Tiskane izdaje
(Napisano v dnevih reformacije in katoliških vseh svetih, 31. oktobra in 1. novembra 2017.)
Od Lutrovega oglasa s 95 tezami je minilo 500 let. Od katalonske republike, ki jo je podprla Francija, je minilo 377 let. Od vestfalskega miru, ki je naredil konec tridesetletni vojni med katoličani in protestanti (npr. med Francijo in habsburškim cesarstvom), je minilo 369 let. Pred štirinajstimi leti pa smo s profesorskimi in diplomatskimi kolegi načrtovali – in nič drugega kot načrtovali – ustanovitev diplomatske akademije. Nekega lepega dne so nato predsednik tedanje vlade (katere član sem bil tudi pisec teh vrstic), njegova agentka za povzdigovanje lika predsednika vlade, voditelj tedanje tako imenovane protikorupcijske komisije, predvsem pa nekateri časnikarji ustvarili gorostasno obtožnico, me postavili pred sodišče in me pošiljali v zapor za osem let. Po enem letu medijskega blatenja in podtikanja me je sodišče spoznalo za nedolžnega. Včasih pomislim, da je ideja o diplomatski akademiji šla v nos nekdanjim kolegom na FDV; v teh dneh (zatiranja katalonskega osamosvajanja in španskih sovražnosti) pa se mi dozdeva, da je šlo za veliko več. Lotili so se me ogorčeni nasprotniki nujnega in resnega novega premisleka o diplomaciji.
Kdo ima prav v državnih zadevah
Tridesetletna vojna se je začela v Pragi (1618) z »defenestracijo« (metanjem skozi okno) habsburških (katoliških) regentov, dvesto let prej (1419) pa se je na isti način začela husitska vojna. Vajo so ponovili komunisti leta 1948, ko so se na enak način znebili nekomunističnega zunanjega ministra Jana Masaryka. V tridesetletni vojni so pobili tretjino prebivalcev tedanje Češke, preostale pa so razlastili in ponemčili. Slabo se je godilo tudi prebivalcem nemških dežel, katerih prebivalstvo se je za polovico zmanjšalo. Vestfalski mir pomeni marsikaj: po eni strani vzpon Francije, zmanjšanje moči Vatikana in Habsburžanov, po drugi strani spravo med katoličani in protestanti. Vestfalski mir pomeni konec verskih vojn (vse do nacističnega preganjanja Judov, komunističnega preganjanja katoliške cerkve in aktualnih sovražnosti islamistov).
Vestfalski mir je izhodišče tistega načela, ki se pojavlja v modernih listinah mednarodnega prava. Gre za poudarjanje državne suverenosti in nedotakljivosti državnih meja. Te listine – mimogrede rečeno – priznavajo tudi pravico narodov do samoodločbe. Vendar, piše Henry Kissinger, po Vestfaliji postane doktrina raison d’etat vodilno načelo evropske diplomacije … »Pri državnih zadevah,« navaja Kissinger Richelieuja (ki ga poznamo iz tridesetletne vojne in iz Dumasovih romanov), »ima tisti, ki ima oblast, pogosto prav, tisti pa, ki je šibak, lahko večino sveta le s težavo prepriča, da nima narobe«.
Spretnost in pragmatičnost diplomacije
Premislek o diplomaciji pa ne more biti namenjen samo Kataloniji, ki jo čakajo (seveda, če ji bo uspelo na decembrskih volitvah) velikanski diplomatski napori, da bi dosegla mednarodno priznanje. Preselimo se bliže današnjemu datumu. Kot vidimo, je narodna sprava še vedno eden večjih problemov slovenske politike. Na dvorišču nekdanje ljubljanske Kazine nasproti Zvezde, kjer je bila nekoč garaža Skupščine socialistične republike Slovenije, stojita dva betonska bloka, na katera slovenskim politikom še vedno ni uspelo napisati niti besede obžalovanja zaradi povojnih zunajsodnih pobojev oz. petinštiridesetletne jugoslovanske hladne vojne. Leta 1991 je bila slovenska diplomacija uspešna zaradi soglasja, ki so ga pred plebiscitom dosegle slovenske stranke. To je bil začetek sprave. Toda slovenska sprava je začela propadati, nato so jo spodkopavali v letih 2003 in 2004, dokler ni končno propadla leta 2008.
In zdaj se preselimo za dvesto let globlje v diplomatsko zgodovino, k dunajskemu kongresu (1814–1815), ki je bil namenjen obračunu Svete alianse s Francozi. Ti se morajo za svoje bolj ali manj neokrnjeno preživetje zahvaliti svojemu odličnemu (sprva revolucionarnemu, nato kraljevemu) zunanjemu ministru Charles-Mauriceu Talleyrandu in njegovi diplomaciji, ki je izhajala iz predpostavke, da za evropsko vojno nesrečo ni kriva Francija, ampak le Napoleon Bonaparte.
Spomladi 1814 se je Napoleon umikal, vračali so se Burboni, ki jih je po novem spodbujal Talleyrand. Zavezniki vkorakajo v Pariz, ruski car se nastani v Talleyrandovi hiši. Tu skupaj večerja celotna Sveta aliansa, nato jih Talleyrand povabi v opero. Talleyrand (1. aprila 1814) postane odločilna osebnost Francije, ki ji uspe spraviti revolucionarne dosežke (zastava in ustava) z vrnitvijo starega režima. Napoleon ponuja premirje, svoj odstop in predlog, da se postavi regent. Talleyrand to zavrne, češ da bi Napoleon »vladal iz ozadja«. Vendar zadržuje prihod kralja. Najprej hoče ustavo, ki se imenuje Listina. Kralj (sredi aprila po vrnitvi iz Londona) dobi oblast iz rok senata oz. Talleyranda. Slavni diplomat je zaslužen za spravo obnovljene monarhije s cesarstvom in revolucijo, po možnosti s pomočjo ustave po angleškem modelu. Talleyrandova načela so bila: zmernost, sprava in ustavna monarhija. Na dunajskem kongresu je Francija soodločala o usodi Francije.
Na volitve ugledni in uspešni
Premislek, ki nas čaka in ki se mu (predvsem revolucionarne) stranke izogibajo kot hudič križu, je premislek, ali bomo v Sloveniji končno dosegli resnično spravo in normalno politiko, ki bo na oblasti dopuščala menjavanje strank in ki ne bo privabljala na politično prizorišče vedno novih obrazov. Morda Slovenija potrebuje volitve, na katerih bi poleg strank tekmoval seznam 88 uglednih in uspešnih Slovenk in Slovencev, ki bi nastopili s programom (navajam po abecedi): domoljubne diplomacije, kulture, neodvisnega sodstva, odličnih šol, reda, sprave, svobodne pobude, trdnosti, zanesljivosti, zdravstva po meri človečnosti in zdrave pameti, predvsem pa – kot je priporočal Talleyrand – zmernosti.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
***
Dimitrij Rupel je nekdanji zunanji minister v različnih vladah.
