemu morda izbrali tudi tisti sposobni, domovini privrženi in pripravljeni prispevati družbeni skupnosti, ki se danes za to možnost zaradi prevladujoče vloge strankokracije ne odločajo. Institucija, kot je DZ, bi tako dobila boljše nosilce prevzetih dolžnosti, to pa bi kot zgled skoraj gotovo vplivalo tudi na kadrovanje na vseh drugih področjih in ravneh v družbi.
Ko danes upravičeno tarnamo zaradi premalo priložnosti strokovnjakov doma, je razlog za to tudi v veljavnem omejevalnem načinu izbire članov ene najbolj pomembnih institucij: DZ. Zato najbrž ne grešim, če razmišljam, da je sedanji sistem volitev v DZ ne le vzrok za majhno udeležbo na volitvah, ampak tudi eno od počel bega »možganov in src« številnih sposobnih iz države. Številni med njimi namreč vidijo v osrčju institucionalnega sistema slabost, ki jim ne vliva dovolj upanja, da bi lahko svoje sposobnosti brez strankarske pripadnosti ali podrepništva strankarskim vodstvom potrdili v domačem okolju. Večje število sposobnih, ki bi lahko prevzemali odgovorne dolžnosti in delovali doma, bi nedvomno povečalo verjetnost, da bi v Sloveniji ustvarjali več kosmatega ali bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca in s tem povečali možnost zadovoljevanja potreb državljanov.
***
Prispevek je mnenje avtorja
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.
